Poplava solidarnosti

V ponedeljek, ki ga je vlada razglasila za dan solidarnosti, za dela prost dan, ko je lahko vsak po svojih močeh pomagal prizadetim v vremenskih ujmah, je bilo na terenu poleg gasilcev, pripadnikov civilne zaščite, vojakov in policistov še približno 12 tisoč prostovoljcev, ki so pomoč ponudili prek aplikacije Poplave 2023. Številka je bila, če prištejemo še tiste, ki so se na teren odpravili sami ali pa se priključili kateri od drugih samoorganiziranih skupin in drugih organizacij, na primer Inštitutu 8. marec, precej višja. Nekateri so kot prostovoljci na terenu že skoraj dva tedna, vse odkar so državo prizadele najhujše poplave v zgodovini samostojne Slovenije, drugi poskušajo pomagati drugače, na primer z zbiranjem pomoči ali donacijami. Slovenijo je v zadnjih dneh naravnost preplavila solidarnost.

Bivši predsednik države Milan Kučan je v Delovem podkastu Moč politike komentiral, da so bili državljani »v teh dneh na svojevrstnem referendumu in so povedali, kakšno državo si v resnici želijo – da si želijo državo solidarnosti, sodelovanja, vključevanja in medsebojne pomoči. Torej drugačno od tega, kar se govori, da bi morali vzpostavljati.« Politične delitve v situacijah, ki zahtevajo solidarnost, ljudi ne le da ne zanimajo, »so daleč od njih, to ni nekaj, s čimer bi se ljudje ta čas ukvarjali«, je še dodal.

V SDS se jim kljub temu očitno ni uspelo upreti skušnjavi – stisko ljudi so zlorabili za politično obračunavanje.

Prvak opozicije Janez Janša je po seji sveta za nacionalno varnost, dan zatem, ko je državo prizadela ujma, resda dejal, da je to »čas, da vsi skupaj stopimo korak nazaj v smislu, da nismo arogantni«. A nato še v isti sapi pristavil, da poslancev SDS »ne boste našli na kolesih, na trgu, kjer bi protestirali. Danes jih lahko najdete v Mozirju, kjer čistijo mesto.« Še več, mediji v orbiti SDS so krivdo za poplave poskušali zvaliti na Inštitut 8. marec, ki je predlani vodil referendumsko kampanjo o noveli zakona o vodah, češ da bi na referendumu zavrnjeni zakon omogočal tudi večjo poplavno varnost, saj bi se z njim povečala sredstva za vzdrževanje vodotokov. Čeprav zavrnitev novele po pojasnilih direktorata za vode ni vplivala na obseg sredstev.

Za kamen spotike se je nato izkazal še vladni predlog dneva solidarnosti. Med prvimi so mu nasprotovali v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), kjer so zapisali, da dobronamernost predloga sicer razumejo, a da bodo podjetja, tudi taka, ki so utrpela škodo v poplavah, zaradi dodatnega dela prostega dne ob prihodek. »V kolikor bi želeli pomagati prizadetim krajem, ljudem in podjetjem, bi dosegli veliko večji učinek s tem, da bi namesto dodatnega prostega dne določili dodaten delovni dan in bi obračunane stroške za zaposlenega za ta dan namenili za pomoč prizadetim v poplavah, ob tem, da bi se država za ta dan odpovedala davkom in prispevkom od plač,« so predlagali v GZS. In hkrati zapisali še: »Gledano čisto statistično, na najbolj prizadetih območjih živi približno četrtina delavno aktivnega prebivalstva, kar pomeni, da bo prostega dne deležna velika večina zaposlenih v Sloveniji, ki jih poplave niso prizadele.«

V opoziciji so negodovanje gospodarstvenikov izkoristili predvsem za nekaj poceni demagogije in za nasprotovanje vladnemu predlogu

Pozivom proti vladnemu predlogu sta se pridružili tudi Združenje delodajalcev Slovenije in Trgovinska zbornica Slovenije.

Zamisel GZS je takoj posvojila opozicija. Poslanec SDS Zvonko Černač je v državnem zboru hitel razlagati, da bo dela prost dan »fiasko«, ki bo »odnesel vsaj 90 milijonov evrov, namesto da bi jih vsaj toliko prinesel«. Pri Novi Sloveniji pa so ob sprejemanju sprememb zakona o odpravi posledic naravnih nesreč – med drugim uzakonitve dneva solidarnosti kot dela prostega dne v letu 2023 – predlagali amandma, naj dan solidarnosti ne bo dela prost dan, pač pa naj »zaposleni neto zaslužek tega dne namenijo v solidarnostni sklad za odpravo posledic poplav, kar pomeni približno 53 milijonov evrov pomoči«, so zapisali v obrazložitvi predloga. Ob čemer je predsednik Nove Slovenije Matej Tonin opozoril, da vseh 900 tisoč ljudi, ki so zaposleni, verjetno ne bo moglo pomagati na terenu, zaradi česar se bo dela prost dan »izrodil. In na koncu se bomo spet obtoževali, češ, en del Slovenije je pomagal in je delal, drugi del si je pa privoščil podaljšan vikend.«

Predlog opozicije in GZS sam po sebi v resnici sploh ni slab. Prav s tako imenovanimi delovnimi sobotami in samoupravnimi prispevki v bivši skupni državi »je bil zgrajen velik del slovenske infrastrukture, zlasti občinske, in kolikor še ni bila razprodana, služi občinskim in drugim skupnostim še danes«, pravi zgodovinar dr. Božo Repe. Leta 1979 je bil celodnevni izkupiček ene od solidarnostnih sobot na primer namenjen pomoči prizadetim zaradi potresa v Furlaniji, ki je povzročil precejšnjo škodo tudi v severozahodni Sloveniji, predvsem v Posočju.

