Borut Mekina

 |  Mladina 44  |  Politika

Anže Logar / Član stranke

Neodvisni Logar si je za vodjo kampanje izbral zaupnico SDS, ki je sodelovala pri manipulacijah z evropskimi sredstvi

Ko je Logar postal zunanji minister, je poslance ob prvem nastopu po janševsko »popljuval, polil z gnojnico in odšel«, zdaj pa pravi, da je zmeraj spoštljiv in zmeren politik.

Ko je Logar postal zunanji minister, je poslance ob prvem nastopu po janševsko »popljuval, polil z gnojnico in odšel«, zdaj pa pravi, da je zmeraj spoštljiv in zmeren politik.
© Gašper Lešnik

SDS je posebna politična stranka. Da bi razumeli njeno organizacijo ter kaj dejansko počnejo in čemu sledijo, je to najbolje prikazati s primeri.

Letos maja bi morali na Mirovnem inštitutu, eni najstarejših nevladnih organizacij pri nas, ki se ukvarja s človekovimi, delavskimi in socialnimi pravicami, malodane odpirati šampanjce. Ker so zmagali na enem od razpisov, bi morali prejeti 140.000 evrov za projekt pomoči majhnim in mikropodjetjem pri usklajevanju zasebnega in poklicnega življenja njihovih zaposlenih. Šlo je za 13,5 milijona evrov velik razpis sklada z imenom Norveški finančni mehanizem na temo izobraževanja, ki je bil objavljen lani poleti. Omenjeni sklad z nenavadnim imenom je leta 1995 vzpostavila Norveška in z njim pomaga financirati socialne programe v manj razvitih članicah Evropske unije. Ker pa je v mednarodnih pogodbah določeno, da pri razdeljevanju tega denarja v Sloveniji sodeluje tudi SVRK – Služba vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko –, ki jo je maja še vodil Zvonko Černač, minister iz vrst SDS, Mirovni inštitut denarja ne bo dobil. To je uredil Zvonko Černač osebno.

A kaj ima Mirovni inštitut s predsedniško kampanjo Anžeta Logarja?

V SVRK, ki ga zdaj vodi Aleksander Jevšek iz SD, so nam pretekli teden potrdili: v okviru norveškega mehanizma sta bila lani objavljena dva razpisa, poleg 15,6 milijona evrov težkega razpisa na temo blaženja podnebnih sprememb še 13,5 milijona evrov vreden razpis, namenjen izobraževalnim projektom. Izbirna komisija projektov norveškega mehanizma, ki ga sestavljajo tudi mednarodni predstavniki, torej tudi predstavniki Norveške, je projekt Mirovnega inštituta izbrala iz skupine treh, ki so prejeli enako število točk. A minister Zvonko Černač odločitve ni hotel podpisati. Zahteval je, da izborna komisija glasuje ponovno, pri čemer naj uporabi drugačno metodologijo. Norvežani naj bi se pri ponovnem glasovanju vzdržali, so pa Černača podprli njegovi člani komisije, zaradi česar je projekt Mirovnega inštituta izpadel. Ta drama se je odvijala maja, torej po volitvah, ko je bilo že jasno, da SDS zapušča vlado. Dejansko bi lahko SVRK pod novim vodstvom zadevo ponovno preučila, kar je tudi bila želja strokovnih služb. A je minister Černač, ki je opravljal tekoče posle, vse naredil, da je preprečil tudi to možnost: sklepe o izbiri je odposlal še pred določenim rokom.

