Kriza tiskanih medijev

Sociolog dr. Niko Toš je tisti edini profesor, ki je predaval že prvi generaciji študentov Fakultete za družbene vede v Ljubljani (tedaj Visoke šole za politične vede), in pionir na področju raziskovanja javnega mnenja v Sloveniji. Pred desetimi leti se je upokojil, a kot raziskovalec je še vedno dejaven. Jutra, ki jih preživlja skupaj s soprogo, s katero se oba počasi približujeta devetdesetemu letu starosti, so danes nekoliko drugačna kot nekoč. Še vedno vstajata precej zgodaj, tega sta namreč vajena še od prej, nato pa se po zajtrku usedeta vsak v svoj fotelj in prebirata dnevni časopis. Že več let sta naročena na Dnevnik in Delo, redno prebirata tudi Mladino. Gre za tradicijo, za jutranji ritual, ki jima resnično veliko pomeni. »Pred mesecem ali dvema je bila ta dolgoletna tradicija jutranjega branja časopisov žal prekinjena,« pove dr. Toš. »Dobila sva obvestilo, da dostava v tem delu Kamnika žal ni več mogoča, zato časopis po novem dobivava prek Pošte Slovenije. Ta dostava pa je časovno težko določljiva, pade v popoldanski čas. Najina lepa navada, biti zjutraj informirana ob pisanju dnevnega tiska, je tako padla v vodo.« Še več, če želita prebirati kakšno od časopisnih prilog, recimo Sobotno prilogo ali Dnevnikov Objektiv, se morata po njo odpraviti k najbližjemu prodajalcu časopisov. Na domači naslov bi jo namreč dobila šele v ponedeljek. Skupaj s soprogo nista edina, ki se srečujeta s podobnimi težavami. Daleč od tega.

V Sloveniji, podobno kot drugod po svetu, tiskani mediji že lep čas čutijo posledice upadanja bralcev in oglaševalcev. To gre po eni strani pripisati predvsem spremenjenim bralnim navadam, na drugi pa razcvetu spletnih medijev, ki lahko bralcem vsebine ponujajo celo brezplačno. Naklada dnevnih časopisov tako že lep čas upada, zadnji žebelj v krsto pa so jim očitno zabile še vojna v Ukrajini in pandemija ter z njima povezana inflacija. Stroški dela, papir, tisk in distribucija postajajo vse dražji, hkrati pa je med pandemijo skoraj v celoti razpadla še dostavna mreža, ki je omogočala, da so dnevni časopisi pravočasno prispeli v roke naročnikov.

Distribucijo večine slovenskih tiskanih medijev je dolgo zagotavljala družba Izberi, ki je sicer v večinski lasti Dela, del nje pa si lastita tudi Dnevnik in Večer. Ker je delo raznašanja časopisov pripravljeno opravljati vedno manj ljudi – starejši raznašalci gredo v pokoj, mlajših, ki bi opravljali to delo, pa je vedno manj –, družba Izberi marsikje ne more več zagotavljati dostave, strošek dostave na izvod pa se v resnici izkazuje za previsokega. Distribucija časopisov se tako prenaša na Pošto Slovenije, ki pa iz leta v leto opušča svoje poštne storitve, prenehala je celo dostavljati časopise v jutranjem času. Hkrati ponekod zagotavlja dostavo zgolj nekaj dni v tednu, konec tedna sploh ne. Z vidika potrošnika in bralca gre torej za precej neučinkovito rešitev.

»To je hud poseg v navajeno obveščanje in v stil življenja,« meni dr. Toš. »Seveda vem, da se medijska krajina in razmere delovanja časopisnih hiš močno spreminjajo ter da je zagotavljanje dostave velik kadrovski, finančni in logistični problem. To lahko razumem.« Vendar ga hkrati ob tem skrbi dolgoročna izguba uveljavljene bralske kulture, »predvsem starejših bralcev. Razpad dostavne mreže zadeva predvsem tiste, ki niso povsem v toku novih medijev. In to so starejši ljudje, upokojenci.« Dr. Toš do vsebin dostopa tudi na spletu, a tega vsi ne znajo ali ne zmorejo. In tega od njih ne bi smeli niti pričakovati.

