Kriza identitete

Vsaka manj uveljavljena politična stranka, ko ji enkrat uspe prestopiti parlamentarni prag, tvega, da se bo v zgodovino zapisala kot muha enodnevnica – da bo odslužila mandat, morda dva in nato po spletu okoliščin razpadla ali pa na volitvah dobila ljudsko nezaupnico. Razlogi, zakaj se to zgodi, so različni. Nekatere generične stranke novih obrazov, ki praviloma nastanejo tik pred volitvami, so vsebinsko izpraznjene, še preden zasedejo mesto v parlamentu, spet druge postanejo žrtev notranjih razprtij ali se preprosto ne znajo prilagoditi spremenjenim razmeram. Gre za nemalokrat viden pojav, to se je v preteklosti že zgodilo Zaresu in SMC, pred kratkim navsezadnje tudi strankama Alenke Bratušek in Marjana Šarca. V parlamentarni konstelaciji tako danes prevladujejo stranke z močnim političnim zaledjem – SD, SDS in Nova Slovenija –, poleg tega se je, pa čeprav zgolj za las, skupaj s političnim novincem Gibanjem Svoboda v parlament že tretjič zapored uvrstila tudi Levica. Te tako ne moremo več oklicati za mlado, vendar stranki, ki je pred osmimi leti prvič prestopila parlamentarni prag in v slovenski politični prostor vnesla povsem novo govorico, danes grozi nekakšna kriza identitete.