Bančna »la dolce vita«

»Vodilnim bančnikom je pomembna predvsem 'la dolce vita',« so junija 2003 pri časopisu Finance strnili ključno svarilo, ki ga je v intervjuju izrekel starosta slovenskega bančništva Niko Kavčič. »Najpomembnejše banke niso več v naši razvojni politiki,« je opozoril takrat 88-letni Kavčič in kritiziral razvojni model NLB. »Še bolj so zbirokratizirali poslovne postopke, se zaprli v Centrali, življenje na terenu pa prepustili dinamiki drugih bank.« Deset let kasneje, v letih 2013/14, ki jih Kavčič ni dočakal, je največje banke morala reševati država: NLB, NKBM, Abanka in Banka Celje so od države neposredno dobile 3,2 milijarde evrov novega zagonskega kapitala, država jim je odkupila tudi slaba posojila. Ravno na teh dveh potezah, speljanih z državnim denarjem v letih 2013/14, sanirane banke že celo zadnje desetletje kujejo visoke dobičke – a predvsem v korist svojih novih tujih lastnikov in svojih vodilnih menedžerjev, ne pa države ali domačih komitentov.

»Novi oligarhi po svojih posebnih metodah z močjo kapitala že arogantno demonstrirajo svojo moč in ambicije po odločanju v državi,« je Kavčič še povzel družbeno ozračje pred dvajsetimi leti. In danes? Minuli petek je NLB sporočila, da je, povzemamo, pripravljena prostovoljno nameniti 15 milijonov evrov v sklad za obnovo, ki je v postopku ustanavljanja, za podporo pri učinkovitejši sanaciji nedavne in morebitnih prihodnjih ujm, »pri čemer bi se v primeru morebitne uvedbe izrednega davka ali drugih oblik dajatev za banke ta znesek vštel v izpolnitev tovrstne obveznosti«. Uprava NLB je tako državi dan po seji svojega nadzornega sveta, torej lastnikov, povedala, kako bo.

Predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak je prišel v upravo NLB kot član decembra 2012, od julija 2016 pa je predsednik uprave. Letni prejemki so se mu od posanacijskega leta 2014 do danes zvišali s 134.883 evrov bruto na lanskih 647.722 evrov bruto, torej 4,8-krat. V istem času je NLB recimo število poslovalnic po državi prepolovila s 121 na zdajšnjih 66 in število zaposlenih v Sloveniji s 3093 na 2418. Zanimiv je tudi podatek, na katerega je te dni v finančnem dnevniku opozoril dolgoletni bančnik Srečko Korber: matična NLB, ki deluje v Sloveniji, je v obdobju 2014–2022 ustvarila 1,23 milijarde evrov dobička pred davki, državi pa je od tega plačala le 30,1 milijona evrov davka od dobička. Njena efektivna davčna stopnja je bila torej v zadnjih devetih letih vsega 2,44 odstotka. Kako je to mogoče ob dejstvu, da se je pri davku iz dohodka davčna stopnja v omenjenem obdobju gibala med 17 in zdajšnjimi 19 odstotki? Tako, da NLB koristi pretekle izgube za zniževanje davčne obveznosti, kar ji omogoča veljavni zakon. Banke imajo iz sanacijskega leta 2013 na zalogi dobesedno stotine milijonov izgub, zgolj NLB je leto 2013 formalno končala z 1,54 milijarde evrov čiste izgube. Pomenljiva je še ena primerjava: lani je NLB ob 164 milijonih evrov bruto dobička plačala državi 4,5 milijona evrov davka iz dohodka, Delavska hranilnica, neprimerno manjša banka, pa ob 15,4-milijonskem dobičku 2,9 milijona davka.