Med ponudniki časopisov so tako vedno pogostejši pozivi, da bi morala k reševanju krize medijev aktivno pristopiti država. Po Evropi že lahko najdemo različne modele finančne podpore tiskanim medijem. Med najpogostejše sodijo neposredne oblike podpore, projektne ali druge posebne sheme, državno oglaševanje in davčne ugodnosti.

V Sloveniji, podobno kot drugod po svetu, tiskani mediji že lep čas čutijo posledice upadanja bralcev in oglaševalcev.

Oblike neposredne podpore veljajo za redkost, pri čemer jih dodatno omejujejo pravila državnih pomoči. Vendar se to po pandemiji in v luči krize tiskanih medijev spreminja. Nemčija na primer prej ni poznala neposrednih oblik pomoči medijem, a je leta 2021 tiskanim medijem ponudila 220 milijonov evrov. Francija je leta 2017 za spodbudo tisku namenila 262 milijonov evrov, daleč največ v Evropi. Polovico tega denarja so prejeli tiskani mediji za distribucijo, raznos in ustvarjanje lokalnih in regionalnih vsebin, ki so manj zanimive za oglaševalce. V sosednji Avstriji medijem pomagajo s splošnimi spodbudami, spodbudami za ogrožene dnevnike in tako imenovanimi spodbudami za kakovostno novinarstvo. Letos nameravajo za financiranje tiska, digitalnih medijev in komercialnih elektronskih medijev nameniti 83 milijonov evrov. Hkrati dodatno financirajo dopisništva v tujini. Vsi našteti primeri kakopak vsebujejo tudi stroge pogoje, pod katerimi so mediji upravičeni do subvencij, ti pa se od države do države nekoliko razlikujejo.

Ob tem velja omeniti posebna medijska sklada na Nizozemskem. Sklad Dutch Journalism Fund na Nizozemskem pomaga financirati nove medijske in inovativne novinarske projekte, pa tudi raziskave, ki bi izboljšale stanje v novinarstvu. Sklad za posebne novinarske projekte Fonds BJP pa je namenjen predvsem spodbujanju preiskovalnega novinarstva.

Mediji se lahko financirajo tudi z oglaševanjem državnih podjetij, ob čemer – zlasti v državah z večjim deležem državnega lastništva – obstaja nevarnost, da tovrstno financiranje ali postane način političnega nadzora nad mediji ali pa je oglaševanje politično prikrojeno. Slabosti tega pristopa lahko opazujemo recimo na Madžarskem, pa tudi v Sloveniji.

Najpogostejša oblika posredne državne subvencije je sicer nižja stopnja davka na dodano vrednost (DDV), pri čemer velika večina držav članic uporablja nižjo stopnjo za tiskanje časopisov, ki jo poznamo v omejeni obliki tudi pri nas. V Evropi se nižje stopnje DDV gibljejo od 2,1 odstotka v Franciji do 20 odstotkov v Bolgariji, ponekod pa so časopisi v celoti oproščeni plačila, recimo na Danskem in v Belgiji. Čeprav je bila ničelna stopnja DDV v preteklosti v skladu z evropsko direktivo praviloma prepovedana, je bila ta predlani spremenjena in je po novem mogoča za tiskane in spletne medije.

Kot v analizi še dodajajo pri Društvu novinarjev Slovenije (DNS), so države medijem v času pandemije pomagale s specifičnimi svežnji pomoči. Slovenija, razen splošne pomoči v obliki financiranja čakanja na delo in subvencij za samozaposlene, medijem in novinarjem ni namenila nobene specifične pomoči. »Glede na to, da je bilo informiranje javnosti v času pandemije ključno, medijska podjetja pa niso nehala opravljati svoje dejavnosti, splošnih mehanizmov pomoči niti niso imela možnosti izkoristiti,« pojasnjuje generalna sekretarka DNS Špela Stare.

