Vrednost je v očeh opazovalca

"Trg ne laže," je leta 2015 bruhnil nemški slikar G. Baselitz, "ženske pač ne slikajo zelo dobro." Krožna argumentacija ohranja obstoječe neenakosti: že dejstvo, da neenakost obstaja, je, sploh za tiste, ki od nje profitirajo, dokaz, da je upravičena. Obstoj razlik v plačilu moških in žensk je dokaz razlik v kakovosti njihovega dela, te pa upravičujejo razlike v plačilu.

V umetnosti je neenakost enormna. Jimson Weed/White Flower No 1 G. O'Keefe je najdražja slika ženske umetnice, prodana za več kot 44 milijonov dolarjev. Da Vincijev Salvator Mundi je vreden desetkrat toliko. To plačno razmerje vztraja ne glede na vrednost umetnine: za vsak funt, ki ga zasluži slikar, slikarka dobi 10 penijev. Vrednost umetnine naraste, če je podpisana in je avtor moški, ter pade, če je podpis ženski.

Ljudem je ista slika bolj všeč, če mislijo, da je avtor moški, kot jim tudi glasba zveni bolje, če jo izvaja moški. Ali ženske torej res ne znajo slikati ali se mora kultura naučiti presojati onkraj spola?

Agrument ustvarja Danes je nov dan.