Levica na razpotju

Politične stranke niso nikoli povsem homogene, niso kot monoliti – zgolj konstrukcije, ki bi jih tvoril en sam blok kamna. V njih sedijo ljudje z različnimi prepričanji, z različnimi interesi in pričakovanji. Ena pomembnejših nalog vodij strank je, kako sredi te kakofonije različnih glasov poskrbeti, da se bodo vsi počutili slišane, in kako hkrati ustvariti orkester, ki bo igral čim bolj ubrano. To ni preprosta naloga, spodleti tudi najbolj pretkanim in izkušenim politikom. Stranka LDS je bila, ko je bila najmočnejša, polna konfliktov – med natofili na eni strani in natoskeptiki na drugi, med bolj liberalnimi in bolj k cerkvi nagnjenimi posamezniki ... in ne nazadnje: med vodstvom stranke in njenimi lokalnimi odbori. Prav zadnje, občutek prikrajšanosti lokalnih odborov, je bilo posebej izrazito pred četrtim, portoroškim kongresom stranke leta 2002, ko so ti Janezu Drnovšku zadali manjšo zaušnico – in namesto Bogdana Biščaka, njegovega jasnega favorita, za generalnega sekretarja stranke izvolili Petra Jamnikarja.

Notranji strankarski konflikti, praviloma prikriti pred javnostjo, na dan najraje privrejo prav ob volilnih kongresih. Takrat je najtežje uskladiti vsa že omenjena prepričanja, interese in pričakovanja, ki v vmesnem času tlijo in brbotajo pod površino. V taki situaciji se je pred junijskim kongresom znašla tudi Levica. Le nekaj dni prej je v medijih odjeknila novica, da je bilo znotraj stranke ustanovljeno tako imenovano levo krilo stranke s poslancem Miho Kordišem na čelu. To je vodstvu očitalo, da je stranko v zadnjem letu, odkar je vstopila v vlado, odneslo preveč proti sredini, zaradi česar naj bi bilo to nujno spet »pripeti na aktivistični teren in jo zasidrati na levici«, med »aktivistično željo in politično realnostjo« pa »splesti skupno pot«, je tedaj razlagal Kordiš.

Na kongresu je bilo med nezadovoljnim delom članstva, ki simpatizirajo s Kordišem, sicer slišati predvsem, da se je stranka preveč omejila zgolj na delovanje ministrskih ekip, da so poslanci postali stranki odveč in da se je vodstvo stranke preveč oddaljilo od članstva. Pa tudi številne kritike na račun vodje stranke Luke Mesca, češ da si je to povsem podjarmil, in na videz povsem banalne očitke, od tega, kako se oblači in v kakšnem službenem avtomobilu se vozi naokoli.

V precejšnji meri se je v v resnici ponovil scenarij izpred nekaj let, ko je Združena levica, predhodnica Levice, prvič prestopila parlamentatni prag. Očitki so bili podobni tudi tedaj, le da so nekateri člani izdajstva obtožili poslansko skupino, zdaj to očitajo ministrskim ekipam. S prstom pa nanje kažejo tudi nekateri poslanci, poleg Kordiša v levem krilu namreč sedita še dve poslanki, Nataša Sukič in Tatjana Greif.

Ena pomembnejših nalog vodij strank je, kako sredi kakofonije različnih glasov ustvariti orkester, ki bo igral čim bolj ubrano.

Po zadnjem kongresu Levice se je pokazala premoč levega krila, saj je na volitvah v novi svet stranke od 25 voljenih članov mandat dobilo kar 15 članov iz novonastale struje. Od teh je največ glasov prejel prav Kordiš, sledila mu je Nataša Sukič, na tretjem mestu je bila kulturna ministrica Asta Vrečko in na četrtem Mesec. Slednji je zato, kljub napovedim, da se namerava potegovati še za en, zadnji mandat na vrhu stranke, stopil korak nazaj in ponudil možnost, da stranke ne bi več vodil. Medtem ko Kordiš ni dal jasnega odgovora, ali se namerava spustiti v boj za koordinatorja. Njegova odločitev naj bi bila, kot je zatrjeval, odvisna od političnega dogovora znotraj stranke.

