Policijsko nasilje / »Dej nej mečejo plinska sredstva«

Dobro leto je minilo, odkar je policija na protivladnih protestih posredovala tako, da je glavno mesto spremenila v območje spopadov. Pa tudi njeno ravnanje zoper protivladne protestnike nasploh je bilo že na prvi pogled preveč represivno. Prav zato je zdaj že nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar odredila najobsežnejši strokovni nadzor nad delom policije v njeni zgodovini. Predstavljamo poglavitne ugotovitve iz 161 strani dolgega poročila o »izrednem nadzoru nad delom policije pri varovanju protestov«.

Poročilo, ki smo ga pridobili na podlagi zahteve po dostopu do informacij javnega značaja, se nanaša na pet protestov od 26. maja 2020 do 5. oktobra 2021, na katerih je policija uporabila največ prisilnih sredstev, od fizičnega odstranjevanja mirnih protestnikov, ki so sede pred parlamentom brali ustavo, do zaplinjanja središča Ljubljane, streljanja z gumijastimi naboji in polivanja ljudi z mešanico vode in solzivca.

Med nadzorom, ki je potekal več kot pol leta, so bili pregledani vsi notranji policijski dokumenti in videoposnetki policijskih telesnih in drugih kamer, preposlušani posnetki komunikacije med policisti in opravljeni pogovori z 39 uslužbenci policije, predvsem s policijskimi funkcionarji, ki so policijske ukrepe odrejali, in tudi nekaj policisti, ki so jih izvrševali na terenu. Deli poročila, v katerih so navedeni podatki o ravnanju konkretnih oseb, so včasih prekriti, tudi ali predvsem zato, da z razkritjem teh podatkov ne bi »škodovali izvedbi kazenskega postopka«.

»Dej kle k mate pr filo faksu tole množico no k je v kordonu, dej nej mečejo plinska sredstva no, štirikrat je blo že naročen.«

– zahteva iz operativnega štaba policistom na terenu

Poročilo na začetku navaja, kako so varovane človekove pravice, ki so bile kršene med policijskimi postopki, in predstavi pravno podlago, ki določa obveznosti in omejitve pri policijskem poseganju v te pravice. Dosledno so navedeni deli ustave, zakonodaje in tudi relevantnih sodnih odločb ter odločb ustavnega sodišča in sodišča za človekove pravice. Gre torej za pravni red, ki je obstajal v času protestov in je zavezoval policijo in tudi politiko, ki je bila tedaj na oblasti, torej vlado Janeza Janše in notranjega ministra Aleša Hojsa.

Obiski politikov v operativnih štabih

Operativni štab je soba, v kateri v času posameznega javnega shoda sedi nekaj policijskih šefov, ki prek avdio, video in telekomunikacijskih sredstev spremljajo dogajanje na ulicah in izdajajo ukaze ter dovoljenja za uporabo posameznega prisilnega sredstva. Nadzorniki so preposlušali posnetke komunikacije med operativnim štabom in policisti na terenu in nekatere odlomke tudi povzeli v poročilu. Ne glede na to, da iz njih zaradi varovanja osebnih podatkov ne izhaja, kdo točno je kaj izrekel, je jasno, kdaj je šlo za navodila policijskih šefov in kdaj za odzive policistov na terenu. Pogosto se kaže neprimerna komunikacija, na to opozarjajo tudi nadzorniki.

Petega oktobra, ko je bilo na ulicah najhuje, so policijski šefi recimo kričali policistom na terenu: »Razganjat množico, takoj še naprej razganjat množico!« Od njih so zahtevali, da uporabijo čim več solzivca: »Dej kle k mate pr filo faksu tole množico no k je v kordonu, dej nej mečejo plinska sredstva no, štirikrat je blo že naročen!« in jim dajali tudi kar splošno navodilo, naj pri obravnavi protestnikov ne izbirajo sredstev: »Razženite z uporabo palic in vseh dovoljenih prisilnih sredstev!« Policisti na terenu pa so na prigovarjanje policijskih šefov, naj priprejo čim več protestnikov, recimo odgovarjali z: »Delamo, zdaj jih not vozmo kr enga za drugim. Tko da so aktivni. To, kr ostane, to bomo vse odpeljal, ni popisovanja …«

Iz poročila je tudi razvidno, da je v nekem obdobju operativne štabe, ki so izdajali ukaze za ravnanje policistom na terenu, redno obiskoval notranji minister Aleš Hojs. Ni dvoma, da so ti obiski pritisk na delo policijskih šefov že sami po sebi, saj je bilo jasno, česa si želi vlada – čim bolj represivnega odziva policije. Navadno je prišel v spremstvu katerega izmed svojih državnih sekretarjev, 5. oktobra, ko je policija prestopila vse meje, pa je s seboj pripeljal tedanjega državnega sekretarja za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade Žana Mahniča. Tega je moral miriti celo minister, ker je preveč energično »poveljeval« prisotnim vodjem policijskih operacij, med drugim je enemu od njih očital, da je nekoč zoper njega spisal neko kazensko ovadbo.

