Olajševanje ali oteževanje priseljevanja?
Zadnje čase vlade vendarle govorijo tudi o integraciji, vključevanju tuje delovne sile v družbo. A učenje slovenščine nikakor ne more pomeniti konca, kvečjemu začetek tega dolgotrajnega procesa.

Vsi naj si v roke sežejo: Napis na Prešernovem smenju v Kranju. 8. februar 2023. (fotografija je simbolična)
© Luka Dakskobler
Slovenija ne slovi kot do tujcev gostoljubna država. Ob osamosvojitvi je na primer iz registra stalnega prebivalstva izbrisala več deset tisoč motečih »Jugoslovanov«. Danes se to negostoljubje kaže kar na sistemski ravni predvsem v odnosu do tujih delavcev, ki prihajajo prav z omenjenega območja. »V trenutku, ko sem prišel v to državo, sem postal migrant s srbskim potnim listom, imigrant iz ne-EU države, ki mu sistem z vsemi silami poskuša otežiti položaj in pokaže, da tu ni ne zaželen ne potreben,« je pred časom odnos slovenskih oblasti in družbe do tujcev opisal Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, ki doma in v tujini navdušuje predvsem z družbenokritičnimi uprizoritvami. Vlada Janeza Janše je pod krinko integracije položaj tujcev iz tretjih držav le še poslabšala. Golobova vlada zdaj govori o odpravljanju birokratskih ovir in neživljenjskih zahtev ter seveda tudi integraciji tujih delavcev in njihovih družin. Pa se za tujce res kaj izboljšuje ali gre (spet) zgolj za nadaljevanje iste protitujske politike?