A tega v dveh mesecih očitno ni bilo mogoče doseči. Do nestrinjanj je prišlo pri razdelitvi mest v 12-članskem izvršnem odboru stranke in pri vprašanju, kdo bi vodil stranko v naslednjem dvoletnem mandatu. Kot kompromisni kandidat med obema strujama je obveljal vodja poslanske skupine Matej Tašner Vatovec, Kordiš pa naj bi si želel postati vodja poslanske skupine. A se Tašner Vatovec za kandidaturo ni odločil. Kot pravi, mu je bila z novim mandatom zaupana vloga vodenja poslanske skupine, zato je ocenil, da to vlogo izpolnjuje »dobro, po svojih najboljših močeh. Predvidevam, da zaradi tega nisem bil deležen nobene kritike s strani tako imenovanega levega krila. Ker to vlogo jemljem resno, jo želim oddelati do konca mandata in se ta trenutek ne vidim na mestu koordinatorja stranke.« Kordiš je bil zato praktično prisiljen kandidirati, je slišati iz njegovega tabora.

Med pomisleki, zakaj se je Kordiš naposled le odločil kandidirati, je tudi ta, da mu trenutno morda teče zadnji poslanski mandat. Če bodo naslednje državnozborske volitve redne, bo moral poslanski stolček – razen v primeru, da mu dodaten mandat dodeli svet stranke – ob koncu mandata zapustiti. Tako namreč veleva statut stranke, ki članom omogoča, da so na isto javno funkcijo voljeni le za dva polna mandata zapored. Pred podobnim precepom bosta sicer tudi Tašner Vatovec in Nataša Sukič.

Prejšnji teden je tako postalo jasno, da se bosta za mesto vodje stranke prihodnji mesec spopadla Asta Vrečko in Kordiš, Mesec pa se je dokončno odločil, da ne bo vnovič kandidiral. Nataša Sukič bo kot edina evidentirana kandidatka najverjetneje postala namestnica koordinatorja. Za izvolitev na mesto koordinatorja stranke in na mesto njegovega namestnika je treba zbrati absolutno večino glasov. O tem bo odločal svet stranke, ključnega pomena pa bodo tudi glasovi 24 delegatov pokrajinskih odborov. Ali so ti bolj naklonjeni Asti Vrečko ali Kordišu, ni povsem jasno.

Zmaga Aste Vrečko, ki ji je Mesec že javno izrekel podporo, bi po mnenju članov levega krila pomenila nekakšno kontinuiteto v načinu vodenja stranke. Medtem ko so bile Kordiševe ambicije doslej precejšnja uganka, v javnosti pa so se v primeru njegovega prevzema stranke pojavili številni pomisleki: od tega, ali bi to morebiti lahko ogrozilo obstanek Levice v vladi, do tega, kakšen politični potencial sploh ima poslanec, znan predvsem po svojih pogosto nekonvencionalnih izvajanjih v parlamentu in tem, da je na predsedniških volitvah z nekaj manj kot tremi odstotki med kandidati zasedel zadnje mesto.

A kaj Kordiš in njegovi privrženci sploh hočejo, kako si predstavljajo prihodnost stranke?

»Ne želimo, da se spremenimo v zgolj še eno stranko, ki jo morda volivci obkrožijo kot manjše zlo: vloga Levice je vloga socialistične alternative,« pravi Kordiš. Tudi v levem krilu si želijo krepiti zmožnosti delovanja stranke v izvršni veji oblasti, v vladi bi si želeli vztrajati, »a to ne pomeni, da tiho sklanjamo glavo, ko vlada obrača v desno, pozablja na koalicijsko pogodbo in predvolilne obljube. Koalicijsko smo se zavezali solidarni prihodnosti in od vlade pričakujemo, da to izpolni.«

»Na področju zdravstva, denimo, bi morali preprosto pripraviti zakonodajo za omejitev koncesij, prepoved dvoživk in solidarno ukinitev dopolnilnega zavarovanja ter prevzeti iniciativo, tako pa smo eno leto izgubili zaradi pritiskov po še več privatizacije v režiji enega ministra,« nadaljuje Kordiš. »Kjer vlada krene, je torej naša naloga, da uporabimo razpoložljive institucionalne vzvode in to poskušamo popraviti. Podporniki nam še nikoli niso zamerili, če s svojimi programskimi točkami nismo prodrli, imamo toliko poslanskih mest oziroma institucionalne moči, kolikor je pač imamo: bolj malo. Nam pa še kako zamerijo, da smo se za zaveze do ljudi nehali boriti. To je ključno, kar se mora v prihodnje spremeniti.«

