Pravi dedec Uroš

Čestitke Stanki Prodnik. V neki mali TV oddaji je opazila globine družbenih dogajanj. Njen opis oddaje 24ur Zvečer na POP TV mi je zbudil spomine na dogajanja pred tridesetimi leti. Univerza San Diego v Kaliforniji je bila takrat dva tedna kraj mojega izobraževanja na področju zdravljenja bolezni zasvojenosti v zaporih. V odmoru prvega dne sem poiskala stik z dvema osebama, ki sem ju med vsemi terapevti zaznala kot posebej zanimivi. Prva je bila socialna delavka, ki nam je v svoji uvodni predstavitvi povedala, da zaradi težav z alkoholom že devet let obiskuje skupino Anonimnih Alkoholikov, njena največja želja za naslednje leto pa je, da bi še naprej uspešno abstinirala, ker prav zaradi AA lahko zdaj znova joče, se znova smeje in čuti, da je “živa”. Ta iskrena misel se je v mojo dušo naselila za vedno.

Druga je bila gospa, ki je opisu svojega dela dodala še sporočilo, da je lezbijka. Njena želja je bila, da bi v Kaliforniji čim prej uredili zakonske možnosti istospolnih porok in bi se lahko s svojo izvoljenko poročila. Ko sem jo v odmoru ogovorila, me je spreletela misel, ki me s takšno močjo ni prevzela še nikoli, čeprav sem čudovitih ljudi na tem svetu srečala že veliko. Elegantno oblečena v hlače lešnikove barve je nosila suknjič, katerega barvni spekter črt karo vzorca je vseboval enako lešnikovo barvo, ta pa je toplo žarela tudi iz njenega mirnega, prijaznega in ljubečega pogleda. Ta pogled me je osupnil: “Njo je res mogoče imeti brezpogojno rad! Ker tako ljubi tudi ona.” Kasneje v življenju sem v bežnih srečanjih z istospolno usmerjenimi ljudmi še večkrat čutila njihov miroljuben in prijazen odnos do sveta.

Moja življenjska kilometrina pa beleži tudi drugačne poglede. Gospoda Aleša Primca ne poznam osebno. Poznam pa njegove militantne izjave o pediatrih, ki izvajamo cepljenja otrok. Kot retorično vprašanje naj zapišem: “Koliko neobvladane agresije je v predlogih, da bi morali cepitelje otrok sankcionirati po vzoru nurnberškega procesa?” Pa tudi: “Kaj je temelj takih izjav? Neznanje ali agresija kot osebnostna poteza?” In še ob zatrjevanju, da gre za dobro otrok!?

Potem so tu še pogledi nekaterih novinark in novinarjev, ki jih iskanje resnice v kompleksnosti sodobnega sveta pač ne zanima. Želijo le potrjevati tisto, čemur oni pravijo “resnica”. Vsiljujejo jo svojim sogovornikom in tako vodijo oddaje. V zgrešenih smereh. Na površje jih je pospešeno naplavila agresivna evforija pretekle vlade.

Poslušam, da je za mnoge prav “Štefančič” pojem dobrega novinarja. Zame tudi. Novinar, ki se s tematiko podrobno seznani, potem pa je pripravljen neustrašno polagati na mizo karte vseh resnic, ne samo ene. Prav v tem je bil čar velike gledanosti tako njegove kot še nekaterih nedavno ukinjenih oddaj, o katerih Uroš Urbanija v svojem značilno nesramnem slogu noče kar nič slišati, za Studio City pa je v Odmevih zamomljal le tisto vesoljno neumnost v smislu “saj je še na sporedu”. In taka sprevrženost naj bi “urejala” javno RTV!?

Uroša Slaka se bom dotaknila ob koncu. Pred desetletji sem bila povabljena v oddajo Trenja. Te oddaje sem imenovala “sodobne gladiatorske igre”. V studiu mi je postalo jasno, da so bili kot “napake” v zdravstvu prikazani neugodni poteki bolezni v interpretaciji še živih bolečin nedokončanega žalovanja. Posledično zavajajoče predstavitve dejstev so vodile v eno samo in že vnaprej predvideno ulico. Na vprašanje “Kako dobro zdravijo slovenski zdravniki?” so gladalci odgovarjali z “dobro” in “slabo”. Večina odgovorov je pričakovano zasedla zadnjo kategorijo.

Dan za tem sem službeno potovala v Bruselj. Kmalu po prehodu carine na Brniku mi je postalo nelagodno, ker so trije cariniki gledali za menoj. Eden je nato pohitel k meni: “Oprostite, a ste bili vi včeraj pri Slaku?” “Ja.” “O, se nam je zdelo! Dobro ste mu povedali!” Slak je ob koncu oddaje nastopil zlagano pomirjujoče, laži pa niso polje mojih izbir. V zadnjem vprašanju sem ga prekinila: “Bom povedala do konca ...” In sem. Resnico. Še leto za tem sem enake pohvale dobivala na vseh koncih države in bila vesela. Mnogi ljudje so spoštljivo predstavitev resnice očitno cenili.