Vrnitev fašizma

Kot vsako poletje, je tudi letos k nam prišla na obisk moja sestra, ki z družino živi na Nizozemskem že več kot dvajset let. Seveda se v naših družinskih pogovorih nismo mogli izogniti vseprisotnosti vojne v Ukrajini in tako je ob eni priložnosti 14-letni nečak z nami delil izkušnjo, ki jo je doživel pri pouku zgodovine, ko je profesor mladim Nizozemcem in Nizozemkam poskušal približati, kaj se pravzaprav dogaja v Ukrajini. Da bi kar najbolje dočaral razsežnosti ukrajinske apokalipse, jim je dejal, da je vojna v Ukrajini prva vojna na evropskih tleh po 2. svetovni vojni. Nečak, ki je intuitivno prepoznal kognitivno disonanco med profesorjevo razlago in lastno družinsko zgodovino, je profesorja nemudoma vprašal, kaj pa je potem bila vojna v Bosni? Namreč, če bosanske vojne ne bi bilo, se tudi ta fant sploh ne bi rodil v ta svet, saj se njegov oče, ki je leta 1993 z družino moral zapustiti rodno Banja Luko, in mama, Slovenka z bosanskimi koreninami, zelo verjetno ne bi nikoli srečala.

Poznavajoč mentalni okvir izobraženih korektnih Zahodnjakov, ne dvomim, da je nizozemski profesor tudi sam zaznal disonanco med lastnim subjektivnim tolmačenjem in objektivno realnostjo evropske zgodovine, ki jo je utelešal ravno njegov dijak. Kljub temu pa si je profesor drznil reči, da je vojna v Ukrajini »drugačna« od vojn v nekdanji Jugoslaviji. »Tante Minka, šta je tu drukčije?«, me je v polomljeni bosanščini s simpatičnim prizvokom nizozemščine spraševal nečak. Za nekaj trenutkov sem kolebala, kako naj 14-letniku, pristnemu Nizozemcu in Oranje navijaču povem, da geografsko območje Jugovzhodne Evrope, ki jo po navadi označujemo kot »Balkan«, v glavah Zahodnjakov ni Evropa. In da, posledično, ljudje s tega območja, zlasti pa tisti z nekrščanskimi, muslimanskimi koreninami, za njih nismo Evropejci? Zato sem posegla po tistem, kar zagotovo dobro pozna. »Veš, kdo je Geert Wilders, kajne?« sem ga vprašala. »No, to kar Wilders javno govori o muslimanih, tako dejansko misli znaten delež avtohtonih Nizozemcev. Pa ne samo Nizozemci, ampak tudi drugi zahodno- in srednjeevropski narodi.« Jasno, nizozemski profesor zgodovine si tega ni upal izreči na glas, kajti to bi v državi, kjer je občutek kolektivne (so)odgovornosti zaradi Srebrenice močno prisoten, povzročilo pravcati škandal. Popolnoma drugače pa je v Bosni in Hercegovini in Srbiji, kjer politiki vseh barv še vedno nekaznovano zanikajo genocid in poveličujejo obsojene zločinov proti človeštvu kot »heroje« in »legende«. Med drugimi tudi Milorad Dodik, ki je, potem ko je Mednarodni rezidualni mehanizem za kazenska sodišča junija lani potrdil dosmrtno zaporno kazen nekdanjemu generalu Ratku Mladiću, izjavil: »General je danes pristal med legendami.« Ravno Milorada Dodika, zanikovalca genocida in povečevalca lika Ratka Mladića, je pred dobrim mesecem dni v Banja Luki obiskal župan Ljubljane Zoran Janković in Dodiku osebno izrazil podporo na predstoječih volitvah v Bosni in Hercegovini. Na volitvah je Dodik, po pričakovanjih, zmagal in postal novi-stari predsednik Republike srbske. Vest o obisku glavnega baje slovenske prestolnice glavnemu baji v Republiki srbski je v slovenski javnosti minila relativno neopaženo. Ob ta sila nenavaden obisk se je obregnilo le nekaj slovenskih medijev, medtem ko je prijateljevanje župana Jankovića s politikom, ki zanika genocid, problematiziral samo Mladinin novinar Borut Mekina, ki je z vprašanjem »Je mogoče v isti sapi obsojati genocid v Srebrenici in podpirati Milorada Dodika, ki ta genocid zanika?«, opozoril na vnebopijočo kognitivno disonanco.