Hkrati dodaja, da bi morali biti prvi zavezniki civilne družbe in naprednih družbenih gibanj. Ko se ta namreč oglasijo, »odpirajo politični prostor za solidarne družbene spremembe, kot ga stranka sama nikoli ne more«, ob tem pa jih mora Levica nujno podpreti. »Ko Inštitut 8. marec prinese koristne socialne ukrepe, se moramo zanje dosledno postaviti. Ko Glas ljudstva brani javno zdravstvo, ga moramo braniti skupaj z njim. In ko gredo sindikati v stavko, se moramo aktivno pridružiti delavski strani,« konča Kordiš.

Nataša Sukič je podobnega mnenja. »Ključna vloga Levice je, da je socialni korektiv vsakokratne oblasti,« pravi. »Čeprav je jasno, da življenje v koaliciji pomeni znati sprejemati kompromise, je vendarle pomembno, da se zavedamo, da je temeljni kompromis že koalicijska pogodba kot taka.« Obenem poudarja, da pojav levega krila v stranki ni nič zares dramatičnega. »Znotraj stranke smo zmeraj imeli različne poglede, soočali različne pristope, koncepte, rešitve. Kar je dobro in kaže na to, da v stranki obstaja visoka stopnja notranje demokracije, ključne za njeno življenje in dolgoročni razvoj. Da to v Sloveniji velja za nekaj nenavadnega, je posledica tega, da smo navajeni, da mora biti politična stranka nekaj, kar bodisi desetletja drži v pesti en sam samodržec bodisi jo tik pred volitvami zbere okoli sebe naslednji novi obraz.«

Katastrofične napovedi ob morebitni Kordiševi izvolitvi ocenjuje kot nič drugega kot špekulacije. »Kaj je skrajno v politiki, je relativen pojem. Za socialiste sta skrajni na primer povsem nehumana in neživljenjska azilna politika ali pa milijarde, ki naj bi jih namenili za oboroževanje, medtem ko nas ogrožajo podnebne katastrofe. To so politike, ki nastajajo v najbolj ’sredinskih’ delih te vlade,« je prepričana Nataša Sukič. »Spet na drugih področjih ima ta vlada veliko posluha za politike Levice, bolj kot katerakoli doslej. To spoštujemo in zato smo tudi vstopili v vlado. V levem krilu nismo nikdar izjavili, da vidimo stranko zunaj aktualne vladne koalicije. Tega tudi ne mislimo.«

Vse to so lahko le lepe besede, dokler jih izgovarja notranja opozicija. A glavnega očitka, češ da se je stranka v zadnjem letu obrnila preveč proti sredini, ne gre sprejeti brez pridržkov, ob tem meni sociolog dr. Jože Vogrinc. »To so prastari očitki, poslušali so jih že prvi socialistični ministri še pred koncem 19. stoletja, ko so v Franciji prišli v vlade pred prvo svetovno vojno.« Problem je sicer, da so bili ti v številnih zgodovinskih primerih sicer tudi upravičeni, »ampak glede na pričakovanja boljševikov«.

Delo ministrov (kot tudi poslanske skupine navsezadnje) je zato treba do neke mere vzeti v bran. »V ozračju nenehne privatizacije in osipanja javnega je bilo absolutno potrebno, da je Levica stopila v vlado, prevzela ministrstva in jih na neki način obranila,« nadaljuje Vogrinc. Je pa bil to očitno nehvaležen posel. »Realno jedro očitkov zato razumem predvsem takole: ko so ljudje poslanci ali ko so ministri, ko delujejo na ministrstvih, se jim odpre cel kup novih problemov, na katere niso prej niti pomislili. Seveda ob tem obstaja možnost, da se kdo ob tem osebno ’pokvari’, da izgubi linijo stranke, ampak politika ni preprosto početje, ni niti početje, kjer bi vas neprestano hvalili za to, kar ste storili, je v resnici precej tvegana zadeva.«

Prav v tem smislu morda sploh ne bi bilo tako slabo, pravi Vogrinc, če bi se v vlogi ministrske ekipe znašli tudi njeni kritiki. »Za zdravje stranke bi bilo to lahko izjemnega pomena. Če je človek eno leto uradnik, dobi vpogled v cel kup stvari, ki ga prej ni imel. In ima tudi manj zaničljiv odnos do ljudi, ki to delo opravljajo,« je prepričan.

