Luka Volk

2. 9. 2022  |  Mladina 35  |  Politika

Testiranje funkcionarjev 

Poseganje v zasebnost posameznika ali stvar javnega interesa?

Finska premierka Sanna Marin, ki je zaradi javnega pogroma opravila test za ugotavljanje drog v telesu

Finska premierka Sanna Marin, ki je zaradi javnega pogroma opravila test za ugotavljanje drog v telesu
© Finska vlada, Flickr

SDS je junija v parlamentarni postopek (ponovno) vložila predlog zakona o obveznem testiranju funkcionarjev  – poslancev, predsednika države, premiera, ministrov in državnih sekretarjev –, s katerim bi ugotavljali, ali uživajo prepovedane droge. Zelo podoben predlog je ta stranka v preteklosti vložila že dvakrat, v obeh primerih, ko so njeni poslanci sedeli v opoziciji.

V skladu s predlogom zakona bi se moral vsak državni funkcionar enkrat na leto v obdobju mandata udeležiti testiranja za ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog v organizmu. Testiranje bi se opravljalo v osmih letnih intervalih, funkcionarji pa bi bili z žrebom vsakič izbrani naključno. Če bi izbrani funkcionar testiranje zavrnil oziroma se ne bi testiral, bi se štelo, da je bil test pozitiven. Poročilo o testiranju, imena in priimki funkcionarjev skupaj s toksikološkimi izvidi, bi bilo nato javno objavljeno na spletu. Predlagani zakon bi imel za državni proračun finančne posledice, strošek bi znašal 55 tisoč evrov.

V SDS se sicer zavedajo, da bi predlagani zakon posegel v posameznikovo zasebnost, vendar menijo, da bi bilo razkritje podatkov o prisotnosti prepovedanih drog v organizmu takšnega funkcionarja »v javnem interesu«, zato ga razumejo kot »pozitivno obveznost v okviru oženja kroga zasebnosti«.

Da bi takšen zakon pretirano posegel v zasebnost funkcionarjev, podobno, kot je veljalo za prva dva poskusa, ugotavljajo v uradu informacijske pooblaščenke. Poudarjajo, da so podatki v zvezi z zdravjem posebne vrste osebni podatki, ki so v skladu s predpisi posebej varovani in nikakor samodejno in v celoti niso prosto dostopne informacije javnega značaja – četudi gre za javne funkcionarje. Zgolj nekateri podatki bi bili v nekaterih  okoliščinah lahko prosto dostopne informacije javnega značaja, »če bi šlo na primer za javne razprave o dvomu o poslovni ali opravilni sposobnosti določenega funkcionarja. Nikakor pa niso vse informacije o zdravju funkcionarjev same po sebi v interesu javnosti.«

V SDS kot zgled omenjajo Avstralijo, ki naj bi bila podoben zakon sprejela leta 2007. To ne drži. Kakor ugotavlja raziskovalno-dokumentacijski sektor državnega zbora na podlagi poslanih odgovorov držav članic EU in odgovora evropskega parlamenta, nikjer v Evropi ne poznajo obveznega testiranja poslancev ali drugih funkcionarjev za ugotavljanje prisotnosti drog v organizmu. Take ureditve ne poznajo niti v avstralskem zveznem parlamentu niti se zakonodajni postopek v parlamentu Južne Avstralije ni končal s sprejetjem zakona.

Bolj kot kaj drugega gre pri tem predlogu za moraliziranje. In to iz SDS, v kateri je leta 2017, istega leta, ko je stranka v drugo vlagala podoben zakon, izbruhnila »afera snegec«. Tedaj naj bi bili člane podmladka SDS zasačili pri uživanju kokaina.

Da uživa kokain, so pred kratkim v SDS skušali naprtiti ministru za delo Luki Mescu. Podobno so finski konservativci očitali premierki Sanni Marin, ko so v javnost prišli posnetki, ki kažejo, kako se s prijatelji zabava na zasebni zabavi. Kot so se na očitke, ki jih je bila deležna Marinova, odzvali v Ženskem lobiju Slovenije, pravico do odklopa imajo tudi političarke (in politiki, navsezadnje), »dokler ostajajo v mejah zakona in s svojim sproščanjem v zasebnosti nikomur ne delajo nobene škode in pred razkritjem svoje udeležbe na zabavi ne bežijo po žlebovih«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.