Zakaj to ponavljamo? Ker predsednik uprave NLB zadnja leta vztrajno izjavlja, kako je NLB državi že vrnila vso prejeto državno pomoč v sanaciji 2013/14, torej 1,55 milijarde evrov, oziroma jo je celo presegla. To vez z državo si želi Brodnjak prekiniti tako močno, da že v letnem poročilu 2021 uvodoma najdemo stavek: »Z upoštevanjem seštevka izplačila dividend, prihodkov iz privatizacije in vrednosti preostalega lastniškega deleža Republike Slovenije v NLB je banka v celoti poplačala znesek, ki ga je prejela z dokapitalizacijo leta 2013. Od tu naprej ustvarjamo novo vrednost za vse naše delničarje.« Brodnjak kot da poskuša javnost (in sebe) prepričati, da je sedanje dobro stanje NLB zgolj posledica trga in dobrega menedžiranja bančne skupine v regiji, nič (več) pa naj ne bi nekdaj paradna banka imela z robustno kapitalsko stabilnostjo, ki ji jo je v sanaciji 2013/14 zagotovila država z rekordno 1,55-milijardno dokapitalizacijo, z odkupom in izločitvijo slabih posojil na državno »slabo banko« DUTB ali z omenjenimi davčnimi odpustki, s katerimi si NLB na račun preteklih izgub še danes pomembno znižuje davčne obveznosti in zvišuje čiste dobičke.

Sadove državne sanacije NLB danes žanjejo zlasti novi (tuji) lastniki NLB prek dividend in menedžment NLB prek visokih plač, ne pa država ali komitenti.

Navedimo še nekaj dejstev, ki kažejo, da novi delničarji NLB nesporno žanjejo posledice državne sanacije 2013/14. Zaradi sanacije in prisilne prodaje NLB, v katero je državo silila evropska komisija, so namreč v letih 2018/19 do deležev NLB prišli izjemno poceni, iz dobičkonosne banke pa zadnja leta vlečejo visoke dividende. NLB je namreč že prvo leto po sanaciji začela poslovati z dobičkom, v obdobju 2014–2022 je skupina skupaj izkazala 1,8 milijarde evrov čistega dobička, zgolj matična NLB 1,2 milijarde evrov. In kdo ter za koliko je kupil NLB? Država je bila po dokapitalizaciji leta 2013 100-odstotna lastnica NLB (in ostalih saniranih bank), prodajo večinskega, 75-odstotnega deleža banke pa je izvedla v več krogih v letih 2018 in 2019. Za 75-odstotni delež je država prejela 779 milijonov evrov kupnine, večina delnic je bila prodana po ceni, ki je bila takrat določena kot minimalna sprejemljiva. Zgovorna je tudi prodaja deleža NLB leta 2002: takrat je država za 34 odstotkov NLB od belgijske banke KBC dobila 435 milijonov evrov, ob isti ceni pa bi v letih 2018/19 za 75 odstotkov NLB dobila 830 milijonov evrov namesto 779 milijonov. Državna blagajna je bila torej zaradi prisilne prodaje NLB v letih 2018/19 oškodovana, nekateri analitiki omenjajo celo možnost dosega dvokratnika kupnine ob prodaji brez prisile Bruslja. NLB s prodajo tudi ni dobila strateškega lastnika, pač pa je danes večina, 54 odstotkov, NLB v lasti lastnikov, skritih za računi na newyorški Bank of New York Mellon, ki je vpisana v delniški knjigi NLB. Kdo so dejanski lastniki, skriti v banki, ve le newyorška banka; po slovenski zakonodaji informacija o tem lastništvu temelji na samoprijavi, navaja letno poročilo NLB. Samorazkrila sta se le dva imetnika računov pri newyorški banki, in sicer Evropska banka za obnovo in razvoj ter britanska investitorska družba Schroders, ki imata vsaka v lasti »med pet in deset odstotkov« NLB. Ob Bank of Mellon sta v delniški knjigi večja lastnika NLB še država s 25 odstotki plus delnico ter delničar, ki je prav tako skrit za fiduciarnim računom, a na madžarski OTP banki s skoraj petimi odstotki NLB. Večina lastnikov NLB je torej državi in tudi NLB povsem neznanah, če strnemo.

Jih pa banka bogato nagrajuje: od vključno leta 2019 do zdaj je NLB delničarjem skupaj izplačala 390 milijonov evrov dividend, do vključno leta 2025 pa jim Brodnjak obljublja še 345 milijonov evrov dividend. To pomeni, da bo v sedmih letih (2019–2025) zgolj na račune na newyorški banki v grobem skanaliziranih 370 milijonov evrov dobička NLB. Bodo ti lastniki prispevali kapital NLB, če bi ga potrebovala?