Na kulturnem ministrstvu konkretnih rešitev za medije ta trenutek še nimajo. Kot pove Lenart J. Kučić, svetovalec ministrice na področju medijev, so s praksami v tujini seznanjeni, vendar poudarja, da je »Evropska komisija glede kakršnegakoli stekanja državnega denarja v medije izredno previdna. Če običajne državne pomoči ponavadi pogledajo čez dve lupi, jih imaš tukaj pet. Zato, ker zaradi slabih izkušenj nihče noče, da bi se na področju medijev ustvarili kakšni monopoli ali pa da bi se preveč povečala odvisnost medijev od državnega denarja.« Obenem dodaja, da je pri snovanju nove medijske sheme težava tudi pomanjkanje transparentnih, javnih podatkov o medijskem trgu. »Mediji v svojih kolofonih recimo objavljajo samo natisnjeno naklado, ne vemo pa, kakšna je revidirana naklada.« »Vsi, vključno z mediji, se zavedamo, da bodo naklade tiskanih medijev še naprej padale, in ta proces bo težko obrniti,« dodaja državni sekretar Marko Rusjan. »Imamo tri opcije: reševanje akutnega problema, torej distribucije, povečanja cen delovne sile in energentov, drugo je sistemska podpora medijem, za kar je treba imeti pravno podlago, tretja pa je oboje.«

Nagibajo se bolj k drugi možnosti, pravi, krize medijev se tako nameravajo lotiti v okviru že napovedane reforme medijske zakonodaje – torej sprememb zakona o medijih, ki je resnično pomanjkljiv in zastarel.

V okviru prenove medijske zakonodaje nameravajo prihodnji mesec ustanoviti posebno delovno skupino, ki bo začela pripravljati zakon. Ta naj bi bil spisan do konca leta, ko bo lahko začel tudi pot v vladi in državnem zboru. Kljub temu se je težko otresti občutka, da nova sestava kulturnega ministrstva, podobno kot ekipe pred njo, vse začenja znova, od začetka, čeprav je bilo v preteklosti opravljenih že praktično nešteto analiz in oblikovanih skoraj toliko predlogov sprememb medijske zakonodaje.

A za začetek bi bilo nujno rešiti vsaj problem distribucije. Ljudem je nujno treba omogočiti prejemanje dnevnega tiska. To je njihova pravica, ki sovpada z ustavno zagotovljeno pravico do obveščenosti. To pravico zagotavlja tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic. Pošta Slovenije, ki je v državni lasti, bi morala zagotavljati to pravico in obenem spet opravljati svoje osnovne dejavnosti.

Po drugi strani pa bi se Slovenija lahko zgledovala recimo po danskem modelu, ki pozna več oblik pomoči medijem. Ključna za tiskane in spletne medije je tako imenovana shema za demokracijo, ki je leta 2014 zamenjala financiranje distribucije tiskanih medijev. Pri novi shemi gre za produkcijsko podporo glede na uredniške stroške (pretežno stroške dela zaposlenih novinarjev) v vrednosti 53 milijonov evrov na leto. Višina je odvisna od uredniških produkcijskih stroškov oziroma števila zaposlenih novinarjev. Država financira 35 odstotkov povprečne plače konkretnega medija, ob čemer je zgornji cenzus pomoči za posamezen medij 2,2 milijona evrov. Gre za triletno podporo, za katero zaprosi medij, odobri pa jo poseben neodvisni odbor za medije, ki določi tudi, kaj so priznani uredniški produkcijski stroški. Do večje podpore so upravičeni mediji, ki imajo več izvirnih vsebin oziroma manj kot 20 odstotkov oglasov.

Danska shema je po mnenju tamkajšnjih novinarskih organizacij uspešna, saj spodbuja zaposlovanje novinarjev in produkcijo vsebin. Pomembno merilo je namreč obseg izvirnih vsebin, eden od pogojev za prejem pomoči pa je tudi sklenjena kolektivna pogodba ali dogovor s podobno vsebino za medijske delavce. Na Danskem je tako sklenjenih več kot 80 različnih kolektivnih pogodb za novinarje, mediji brez kolektivne pogodbe pa ne morejo pristopiti k shemi. »To je ključno za vzpostavitev in ohranjanje dobrih delovnih razmer za ustvarjalce vsebin,« poudarjajo pri DNS. In obenem tudi za ohranitev medijev samih, ki so eden ključnih stebrov demokracije.