Žal, nič od tega pa ni zaznal novinar Marcel Štefančič jr. v svojem poglobljenem prispevku »Vrnitev fašizma«, v katerem se ob prihodu Mussolinijevih slavilcev na oblast v sosednji Italiji novinar sprašuje »Se lahko Slovenci še naprej obnašamo, kot da se ni nič zgodilo?« Nedvomno, gre za povsem retorično vprašanje, saj je vsem jasno, da vrnitev italijanskih fašistov na oblast, ki se dogaja skoraj natanko 100 let po nasilnem prevzemu oblasti s strani Benita Mussolinija, že ima neposredne posledice v našem notranje-političnem življenju. Najbolj očitno to potrjuje čestitka postfašistki Giorgii Meloni s strani Janeza Janše, predsednika SDS.

Da gre za stopnjevanje fašizacije SDS in, posledično, njenih volivk in volivcev, je Janša potrdil tudi s tem, da je svoje privržence in privrženke povabil, da se v čim večjem številu udeležijo Pohoda za življenje. To, da je Janša tudi sam prevzel nativistični diskurz, ki ga uporabljajo vsa post-fašistična gibanja tako v ZDA kot v Evropi, jasno kaže na to, da gre za premišljeno politiko največje stranke v slovenskem političnem prostoru. Navsezadnje, kot je Spomenka Hribar povedala na nedavnem posvetu o Jožetu Pučniku: »Janša ne dela nič brez namena. Tudi Bog in vera vanj sta zgolj manipulativno sredstvo za njegovo oblast.« Enako sem tudi sama pomislila, ko sem novembra 2020 zasledila novico, da se je Janša sestal z županom Ljubljane Zoranom Jankovićem, tema sestanka pa je bil projekt poglobitve železniške proge v Ljubljani in gradnja logističnega centra. Ob tej novici sem zastrigla z ušesi in tisti trenutek mi je postalo kristalno jasno, zakaj Janković v času najhujše epidemije molči ob stopnjujoči se represiji Janševega režima. Za svoj molk je bil kmalu bogato nagrajen s kooperativnostjo Hojsove policije, ki je le dva meseca kasneje sramotno asistirala pri nasilni deložaciji uporabnikov in uporabnic AT Rog in zatrtju protestov, ki so temu sledili, tudi z uporabo solzivca.

Sklenitev pakta o nenapadanju med ljubljanskim županom, samooklicanim anti-fašistom, in takratnim predsednikom vlade, post-fašistom, kakršne v post-socialističnem delu Evrope najdeš pod domala vsakim kamnom, me ni ravno presenetila. Namreč, znano je, da fašisti nikoli niso imeli resnih ideoloških pomislekov pri sklepanju poslov s kapitalom, tudi če se njegovi nosilci ne identificirajo s fašističnimi idejami. In obratno; nosilci kapitala niso imeli zadržkov pri poslovanju s fašisti, tudi če se jim je zgodovinski fašizem upiral. Če analogijo prenesemo na naše gore (post) fašizem, podobno naš anti-fašistični župan nima nobenih težav s tem, če policija, instrumentalizirana s strani post-fašistične oblasti, s solzivcem zaplini do njega kritične protestnike. In, kot vse kaže, tudi z Dodikom je sklenil dobro kupčijo. Tako naj bi mesto Ljubljana ostanek mešanih komunalnih odpadkov kot gorivo za sežig vozila v TE Ugljevik pri Bijeljini, v zameno za poceni elektriko in plin.

Če sklenem, Marcel ima prav, ko pravi, da se fašizem dogaja čisto blizu nas. Samo da ob tem zapade v to isto kognitivno disonanco, ki jo očita drugim. Tako v isti sapi vleče zgodovinske vzporednice z zgodovinskim fašizmom iz 30. let 20. stoletja, medtem pa spregleda tisto, kar je skrito vsem na očeh; in sicer, da so se vojne in eni najhujših zločinov proti človeštvu po 2. svetovni vojni še pred nekaj desetletji dogajale tako rekoč na našem hišnem pragu. S tem pa dejansko potrdi, da je najbolj zavajajoča »slepota na fašizem« ravno slepota na tisti fašizem, ki je čisto blizu nas ali pa je morda del nas samih. Natanko tako, kot je dejal Ludwig Wittgenstein: »Nič ni težjega od tega, kot ne zavajati samega sebe«.