To so nadzorniki ocenili kot »nedopustno in lahko negativno vpliva tudi na strokovnost ter avtonomnost dela policistov v operativnem štabu«. Predlagajo, da se v prihodnje zaradi »ohranjanja videza samostojnosti dela policije« ob varovanju zahtevnih množičnih javnih shodov »osebam, ki niso neposredno vključene v varovanje, omeji vstop v operativne štabe. Takšen ukrep bi pripomogel tudi h krepitvi ugleda policije v javnosti in k zaupanju javnosti v neodvisno delo policije.«

Nezakonita pridržanja

Poglobljena analiza različnih konkretnih ravnanj policijskih šefov in policistov na terenu se sicer začne z mirnim protestom pred ministrstvom za okolje in prostor maja 2020. Tam so policisti od mirnega protestnika zahtevali identifikacijski dokument, potem pa ga niso želeli niti pogledati, pač pa so mu odvzeli prostost in ga »ravno zaradi ugotavljanja identitete privedli na Policijsko postajo Bežigrad«. V tem in drugih primerih so osebe potem zadrževali dlje, kot dopušča zakon, saj jih niso izpustili na prostost, ko je bila ugotovljena njihova identiteta in so s tem prenehali razlogi za pridržanje. Zadržali so jih, dokler niso sestavili plačilnih nalogov za to ali ono domnevno kršitev in jim jih vročili. V istem primeru so policisti tudi protizakonito ukazali več ljudem, naj se odstranijo z »varovanega območja«, čeprav sploh ni šlo za varovano območje, pač pa za prosto dostopno javno površino.

Opravljen je bil seveda tudi nadzor policijskega postopka zoper »bralce ustave« junija 2020. Šlo je za kak ducat oseb, ki so posedle na povsem ograjenem Trgu republike, torej na območju, kjer tradicionalno potekajo javni shodi in ga je policija ogradila prav zato, da shod ne bi bil mogoč. Policisti so sedeče posameznike dobesedno odnesli in odvlekli ter zoper njih vodili policijske postopke. Nadzor je pokazal, da je šlo za nezakonito ravnanje policije: »Pri uporabi prisilnih sredstev za odstranitev udeležencev shoda z območja omejitve gibanja ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti, ker prisilna odstranitev ni bila nujno (neogibno) potrebna. Posledično je bila v tem primeru uporaba prisilnih sredstev nesorazmerna.« Po oceni nadzorne skupine bi »lahko policija z milejšimi ukrepi še vedno učinkovito varovala objekt državnega zbora«.

Odstranitev neonacistov

Analizirano je bilo tudi ravnanje policije na protivladnem protestu na Prešernovem trgu v Ljubljani, ki ga je zmotila neonacistična skupina Rumeni jopiči tako, da je zavzela improvizirani govorniški oder ob Prešernovem spomeniku in izzvala fizično nasilje. Policija je članom skupine ukazala, naj zapustijo območje, ker tega niso upoštevali, so jih odstranili policisti. Vodje operativnega štaba, ki so tedaj izdali ukaz za odstranitev provokatorjev, so po nareku notranjega ministra od Olaja prejeli opomine pred izredno odpovedjo delovnega razmerja.

Nadzor je pokazal, da je policija ravnala na edini mogoči način, če je hotela preprečiti nasilje. V tem primeru ni šlo za shod in protishod, kakor se včasih zgodi, in je takrat policija dolžna zaščititi oba in poskrbeti, da ne bi bilo fizičnega stika med njima. Tu so se neonacisti pomešali med protestnike, zavzeli govorniški oder in že uspešno sprovocirali fizično nasilje, prerivanje, zato te možnosti ni bilo več. »Ker omenjenih 13 kršiteljev ni upoštevalo zakonitih ukazov in so nadaljevali s kršitvami, jih je policija upravičeno pridržala,« piše v poročilu in tudi, da je policija »uporabila le najnujnejša hujša policijska pooblastila« in s tem »preprečila stopnjevanje nasilja oziroma hujše kršitve javnega reda in miru«.

