»Klofuta, ki jo mož že desetič prisoli ženi, ni enakovredna prvi klofuti, ki jo ona prisoli njemu nazaj«

IZJAVA DNEVA

"Sprašujete, ali je včasih stvari dobro reševati z nasiljem. Mislim, da si je najprej treba zastaviti temeljno vprašanje: od kod nasilje sploh izvira? Kaj poimenujemo kot "nasilje"? Na primer: klofuta, ki jo mož že desetič prisoli ženi, ni enakovredna prvi klofuti, ki jo ona prisoli njemu nazaj. Pravzaprav njene klofute sploh ne morem opredeliti kot nasilje, ampak kot samoobrambo. Po aristotelski definiciji je nasilje že uporaba sile, potrebne za klofuto, ampak v patriarhalni situaciji, kjer ni ona nikoli imela avtonomije, je že njena reakcija nekaj dovolj izjemnega, da jo vidimo kot nasilje. Vse nasilje, izvajano prej nad njo, je bilo nevidno."

"Neoliberalna, patriarhalna ureditev sveta, v katerem živimo, je zelo vešča v selektivnem definiranju nasilja, status quo ima te stvari popolnoma razčiščene. Ko protestnik na demonstracijah zažge zabojnik za smeti, je to nasilje. Sistem, ki ga nato pokosi z vodnim topom, pa zase ne bo nikoli rekel, da je nasilen. To, da z minimalno plačo ne presegaš roba revščine, ni nasilje. To, da iz stanovanj izseljujejo družine, ki ne morejo plačevati, ni nasilje. Pravosodni sistem, v katerem ženska ne more prijaviti svojega posiljevalca, ker so obvezni postopki še večja travma kot samo posilstvo, tudi ni nasilen. Tista klofuta – in tudi če bi bila strel! – zlorabljene ženske je nasilna razrešitev konflikta, če hočete, ampak predvsem je upravičena."

"Obstajajo situacije, kjer je nasilna reakcija tako zelo nujna in zaželena, da izgubi konotacijo nasilja. Rada citiram brazilskega pedagoga Paola Freira, ki je v sedemdesetih govoril: "Naj bo še tako težko verjeti, ampak udarec zatiranega v obraz zatiralca je gesta ljubezni. Pomaga mu namreč odpreti oči za nasilje, ki ga izvaja."

(Španska pisateljica Cristina Morales o tem, da je neoliberalna, patriarhalna ureditev sveta, v katerem živimo, zelo vešča v selektivnem definiranju nasilja; v intervjuju za MMC RTV Slovenija)