Tudi pri drugem razpisu, namenjenem blaženju podnebnih sprememb, ni vse teklo tako, kot je bilo načrtovano. Bivši ptujski župan, zdaj direktor znanstveno-raziskovalnega središča Bistra Štefan Čelan, kjer so se tudi prijavili na razpis norveškega sklada, opisuje, kako so potek tega razpisa zaznavali od zunaj: »V središču Bistra smo se tudi prijavili z enim od naših projektov na podnebni razpis in kar precej časa ni bilo sklepa o izbiri ali zavrnitvi. Nato smo dobili informacijo, da so se v SVRK zaradi neke anonimke odločali, da bi razpis ponovili. Nato so očitno ugotovili, da na podlagi anonimke razpisa ni mogoče razveljaviti.« Iz informacij, ki smo jih zbrali, in dokumentov, ki smo jih dobili na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja, je mogoče sklepati, da si je Černač pri tem razpisu prizadeval spremeniti skupno število točk, ki so jih posamezni projekti dobili, oziroma spremeniti lestvico najbolje ocenjenih, zaradi česar je zavlačeval z objavo rezultatov. Če bi mu ta manever uspel, bi bil recimo projekt občine Novo mesto z naslovom »Razvoj krožnega javnega naročanja za vzpostavitev materialnih lokalnih zank« nadomeščen s projektom prekmurskega Razvojnega centra Murska Sobota z naslovom »Vpeljava načel in ukrepov krožnega gospodarstva v proizvodne procese pomurskih lokalnih proizvajalcev hrane«.

Zunaj političnih kampanj, v dejanskih razmerah, in ko dobi priložnost, Logar ostaja zastopnik arogantne in nedemokratične politike.

Nenavadnih zmagovalcev omenjenih dveh razpisov norveškega finančnega mehanizma, ki so jih izbirali v SVRK pod Černačevim vodstvom, je sicer še več. V kategoriji »Izboljšano usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja«, kjer Mirovni inštitut s svojo pomočjo slovenskim mikropodjetjem ni uspel, je recimo med nevladnimi organizacijami daleč največ točk dobila Ameriška gospodarska zbornica za korporativni projekt usklajevanja delovnega časa. Komu in kateri vladi je že kazala Ameriška gospodarska zbornica odkrito naklonjenost? Kar 1,2 milijona evrov nepovratnih sredstev je dobila tudi Občina Grosuplje za projekt »Znanje za gospodaren odnos do narave«, občina Škofja Loka, drugo za SDS pomembno volilno območje, pa še 1,2 milijona evrov za projekt »Trata, industrijska cona za 21. stoletje«. Je šlo morda res za boljše projekte? Poglejmo. V prvem primeru bomo dobili učno pot, občina Grosuplje bo namreč z dobljenimi sredstvi na območju Krajinskega parka Radensko polje odkupila travnik, na katerem bodo vzpostavili mokrišče. Pri projektu Škofje Loke pa bodo subvencije za boj proti podnebnim spremembam porabljene za gradnjo 300 metrov kolesarske steze in nakup električnih koles – v sami industrijski coni. S tem naj bi tam zaposlene spodbujali k trajnostni mobilnosti.

Za vse prej opisane manevre, malverzacije in manipulacije je bila v SVRK odgovorna ožja skupina ljudi, ki so spadali v zaupni krog ministra Černača. Ena od članic te skupine je bila tudi Anka Sukič, mlada podjetnica iz Prekmurja. Njena vloga je zanimiva predvsem zato, ker je prav ta Sukičeva danes vodja volilne kampanje pri kandidatu za predsednika republike, pri Anžetu Logarju; zanj zbira donacije in jamči za zakonitost postopkov, kar pomeni, da jo mora Logar poznati in ji zaupati. Pri Logarju, ki nastopa kot neodvisni kandidat za predsednika države, Anko Sukič predstavljajo kot prostovoljko, ki naj bi se volilnemu štabu pridružila pred kratkim, potem ko naj bi leta spremljala njegovo politično kariero. A dokumentacija, ki smo jo na Mladino dobili pri preiskavi spornih Černačevih poslov, kaže, da je Sukičeva Černačeva izvajalka tudi pri zgoraj omenjenih razpisih. Marca letos je Černač Sukičevo recimo »najel« z naročilnico kot svetovalko. V naročilnici piše, da bo nudila vsebinsko »pomoč pri evalvaciji in svetovanje naročniku glede optimizacije procesov s področja evropskega teritorialnega sodelovanja in finančnih mehanizmov oziroma vsebin Cilja-2,« – vsebine Cilja-2 v latovščini SVRK pomenijo prav pomoč pri opisanih razpisih norveškega sklada.