Nadzorniki pri tem policijo še opozarjajo, naj se opozorila pred odpovedjo delovnega razmerja ne zlorabljajo kot sredstvo za discipliniranje policistov. Isto policijsko vodstvo, ki je izreklo ta opozorila trem policijskim šefom, ki so vodili varovanje omenjenega shoda, hkrati ni izreklo takšnega disciplinskega ukrepa nobenemu od policijskih šefov in policistov, ki so – celo po mnenju nadzornikov, ki jih je izbralo tedanje vodstvo policije – protizakonito uporabljali prisilna sredstva na omenjenih shodih.

Nezakonita uporaba vodnega topa

Hojs, Mahnič in Franc Kangler so bili prisotni v operativnih štabih policije prav v času treh shodov jeseni 2021, ko je policija najočitneje prestopila mejo. Tedaj je uporabila tudi vodni top, ki je imel v vodni curek primešan solzivec. Zanj so nadzorniki ugotovili, da je bil uporabljen brez zakonsko določenega nujnega poprejšnjega opozorila množici, naj se razide, če tega ne želi biti deležna. Poleg tega se je vodni top, ki se lahko po zakonu uporablja zgolj proti množici, uporabljal tudi zoper posameznike in celo zoper posameznike, ki niso kršili javnega reda in miru, celo zoper »vidno bolno osebo, ki si je pri hoji pomagala z berglo«.

»Razženite z uporabo palic in vseh dovoljenih prisilnih sredstev!«

– splošno navodilo policistom, naj ne izbirajo sredstev

Poleg tega so nadzorniki opravili primerjalnopravni pregled v zvezi z uporabo vodnega curka s primešanim solzivcem, in sicer v Avstriji, Nemčiji in Franciji. V prvih dveh je to najhujše prisilno sredstvo sicer dopuščeno pod določenimi zakonskimi pogoji, v Franciji pa sploh ne. V Sloveniji uporabo dovoljuje oziroma določa podzakonski akt, naslovljen Pravilnik o policijskih pooblastilih, in to čeprav za to prisilno sredstvo ni podlage v zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Nadzorniki zato predlagajo, da se pravilnik nemudoma »uskladi« z zakonom, kar bi seveda pomenilo, da se črta možnost uporabe vodnega curka s solzivcem.

Prikrivanje dejstev, ponarejanje uradnih zaznamkov

Nadzor je razkril celo vrsto različnih nepravilnosti pri poročanju o uporabi prisilnih sredstev, ki ga v obliki uradnega zaznamka v teh primerih zahteva zakon. Povsem običajna pomanjkljivost je odsotnost podatka, po čigavem ukazu so policisti uporabljali prisilna sredstva, nekatera prisilna sredstva, ki so bila uporabljena, sploh niso bila navedena. Uradni zaznamki glede istega historičnega dogodka so se pozneje popravljali, spreminjali in celo pisali na novo. Nadzorniki zato na številnih mestih opozarjajo, da v marsikaterem primeru niso mogli presoditi, ali je šlo za zakonito ali nezakonito uporabo prisilnih sredstev ali policijskih pooblastil, saj uradni zaznamki, ki se morajo sestaviti takoj po dogodkih, ko je spomin nanje še povsem svež, pogosto niso vsebovali nujnih podatkov, ki jih zahteva zakonodaja. Prav zato se tudi sprašujejo, kako so predstojniki, ki so v vseh teh primerih podali oceno o sorazmernosti in zakonitosti ravnanja policije, sploh lahko »preverili in ocenili uporabo prisilnih sredstev« in res strokovno in objektivno podali takšno oceno.

Nadzor nad ravnanjem policije je bil opravljen le pri šestih dogodkih, protestih, javnih shodih. Kljub temu je v poročilu naveden skorajda nepregleden seznam vseh mogočih zlorab policijskih pooblastil. V dveh letih, kolikor je bila na oblasti vlada Janeza Janše, pa je bilo več kot sto različnih večjih in manjših javnih protestnih prireditev, ki jih je vedno spremljala policija, in to skorajda brez izjem tako, da je dejavno ustvarjala napetosti ter posredovala in kaznovala ne glede na to, da v veliki večini za to ni bilo nikakršne potrebe. K temu so jo sicer vodila navodila, ki jih je izdal Aleš Hojs in v katerih med drugim piše, naj policija vse mogoče postopke »dosledno izvaja zoper organizatorje in udeležence nelegalnih zbiranj«.

V poročilu je toliko očitkov o konkretnem nezakonitem ravnanju policije, ki se nanašajo na konkretne policijske šefe in policiste, da bi bilo čudno, če temu ne bi sledili primerni disciplinski postopki.