Koliko je vredno Golobovo zaupanje v ministrico

Ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik je napovedala, da ne bo odstopila, ampak bo verjetno razveljavila razpis

Neprepričljivi predsednik Robert Golob pravi, da svoji ministrici za javno upravo popolnoma verjame in zaupa. V komunikaciji so on in njegovi piarovci uporabili oba glagola. »Zaupati« tukaj zagotovo pomeni, da verjame, da je Sanja Ajanović Hovnik postopala pravilno, transparentno in nekoruptivno v nizu afer: glede poti v New York s petčlansko delegacijo in svojim možem, ob možnih nepravilnostih pri razpisu za nevladne organizacije in tudi glede »njenega« podjetja Smart center, ki je na razpisu prav tako njenega ministrstva sodelovalo kot svetovalni servis in od nekaterih prijaviteljev prejelo sedem odstotkov provizije, kot je razkrila Monika Weiss v Mladini.

Toda zdaj je po njenem nastopu v Odmevih bolj videti, da ministrica ne zaupa niti sama sebi: napovedala ni samo, da ne bo odstopila, ampak da bo verjetno razveljavila razpis. Povedala je še, da je postopke prijavila KPK in da res ni prav, da bi neka organizacija pobirala provizije, pa tudi, da bi njena mama, ki je solastnica njenega nekdanjega podjetja, prejela 21 tisoč evrov. No, kakšno kesanje!

Paradoks zaupanja

Politika je resen poklic in ne smemo se zadovoljiti z banalnimi pojasnili, da je v njej popolnoma »razumljivo«, če predsednik ščiti svoje sodelavce. Ne, ni razumljivo! Izziv je precejšen: kako lahko premier, ki se je vedno bahal z visokimi standardi, zaupa osebi glede situacije, glede katere ta po svoje dvomi vase? Kajti če se bo pokazalo, da bo ministrica razpis zaradi nepravilnosti razveljavila, kot je napovedala (»Takoj, ko bo pravna podlaga za to, verjemite, da bom to storila«), obenem pa bo KPK ugotovila, da je prišlo do klientelističnega ravnanja, začetnega temelja za zaupanje pač ne bo več. Bo v tem hipu Golob še naprej trdil, da ji zaupa, ali pa se ji končno zahvalil?

Seveda je s takšno politično držo ščitenja ministrov vse narobe: namesto da bi zahteval natančen pregled postopkov in napovedal, da se bo po njem odločil, ali jo obdrži v svoji ekipi, jo je zaščitil kar na slepo in vnaprej. Zreli in modri politiki, ki morajo paziti na lasten ugled in delovati v dobro ljudi, tega ne počnejo. Smo pa slišali njegovo poceni razlago, da je njena pot v New York stala manj kot 6000 evrov: »Če je največji problem v državi pot ministrice v New York za 6000 evrov, potem živimo v srečni državi.«

Zmanipulirana retorika

Če je Golob tako dobro preračunal, koliko je stala pot, bi nam lahko privoščil natančna dokazila o tej poti – ne pa, da jih skrivajo. Zlahka soglašamo, da bi bila Slovenija, če bi vsak med nami imel svojo ministrsko ekipo in letalo za 6000 evrov po glavi, pravcati raj in zgled sreče! Njegova izjava predstavlja dvojno varanje. Prvič zato, ker minimizira dogajanje in kaže na pomanjkanje empatije, znesek bagatelizira in cinično zmanjšuje resnost problema. Drugič pa, ker je večja težava od ministričinega potovanja končni znesek in razlog zanj, ta pa ni 6000, ampak 33.000 evrov.

Ampak ker si Golob ni upal izreči, da smo srečni v državi, ki se ubada s 33.000 evri, ga je zvito zmanjšal. Vmes so dodatni problem postali ministričini milijoni in provizije. Na tej točki bi si premier verjetno manj drznil duhovičiti, da živimo v srečni državi, če se ukvarjamo z nekaj skromnimi milijončki in kot ministri privoščimo svojim mamam 21 tisočakov!

Seznami nezaupnic

Kot vemo, je Golob glede zaupanja v sodelavce in ministre nepredvidljiv. Kar čez noč se lahko gladko znebi svojih najbližjih kadrov, ki jih je poprej hvalil: Marte Kos, Danijela Bešiča Loredana, Tatjane Bobnar. Njegova beseda pomeni bolj malo in jo je pripravljen čez noč požreti. Ampak ker je vsem poprej zaupal, bi ob tolikšnem zaklinjanju utegnila tudi ministrica za javno upravo kreniti po njihovi poti. Že samo dejstvo, da obljublja plačno reformo in odpravo nesorazmerij šele za leto 2025, bi bilo dovolj za njeno slovo.

Premier ni zgled hude odgovornosti v besedah: ni se mu zdelo vredno držati obljube in imenovati novega ministra za zdravje do konca septembra. V kolumni na straneh Siola je neprostovoljna odstopljena Marta Kos te dni zapisala, da zaupanje v njegovo vlado nevarno drsi proti vrednostim, ki jih je imela Janševa, pri čemer se je oprla na javnomnenjsko raziskavo Eurobarometer. Pri tem je izpostavila ravno vprašanje zaupanja – in to se pri nas zmanjšuje tudi v odnosu do parlamenta.

Če državljani zaradi spornih ravnanj izgubljajo zaupanje v vlado in parlament, ga morda tudi zato, ker ga ima predsednik preveč v ministre, ki znajo poskrbeti za svoja podjetja in prijatelje, premalo pa v ministrice, ki depolitizirajo policijo. Pot do zrele politične kulture odstopanja ministrov ali širše je bila pri Janši začrtana v napačno smer, pri Golobu pa ni videti, da je veliko bolje. Le spomnimo se, kako se je stolčka oklepala Janševa izbranka Aleksandra Pivec in kako so se ga Marjan Dikaučič, nato Zdravko Počivalček in končno Jože Podgoršek.

Nič čudnega torej, da glede zaupanja obe vladi v anketah Eurobarometra postajata podobni, saj se novi premier prav trudi, da bi se približal prejšnjemu. Nov indic, da se njegov antijanšizem sprevrača v janšizem.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**

PREBERITE TUDI:

• Ministrica in sedem odstotkov. Nekdanje podjetje ministrice za javno upravo Sanje Ajanović Hovnik je na največjem razpisu njenega ministrstva kot svetovalni servis prijaviteljem obračunalo sedem odstotkov provizije. Piše Monika Weiss. >>