Vrnimo se k zapisu v letnem poročilu 2021, kako je NLB že v celoti poplačala znesek, ki ga je prejela z dokapitalizacijo, »če upoštevamo seštevek izplačila dividend, prihodkov iz privatizacije in vrednosti preostalega lastniškega deleža Republike Slovenije v NLB«. Država je od sanacije 2013/14 do vključno leta 2021 prejela od NLB 451 milijonov evrov dividend, hkrati je s prodajo 75 odstotkov NLB iztržila omenjenih 779 milijonov evrov, vrednost obstoječega 25-odstotnega deleža NLB v lasti države pa po aktualni borzni ceni delnice NLB (v torek je bila 77 evrov) znaša 385 milijonov evrov. Seštevek teh treh dejavnikov je res 1,62 milijarde evrov, a Brodnjak kot ekonomist zagotovo ve, da je taka primerjava stroška dokapitalizacije in »poplačil« iz omenjenih treh naslovov povsem neobjektivna in populistična redukcija. Izračun namreč ne vključuje vrste drugih stroškov, kaj šele družbenih posledic sanacije, ki je v grobem stala med 4,5 in 5 milijard evrov. Ne upošteva celo niti stroškov zadolžitve države, na primer dejstva, da je šlo iz proračuna zgolj za plačilo tujih obresti leta 2012 68 milijonov evrov, v naslednjih treh sanacijskih letih (2013, 2014, 2015) pa skupaj 1,1 milijarde evrov. Za primerjavo: lani je šlo za plačila tujih obresti iz proračuna 55 milijonov evrov. Brodnjakov poenostavljen preračun tudi ignorira dejstvo, da je strošek sanacije bank narekoval vlaganja države v ključne družbene sisteme, kot sta izobraževanje in zdravstvo, ter vrsto drugih negativnih posledic. Sanacija je prinesla tudi popolno lastniško spremembo bančnega sistema; konec lanskega leta so bili tujci po podatkih Banke Slovenije prevladujoči, več kot 73-odstotni lastniki naših bank in hranilnic, država je imela dobrih 17 odstotkov, druge domače osebe pa manj kot 10 odstotkov. Pred finančno krizo leta 2008 je bila lastniška slika bistveno drugačna: tujci so imeli 38 odstotkov, država podobnih 18, največ, 44 odstotkov, pa so imele domače pravne in fizične osebe.

Ob razpravi, kdo žanje posledice sanacije bank pred desetletjem in ali bi bilo prav, da dobičkonosne banke zdaj posebej vrnejo družbi za sanacijo 2013/14, je treba pogledati, kaj je z drugimi petimi dokapitaliziranimi in očiščenimi bankami: NKBM, Abanko, Banko Celje, Probanko in Factor banko. Zadnji dve je država leta 2013 dokapitalizirala s skupno 445 milijoni evrov, nato pa sta ugasnili z nadzorovano likvidacijo, tri preostale pa so danes v lasti madžarske OTP. Že poleti 2015, torej še pred prodajo NKBM, v času vlade Mira Cerarja, je država prodala mariborsko NKBM, in sicer luksemburški družbi Biser Bidco v solasti ameriškega sklada Apollo in EBRD. Prodaja je bila formalno končana aprila 2016, kupnina za celotno NKBM, v katero je država leta 2013 vložila 870 milijonov evrov, je bila vsega 250 milijonov evrov. Sredi leta 2019 je nato NKBM od Slovenskega državnega holdinga kupila še Abanko, h kateri se je že oktobra 2015 pripojila Banka Celje, kot je zahtevala evropska komisija. NKBM je tako sredi leta 2019 za Abanko s pripojeno Banko Celje državi odštela 444 milijonov evrov; država je sicer v letih 2013/14 Abanko in Banko Celje dokapitalizirala s skupaj 791 milijoni evrov. Kakorkoli; zdaj so vse tri saniranke, NKBM, Abanka in Banka Celje, nekdaj tri največje banke za NLB, v lasti madžarske OTP banke. Nakup NKBM je madžarska velikanka OTP formalno zaključila februarja letos, ob tem pa navedla, da gre za »najpomembnejši nakup v zgodovini OTP«. Neuradno je OTP Apollu in EBRD za NKBM odštela blizu milijarde evrov, torej štirikrat toliko, kot sta Apollo in EBRD dali državi za NKBM z Abanko in Banko Celje. Apollo in EBRD sta od vstopa do prodaje iz NKBM potegnila še 274 milijonov dividend