Proti ljubljanskemu kiču

Lista neodvisnih za Ljubljano proti Jankoviću

Zoran Janković se je zapisal v zgodovino Ljubljane kot župan z najdaljšim stažem, župan je že od leta 2006, torej 16 let. Pred njim je bil rekorder – 14 let županovanja – Ivan Hribar, ki je mesto vodil od leta 1896 do 1910. In tudi tokrat, pred novimi lokalnimi volitvami, ki bodo 20. novembra, nič ne kaže, da bi mu kateri od političnih tekmecev stregel po mandatu. V boj z njim se želijo namreč zapoditi večinoma klasični strankarski kandidati, poskusi teh, da bi zamajali njegovo vladavino, pa se na zadnjih volitvah niso izšli.

Tako se bodo po doslej znanih informacijah za županski položaj potegovali poslanka Levice Nataša Sukič pa vodji svetniških klubov SDS in NSi Igor Horvat in Mojca Sojar in skupna kandidatka strank SLS in Naša dežela Tina Bregant. Za župana bosta kandidirala še sekretar Piratske stranke Jasmin Feratović in kandidatka zelene stranke Vesna Jasminka Dedić. Svojo kandidaturo je minuli teden napovedal tudi Aleš Primc, predsednik stranke Glas za otroke – on bolj zaradi osebne promocije. Primc je namreč leta 2018 na parlamentarnih volitvah skupaj s Francem Kanglerjem dobil 0,24 odstotka glasov, oziroma 2141 glasov, približno toliko kot Socialistična partija Slovenije.

Zato pa je veliko zanimivejša napoved skupine že doslej aktivnih občanov, da bodo oblikovali neodvisno listo, ki naj bi na lokalnih volitvah kandidirala za ljubljanski mestni svet, kjer se namerava postavljati po robu Jankovićevi osredotočenosti na razvoj središča Ljubljane kot sterilnega in neživljenjskega muzeja na prostem, podrejenega tržnim interesom oziroma bolj turistom kot meščanom. Na Listi neodvisnih kot prvopodpisanega najdemo igralca Primoža Bezjaka, celo kopico uglednih arhitektov, denimo Živo Deu z ljubljanske Fakultete za arhitekturo, pa tudi filozofa Tadeja Troho.

Za to potezo so se odločili, sporočajo, ker jih združuje »skupen kritičen odnos do nevzdržnega vodenja mesta kot gospodarske korporacije in do skrb zbujajočih tendenc njegovega prihodnjega razvoja«. Njihov cilj je mesto, ki bo vodeno, urejeno in oblikovano tako, da bodo njegovi prebivalci v njem lahko zadovoljevali svoje vsakdanje življenjske potrebe. Zavzemajo se za stanovanjsko politiko, po kateri bodo cenovno dostopna stanovanja tudi v mestnem središču, želijo spodbujati oddajo bivalnih prostorov v najem mladim študentom, nasprotujejo naraščajoči turistični rabi nepremičnin, so proti gradnji sežigalnice odpadkov, zagovarjajo več zelenih javnih površin …

Ali bo listi uspelo zbrati dovolj podpisov za kandidaturo ali ne, do zaključka redakcije ni bilo znano, a njen spontani poskus upora je pomemben. Kaže na razpoke v na prvi pogled sijajnem Jankovićevem vodenju glavnega mesta. Najslovitejše zanimivosti glavnih mest Evrope že zdavnaj niso več muzeji na prostem, ampak živahne javne skupnosti – kot sta Kreuzberg v Berlinu in Brunnenmarkt na Dunaju. Mesto pač ne sme biti, kot trdijo neodvisni, »podložno trgu in brezsramnim špekulacijam tistih, ki ne vejo, kaj bi s svojim bogastvom«.

Vprašanja, ki jih postavlja civilna opozicija sedanjega župana, so, ne glede na to, ali bo prišla v mestni svet ali ne, zelo pomembna.