Neodvisni kandidat za predsednika in njegova neodvisna vodja kampanje Anka Sukič, ki je delo prevzela prostovoljno, potem ko naj bi leta spremljala Logarjevo politično kariero.

Neodvisni kandidat za predsednika in njegova neodvisna vodja kampanje Anka Sukič, ki je delo prevzela prostovoljno, potem ko naj bi leta spremljala Logarjevo politično kariero.
© Bobo

Sukičeva je, kot razkrivajo dokumenti, ki smo jih pridobili, v SVRK poročala neposredno ministru Černaču ali pa je sodelovala z Markom Pukšičem, sinom bivšega poslanca SDS in SLS Franca Pukšiča, ki je tja tudi prišel na podlagi ministrovega zaupanja in kjer je dobil službo za nedoločen čas. Černač je z njo podpisal dve pogodbi. Poleg že omenjene naročilnice za 9702 evra jo je lani septembra še izbral za »evalvacijo realnosti izvedbe projektov, ki so v fazi priprave v večletnem finančnem okvirju 2014–2020«, vredno 12.500 evrov. Čeprav je bila uradno plačana kot svetovalka, je v obeh primerih opravljala naloge neodvisnega ocenjevalca. V primeru, ko je bila na primer najeta z naročilnico, je morala ponovno oceniti določene projekte znotraj že zaključenega, 15,6 milijona evrov vrednega razpisa na temo blaženja podnebnih sprememb, in to kljub temu, da sta projekte pred tem že ocenila dva neodvisna ocenjevalca, in kljub temu, da bi bila revizija dopustna le pri večjem, 30-odstotnem odstopanju dveh ocen.

Nekako paradoksalno je, da Logar največ glasov podpornikov SDS zdaj dobiva ravno zato, ker se je distanciral od stranke, ki ga je naredila za politika.

Poleg nje in Pukšiča, ki je uradno v SVRK skrbel za informacijski sistem, je Černač zaposlil še druge politično preverjene kadre, mnoge očitno po nepotističnem ključu. Številni od njih so bili tudi člani izbirnih komisij, ki so odločale o razporejanju sredstev. Tako je recimo ena od izbirnih komisij preprečila, da bi denar dobil Mirovni inštitut. Službo je pri Černaču poleg Sukičeve in Pukšiča recimo dobil Matej Forte, sin Alenke Forte, ki je predsednica zdravstvenega odbora SDS, službo za nedoločen čas je dobila tudi Marjanca Scheicher, nekdanja novinarka Nova24TV in urednica njihovega tabloida Škandal24, še bolj znana kot prejemnica zlatega stojana 2011, nagrade za dosežke v domači pornografski industriji. Na Mladini smo za pojasnila vseh prej opisanih zgodb prosili bivšega ministra Černača in tudi Sukičevo, a do zaključka redakcije odgovorov nismo dobili.

Seveda ni treba posebej dokazovati, da je Anže Logar politično odvisen kandidat – konec koncev je predsednik sveta stranke in tudi njen poslanec. Za kako pomembnega člana SDS gre in kako pomembna je zanj SDS, nam razkriva kar njegova doktorska disertacija. Načeloma bi doktorska disertacija morala biti vrhunski avtorski prispevek v akademski karieri posameznika, a je Logar doktorat, ki ga je končal na Fakulteti za uporabne študije, kamor se mu je uspelo vpisati brez univerzitetne izobrazbe (končal je visoko poslovno šolo), posvetil temi, ki je za SDS ena najpomembnejših: promociji večinskega volilnega sistema. Kajpak se njegov doktorat, ki ga je opravljal pri mentorju in kolegu Matevžu Tomšiču, konča z intervjujem z Borutom Pahorjem in Janezom Janšo. Eden od njegovih kasnejših intelektualnih vrhuncev naj bi bila še parlamentarna preiskava iranskega pranja denarja prek NLB. A kljub pompu, ki ga je SDS v zvezi s tem delala, so bili rezultati preiskovalne komisije porazni: Logar je kot vodja zaslišal le tri priče, njegov naslednik, poslanec Jani Möderndorfer, pa je v 20-krat daljšem poročilu na skupaj 600 straneh, ki je prišlo do drugačnih ugotovitev, zaslišal 46 prič.

