Finančna uprava opravlja tajno sledenje

Dodatni poseg v človekove pravice, o spornih členih bo presojalo ustavno sodišče

Prikriti preiskovalni ukrepi, med katerimi je tudi tajno sledenje na klasičen način ali z različnimi tehničnimi sredstvi, spadajo med hujše posege v človekove pravice. Po novem, zakon o tem je nedavno sprejel državni zbor, bo lahko finančna uprava na prevozna in prenosna sredstva in tudi na pošiljke same nameščala sledilne naprave oziroma »tehnične pripomočke za zbiranje podatkov o položaju in gibanju blaga«, po domače GPS-naprave. Razlog za to je, piše v obrazložitvi predloga zakona, da »se v praksi kaže potreba po sledenju blagu – pošiljke namreč pogosto zamenjajo prevozno sredstvo, vmes se spremenijo dokumenti in za blagom se izgubi vsaka sled«. Namen namestitve sledilnih naprav pa je, »da se odkrijejo nezakonite proizvodnje trošarinskih izdelkov, ki s svojim delovanjem oškodujejo državni proračun in proračun EU«.

Težava pri takšnem sledenju in pri sledenju s tehničnimi sredstvi je, da se hkrati neogibno sledi tudi prenosniku ali prevozniku pošiljke, točno določeni osebi, to pa se zgodi po prosti presoji finančne uprave.

Navadne smrtnike lahko (zakonito) tako nadzira le policija, in še to pod posebnimi pogoji. Za tajno sledenje osebi potrebuje pisno odredbo državnega tožilca. Sledi pa lahko le osebi, za katero obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da »bo izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj, za katera je predpisana kazen zapora pet ali več let«. Za namestitev tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja osumljenca na vozilo ali predmet potrebuje tudi posebno odredbo preiskovalnega sodnika.

Minister za finance Klemen Boštjančič je v Odmevih na TV Slovenija presenetil s pojasnilom, da finančna uprava tajno sledenje izvaja že danes, le da fizično, z zasledovanjem v avtomobilih, in dodal, da se z novo pristojnostjo »s tega vidika ne bo popolnoma nič spremenilo, samo delo bo bolj varno za uslužbence in bolj ekonomično«. Če je sicer z vidika skladnosti z ustavo vprašljivo sledenje z nameščanjem sledilnih naprav, potem za fizično sledenje velja popolnoma isto. Policija, kot rečeno, te posege izvaja le zoper osumljence kaznivih dejanj, in to ne zgolj po lastni presoji, ampak z dovoljenjem tožilca ali sodnika.

Ukrep se zdi tako ustavno vprašljiv, da je vložitev zahteve za ustavno presojo napovedal zelo zadržani varuh človekovih pravic Peter Svetina. Zahtevo za ustavno presojo lastnega zakona pa so napovedali tudi v koaliciji. Premier Robert Golob je namreč dejal, da bodo vse koalicijske stranke podpisale zahtevo za ustavno presojo, kar naj bi zadovoljilo SD in Levico, da prispevata glasove za zakon.

Predstojnik katedre za ustavno pravo dr. Samo Bardutzky se je na to odzval na Twitterju. Zapisal je, da ustavno sodišče dopušča, da (tudi) poslanci, ki niso glasovali proti zakonu, podpišejo zahtevo za ustavno presojo zakona. Hkrati pa je to sodišče zavzelo stališče, da ustavne presoje posameznega zakona ne more zahtevati večina, torej 46 poslancev, saj to pomeni, da imajo brez dvoma zadostno večino, da bi »v vsakem primeru sami spremenili sporni zakon«.

Koalicija šteje dovolj glasov, da zakon popravi sama. Ali da ga, kot v našem primeru, sploh ne sprejme, če meni, da so rešitve v njem tako sporne, da se mora o njih izreči ustavno sodišče.

Formalno torej ni dvoma, da bi ustavno sodišče moralo vzeti v presojo zahtevo koalicije, če bi jo podpisalo dovolj, a hkrati ne preveč poslank in poslancev. A neformalno je jasno, da gre za aktivacijo ustavnega sodišča za potrebe ohranjanja ali pridobivanja političnih točk.

»Vseeno procesna dopustnost zahteve poslancev še ne pomeni, da se ne bi morali vzdržati dejanj, ki ne spoštujejo položaja ustavnega sodišča v sistemu delitve oblasti, kot ga razume tudi samo. V treh desetletjih prakse se je izoblikovala izrazita nejevolja sodišča v situacijah, ko bi moralo odločati, kjer v resnici ni spora, je le potreba političnih akterjev, da se zagotovi legitimnost njihovi odločitvi,« še pravi Bardutzky.

Kakršenkoli že bo izid ustavne presoje, je dodatni dopuščeni poseg v človekove pravice v imenu varnosti, gospodarnosti ali učinkovitosti z vidika družbe vedno le to – poseg v človekove pravice.