11. 11. 2022 | Mladina 45 | Politika
Muzej narodne revolucije
Vprašanje, ali država potrebuje muzej osamosvojitve, je odveč, pomembnejše je tisto, kaj bo v tem muzeju prikazano in kako
Eden od mejnikov osamosvajanja – nastanek Odbora za varstvo človekovih pravic v tedanjih prostorih tednika Mladine (3. junija 1988)
© Tone Stojko
Ko je ministrica za kulturo Asta Vrečko napovedala, da bo ukinila pod Janševo vlado ustanovljen Muzej osamosvojitve in ga pridružila že obstoječemu Muzeju novejše zgodovine Slovenije, je nastal vihar. Napovedani so bili protesti, razpravlja se o interpelaciji, pojavljajo se besede o zlorabi in obračunu. Kar je bilo pričakovano. Osamosvojitev je pri nas razumljena kot nekaj svetega, brezmadežnega, nedotakljivega, kot udejanjenje tisočletnega sna stoterih generacij Slovenk in Slovencev, ki so si že od kralja Sama dalje želeli živeti v samostojni in demokratični državi. Na tem mitu o sveti osamosvojitvi so zrasli politiki, nekatere politične stranke pa iz njega črpajo ideološke korenine. Zato je drugačen pogled na osamosvajanje, zapišimo: drugačen pogled na strokovno in muzejsko predstavitev zgodovine nastanka slovenske države, za nekatere napad na eksistenco.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.