Številni so danes pozitivno presenečeni nad Logarjevim umirjenim javnim nastopom, ki je res pravo nasprotje siceršnjih vzorcev obnašanja vidnih članov SDS. Tako sam pravi: »Moj način komuniciranja je vseskozi enak. Sem spoštljiv in zmeren politik. Sodelovanje za prihodnost, ki ga predstavljam v svoji kampanji, Slovenija še kako potrebuje. Čas je, da umirimo retoriko, si podamo roke, se pogovorimo in povežemo tisto, kar je najboljšega v nas.« A zunaj političnih kampanj, torej v dejanskih razmerah, in ko dobi priložnost, Logar ostaja zastopnik arogantne in nedemokratične politike. Njegova zadnja pomembnejša funkcija je bila funkcija zunanjega ministra. Prvič je Logarja v tej vlogi javnost spoznala konec aprila leta 2020, ko bi moral v parlamentu, pred odborom za kulturo in zunanjo politiko, pojasnjevati, zakaj je njegovo ministrstvo v Strasbourg, svetu Evrope, poslalo dopis, v katerem so slovenske medije označili za komunistične. Logar je na zasedanju nastopil vzvišeno in arogantno, s pozicije moči. Parlamentarcem je odgovoril, da ne razumejo svoje vloge in da se ne spoznajo na uradne dopise, nato pa je zasedanje predčasno zapustil, češ da ima druge obveznosti, zaradi česar je bila seja prekinjena. Tedanja predsednica odbora za kulturo Violeta Tomić je dogodek komentirala takole: »Minister nas je popljuval, polil z gnojnico in odšel.« S tistim nastopom je Logar zgolj ponovil prezir do nadzornih organov ali kritikov, kar pa je vzorec obnašanja, po katerem slovi njegov šef Janez Janša.

Kot morebitni predsednik države bo Logar pristojen za kadrovanje vodij neodvisnih institucij, tudi za imenovanje sodnikov ustavnega sodišča. Pri tem ne smemo pozabiti, da Logar kot minister za zunanje zadeve strankinih apetitov ni omejeval, prav nasprotno: politično kadrovanje veleposlanikov je prestavil v višje dimenzije. Logar ni le politično kadroval neprimernih, a politično lojalnih veleposlanikov, ampak je dovolil, da so si nekateri zaposleni na zunanjem ministrstvu vnaprej rezervirali točno določene prestolnice po Evropi in svetu za svoje prihodnje službe, zaradi česar je ministrstvo moralo sprejemati ukrepe na ravni celotne diplomatske mreže in ne le v posameznih primerih.

Janez Janša, predsednik SDS, na obisku v volilnem štabu svojega neodvisnega tesnega kolega, Anžeta Logarja. V sredini Marko Balažic, novi predsednik SLS, še nedavno neodvisni politični komentator.