Predlogu ob nadaljnji sanaciji škode tudi zato v vladni koaliciji ne nasprotujejo – kot je dejal premier Robert Golob, ni izključeno, da bi v prihodnjih mesecih lahko (poleg solidarnostnega prostega dne) dobili tudi solidarnostni delovni dan. Še prej bi vlada sicer morala preučiti ustavnost samega predloga, saj ta, tako je bilo v državnem zboru slišati med pomisleki poslancev Gibanja Svoboda, posega v prosto gospodarsko pobudo.

Nihče zaposlenim in delodajalcem že danes sicer ne preprečuje, da bi del svojega dohodka darovali kateri od humanitarnih organizacij ali pa na številko računa državnega proračuna, kjer se zbirajo donacije za odpravo posledic poplav.

A kot je v kolumni za Večer poudaril Marko Crnkovič, imamo praznike in dneve, posvečene temu ali onemu, naj bo to dan boja proti okupatorju ali praznik Marijinega vnebovzetja, predvsem »zato, da bi poudarili pomen tega, kar se nam kot skupnosti zdi najbolj pomembno«. Četudi to morda za državo pomeni materialni minus. Zakaj potem ne bi imeli tudi dneva solidarnosti?

Golobova vlada je z uvedbo dneva solidarnosti prepoznala predvsem resnični solidarnostni potencial v luči ujme – potencial, kako graditi prepotrebno skupnost.

»Dan solidarnosti je pomemben za občutek kolektivne sreče in nesreče državljanov. Obojega. Za občutek empatije s soljudmi, ki so jih poplave direktno prizadele. Ker utrjuje občutek, da se je to zgodilo vsem. Tudi nam, ki smo ves čas (bili) na varnem in na suhem, dovolj daleč od nereguliranih vodotokov in reliefov, ki kar kličejo po katastrofi. Pa tudi zato, da nam je toplo pri srcu, ko vidimo, da je toliko ljudi konkretno priskočilo na pomoč. Bodisi s fizičnim delom, bodisi s finančnimi prispevki, bodisi v naturalijah,« je zapisal Crnkovič.

Podobno razmišlja filozof dr. Tadej Troha. »Solidarnost se v izrednih dogodkih vedno zažene avtomatično in po nepolitični liniji, na eni strani samoorganizirano, na drugi strani prek civilne zaščite in ostalih organov države. Vsi, ki niso neposredno prizadeti, pa se kmalu soočijo z imperativom, da se v proces, ki že poteka, vključijo tudi sami,« komentira. »Nekateri odgovorijo z donacijami, drugi z odhodom na teren, tretji s promocijo svojega odhoda na teren – koalicija pa je med drugim odgovorila z dnevom solidarnosti.« Verjetno bi preživeli tudi brez njega, pravi, »a kritike opozicijskih politikov, ki so sami že nekaj dni na terenu, ne pa v pisarnah, so vseeno nesmiselne. Če delaš nekaj dobrega, si moraš želeti, da to počne kar največje število ljudi. In če država omogoči, da se na teren odpravijo tudi tisti, ki si dopusta ne morejo vzeti z isto lahkoto, si prvi, ki bi to moral podpreti.«

V opoziciji so negodovanje gospodarstvenikov izkoristili predvsem za nekaj poceni demagogije in za nasprotovanje vladnemu predlogu – zaradi nasprotovanja samega. V GZS pa so s svarili zganjali že večkrat videni katastrofizem. Predstavniki gospodarskih združenj namreč ves čas govorijo o katastrofah, ki so pred vrati oziroma le še nekaj dni stran, pa čeprav jih dejanski podatki vedno znova razkrijejo kot tiste, ki zavajajo javnost.

»Tako kot tokratne poplave niso neposredno prizadele vseh državljanov, tudi niso neposredno prizadele vsega gospodarstva. In od dneva solidarnosti, ki je padel v luknjo med vikendom in praznikom, se svet ne bo podrl,« pravi Troha. »Se pa svet lahko podre, če bodo centralne gospodarske organizacije, kakršna je GZS, še naprej ignorirale realne dimenzije podnebnih izrednih razmer.« Te imajo po njegovem namreč tako moč kot dolžnost, da se aktivno vključijo v podnebno politiko, na ravni prilagajanja, čemur se praviloma rade izogibajo, in tudi na ravni blaženja. »V GZS so nedavno na primer podprli širitev avtocest. Pa smo jih že kdaj slišali, da bi pozvali h krepitvi javnega potniškega prevoza, ki bi še kako prav prišel tudi zaposlenim v podjetjih?«

Ali kot je v že omenjeni kolumni pravilno ugotavljal tudi Crnkovič: pri vprašanju dneva solidarnosti je v prvi vrsti v ospredje stopil predvsem »klasični konflikt med socialno racionalnostjo in ekonomsko racionalnostjo«, pri čemer je zadnja »samo modernejši in prepričljivejši izraz za skopuštvo«. Najperverznejše pa je, še zapiše, »da je prav ta ekonomska racionalnost – češ, v protipoplavno zaščito nima smisla preveč investirati – pomembno prispevala h katastrofi, ki se je zgodila«.