Evropska levica je v izraziti krizi, je pred tem da, vsaj historično – izgine.

Problem, pred katerim se je znašla Levica, pa je v resnici veliko širši, z njim se spoprijemajo praktično vse leve stranke po Evropi, z le nekaj izjemami, doslej tudi z izjemo Levice. Nekoč sveže stranke izgubljajo kapital, ki jim je po finančni krizi pred desetimi leti, predvsem zaradi nasprotovanja varčevalnim ukrepom in privatizaciji, omogočil nagovoriti številne volivce. Te danes, četudi v luči različnih kriz, veliko uspešneje uspeva nagovarjati (skrajni) desnici. Evropska levica se je zato znašla v izraziti krizi, je pred tem da, vsaj historično – izgine.

»Mislim, da za to niso krive toliko stranke kot to, da se je prostor tega, kaj lahko naredi država, povsod izjemno skrčil. Vse leve stranke so pred položajem, ki je dolgoročno nemogoč – v tem smislu, da je proračunskega denarja za ukrepe, ki bi ohranjali javni prostor in državo blaginje, preprosto vedno manj,« razmišlja Vogrinc. In obenem dodaja, da posledično prihaja do skorajda paradoksa, po katerem lahko največ za levico v širšem pomenu besede, torej za vrednote, ki naj bi jih zagovarjale leve politične stranke, stori civilna družba, na primer petkovi protestniki ali nevladne organizacije, kakršna je Inštitut 8. marec. »Ampak ne zato, ker bi bili večji politični geniji, pač pa ker so preprosto v boljši strukturni poziciji, da ko se zavzemajo za nekaj takega, kar v javnosti odmeva, se temu tudi druge stranke, poleg Levice, preprosto ne morejo upreti.«

Zato se morda zdi, kot da Levici ne uspe več delati večjih političnih premikov, kot je bil na primer sprejem novele zakona o minimalni plači leta 2018 – pa četudi to ne drži: naj bo to nova delovna zakonodaja ali zakon o dolgotrajni oskrbi, navsezadnje je prav Levica začela delati odločilne korake v stanovanjski politiki, vprašanje tudi, ali bi brez nje sploh kdaj ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Predvsem pa je Levica »v slovensko politiko spravila teme, ki so ključne – sploh za ohranitev javnega in zadnjih elementov socialne države. To je nekaj, kar jim preprosto moramo priznati,« dodaja Vogrinc.

Levica se je, ne glede na to, ali bo vodenje stranke prevzel Kordiš ali pa Asta Vrečko, znašla na prelomni točki. Eden od njiju bo stranko popeljal na evropske volitve, če recept ne bo pravi, bodo v stranki lahko o novem vodji odločali še pred naslednjimi državnozborskimi, če bodo te redne. Verjetno pa bi bilo najbolje, če bi se v stranki začeli malce manj ukvarjati s tem, kdo je dovolj »lev« in kdo domnevno »sredinski«, pač pa iskati predvsem načine, kako miselno in čustveno angažirati potencial volivcev stranke in sorodnih podpornikov. V tem kontekstu je ključno predvsem, da se znotraj stranke temeljito pogovorijo, da obema, enemu in drugemu krilu, uspe stopiti korak nazaj, sklepati kompromise, da bodo našli način sožitja.

Vrnimo se na začetek: orkester je lahko dober samo toliko, kolikor ubrano igra. Primerjava med LDS in Levico morda ni najbolj posrečena, a prav notranji spori so načeli tudi LDS, iz katere so začeli odhajati njeni najvidnejši obrazi in ljudje z velikim intelektualnim potencialom. To se je v preteklosti že dogajalo tudi v Levici. Ko je LDS naposled zapustil Janez Drnovšek in kandidiral za predsednika države, je stranka zapadla v vrsto kriz, dokler se ni praktično sesedla sama vase. To je izziv, pred katerim se ob prestrukturiranju vodstva znajde prav vsaka stranka, in to je izziv, pred katerim je zdaj tudi Levica.