Janez Janša, predsednik SDS, na obisku v volilnem štabu svojega neodvisnega tesnega kolega, Anžeta Logarja. V sredini Marko Balažic, novi predsednik SLS, še nedavno neodvisni politični komentator.
© Uroš Abram

Leta 2020, po prevzemu oblasti, je recimo napovedal, da bo Slovenija med predsedovanjem EU in pred njim, ko navadno države za določeno obdobje zamrznejo rotacije veleposlanikov, veleposlanike kljub vsemu zamenjevala v okviru rednih menjav, češ da imamo zrele, profesionalne diplomate. V skladu s to napovedjo so na zunanjem ministrstvu v rednem postopku leta 2021 zamenjali veleposlanike v Sarajevu, na Dunaju in v New Yorku, niso pa zamenjali veleposlanikov v Haagu, Berlinu, Bratislavi in Københavnu. In sicer zato ne, kot smo videli kasneje, ker so si ta mesta na zalogo za konec mandata Janševe vlade rezervirali najvplivnejši na zunanjem ministrstvu. V Haag je tako ob zaključku mandata vlade lahko takoj odpotoval Logarjev generalni sekretar Jožef Drofenik, v København njegov vodja kabineta Mihael Zupančič, Berlin je bil rezerviran za hčerko Ernesta Petriča, Ano Polak Petrič, in tako naprej. Aleksandra Geržino, sina Saše Geržina, tedaj vplivnega podpredsednika stranke DeSUS, ki je v ključnem času zagotavljal glasove njenih poslancev koaliciji Janeza Janše, pa je Logar poslal na najbolj zaželeno veleposlaniško mesto na Dunaj.

Logar ni le lojalen član SDS zato, ker je predsednik sveta stranke in poslanec, ampak dejansko tako deluje; je dokazan in preverjen politični kader, ki ravna strogo po strankarskih željah in merilih. Prav tako ni član stranke, ki bi v svoji karieri, dejansko kjerkoli, pokazal politično samostojnost in avtonomnost. Tudi pri vodenju zunanjega ministrstva ni pustil individualnega pečata. Precej pričakovano se je na prvem formalnem obisku srečal z madžarskim zunanjim ministrom Pétrom Szijjártóm, Janševe napade na pravosodje je tudi sam izvajal tako, da je v deklaraciji o zunanji politiki razredčil slovenske zaveze k vladavini prava, tako kot je tudi pri rednem poročilu o stanju pravne države evropski komisiji dodal formalno odvečen, lasten dopis, v katerem je popljuval sodno vejo oblasti.

Tudi prej opisani primer Anke Sukič, Logarjeve sedanje neodvisne prostovoljke, ki vodi njegovo kampanjo, razkriva, kako tesno je Logar vpet v interesno mrežo SDS. Ta primer pa tudi spet kaže, kako ta interesna mreža deluje. V končnici tekme za predsednika države naj bi Nataša Pirc Musar, kot podjetnica, nastopala proti Anžetu Logarju, ki je politik. Ali kot je dejal Janez Janša ob komentarju k izidu prvega kroga volitev: »V drugem krogu predsedniških volitev bo šlo za spopad vrednot davčnih oaz in vrednot osamosvojitve.« Dejansko pa ob podrobnejšem pogledu vidimo obrnjeno sliko: SDS deluje kot dobro naoljeno in zanesljivo podjetje, ki svojim podpornikom ureja projekte in službe. In Logar je tudi sam počel vse to.

Svojo ideologijo ali načela so v SDS pripravljeni prilagajati trenutnim koristim ali jih celo zanikati. Enkrat so za varčevanje in fiskalno pravilo, spet drugič za nesorazmerno javno trošenje. A ne le, da so v SDS nenačelni, v tej stranki so sposobni nenačelnost izkoriščati v svoj prid; politične koristi so pripravljeni izvleči celo iz lastnega zanikanja. Tak primer sedaj je tudi Logar. Nekako paradoksalno je, da Logar največ glasov podpornikov SDS zdaj dobiva ravno zato, ker se je distanciral od stranke, ki ga je naredila za politika. Kakšne vrednote pa ta stranka ima, če jih morajo njeni najboljši predstavniki skrivati ali se jih sramovati? Pa vendar to ni nov pojav. Na vsakokratnih lokalnih in tudi parlamentarnih volitvah SDS spodbuja nastanek neodvisnih list in neodvisnih strank, s katerimi nato v naslednjem koraku seveda sklepa pakte.

POVEZANI ČLANKI:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.