Suhi obrok, plastenka vode in omejeno gibanje
Obiskali smo sprejemni center za migrante v Ilirski Bistrici, v katerem tisti, ki na balkanski migrantski poti zavijejo proti Istri in skoznjo v Italijo, pridejo prvič v stik z uradnimi slovenskimi organi za tujce
Skupina večinoma dremajočih in spečih afganistanskih državljanov.
© Borut Krajnc
Novembra lani smo obiskali železniško postajo v hrvaškem pristaniškem mestu Reka, skozi katero teče ena izmed živahnejših smeri balkanske migrantske poti proti severni in zahodni Evropi. Tam so zaradi požrtvovalnosti aktivistov, ki so mestne oblasti prisilili k vsaj trohici človekoljubja, migranti deležni osnovne zdravstvene in higienske oskrbe ter toplega obroka. Vsega tega so, čeprav v res najosnovnejši obliki, naslednjič deležni prav v sprejemnem centru za migrante v Ilirski Bistrici, kjer policija opravi prvi razgovor in najosnovnejši postopek, s katerim se določi nadaljnja usoda migrantskih skupin, družin in posameznikov, ki jim ni uspelo doseči Italije, pač pa jih je prestregla slovenska policija. Vse navadno še isti dan čaka prevoz drugam – najsrečnejše v ljubljanski azilni dom ali katero izmed njegovih izpostav, spet druge v postojnski center za tujce, ki je organizacijsko dejansko zapor, v katerem nezaželeni tujci čakajo na deportacijo. Najbolj nesrečni pa so deležni vožnje z marico do najbližjega slovensko-hrvaškega mejnega prehoda in izročitve hrvaškim varnostnim organom.