»V avtoritarnih režimih je iskanje kompromisa razumljeno kot osebna šibkost voditelja«

IZJAVA DNEVA

"Da se v vojni lahko začnejo pogovori o njeni začasni prekinitvi (prekinitev ognja, premirje) ali končanju (mirovna pogajanja), je nujen nastanek specifičnih političnih in vojaških pogojev med vojskujočimi ter njihovimi zavezniki ter podporniki. Prehod iz faze vojne v fazo pogajanj se zgodi, ko se bliža končni razplet vojaškega spopada v smislu zmage ali poraza v vojni, ko sta vojskujoči se strani popolnoma izčrpani, zmage ali poraza pa ni na obzorju, oziroma ko je pritisk ali prisila notranjih ali zunanjih akterjev močnejša kot volja vojskujočih se za bojevanje."

"Preden se pogajanja sploh začnejo, morajo vojskujoče se strani uskladiti ter definirati lastna pogajalska izhodišča. To v vojnih razmerah ni enostavna naloga, nič manj zahtevna kot sama pogajanja s sovražnikom. Ne samo različni materialni interesi, tudi same nacionalne strasti so razgrete do vrelišča. Čim višja je cena vojne v človeških žrtvah in materialnem uničenju, tem težje jih je doseči. Zato je doseganje nacionalnega konsenza za prehod iz vojne v pogajanja zahtevno in za politiko tvegano. Še najbolj tvegano je v avtoritarnih režimih, kjer so pogajanja v obliki iskanja kompromisa razumljena kot osebna šibkost voditelja."

(Nekdanji diplomat Mirko Cigler o tem, da se po več kot letu dni vojne v Ukrajini, krepi mednarodni pritisk na vojskujoči se strani, da vojno zamenjata z diplomacijo; via Dnevnikov Objektiv)