Kaj prinaša novi Center Rog?

Prihodnji teden, 26. oktobra, bo v Ljubljani potekalo odprtje novega Centra Rog. Gre za res velikopotezen projekt mesta, za veliko investicijo, težko okoli 27 milijonov evrov, ki nekdanjo usnjarno, nato tovarno legendarnih Rogovih koles, potem propadajočo stavbo, ki je postala skvot in socialni center za pomoč beguncem, spreminja v »vsem dostopno kreativno stičišče«, kot ga opisujejo na ljubljanski občini, ki bo s svojimi programi »preseglo običajno ločevanje med visoko in popularno kulturo«. Vendar pa projekt že od samega začetka spremljajo številni očitki: da bo postal zgolj del mestne kulise, namenjene turistom in bogatim investitorjem, prostor, kjer bodo lahko uživali le izbrani; da je zrasel na ruševinah skupnosti, ki je v tamkajšnjih prostorih delovala prej in je bila iz njih nasilno izgnana. Za čas odprtja je zato že napovedana protestna akcija, na kateri naj bi udeleženci, vsi, ki imajo »dovolj te arogantne, elitistične in nasilne mestne politike«, okoli novega centra sklenili živi obroč.

A stopimo korak nazaj in poglejmo, za kaj pri Centru Rog, prenovljeni stavbi bivše tovarne na Trubarjevi cesti, v resnici gre. Skoraj devet tisoč kvadratnih metrov velik prostor naj bi bil namenjen uporabnikom s poudarkom na oblikovanju, arhitekturi, inženirstvu, urbanem rokodelstvu, izdelovalništvu in uporabnih umetnostih. Osrednji del v pritličju tako predstavlja devet »labov« oziroma skupnostnih proizvodnih delavnic: lesarska, kovinarska, steklarska, keramičarska, kuharska in tekstilna ter delavnica za izdelovanje nakita, delavnica za 3D tisk, laserski razrez in elektroniko (tako imenovani »FabLab«) ter zeleni laboratorij, »zatočišče za navdušence nad mikroorganizmi, pionirke biotehnologije, inovatorje materialov in ljubitelje vrtnarjenja«. Delavnice bodo za uporabnike dostopne na podlagi članarine in uporabniških paketov vse dni v tednu razen nedelje. V njih naj bi potekali vodeni tečaji, delavnice za otroke in odrasle, mojstrski tečaji, usposabljanja za delo s strojno opremo ter otroška počitniška varstva.

Letna članarina v Centru Rog bo znašala 15 evrov oziroma 10 evrov za študente, mlade do 25. leta, starejše od 65 let, brezposelne in prosilce za azil. Uporabnikom bo to prineslo eno brezplačno usposabljanje v izbrani proizvodni delavnici, ugodnejši nakup tečajev, delavnic in ostalih vodenih izobraževanj ter možnost nakupa uporabniških paketov in samostojne uporabe delavnic. Delavnice bodo lahko uporabljali ob zakupu enega od treh uporabniških paketov; petdnevni zakup v delavnicah stane 20, mesečni 60, letni pa 390 evrov.

V drugem in tretjem nadstropju stavbe bo posameznikom in kolektivom, ki delujejo na ciljnih področjih centra, na voljo dvajset delovnih prostorov. Ti bodo v krožni rabi za omejeno časovno obdobje do treh let in jih bo v brezplačno uporabo mogoče pridobiti na podlagi prijave na razpis. Uporabnikom bo na voljo tudi delo v vseh prej omenjenih delavnicah. Nekaj prostorov je bilo doslej že dodeljenih, enajst jih bo dodeljenih konec novembra, ko se zaključi drugi del javnega razpisa.

Pet bivalnih delovnih prostorov v najvišjem nadstropju stavbe je namenjenih bivanju in delu tujih gostov. Tu nameravajo v Centru Rog po principu mednarodnih izmenjav gostiti ustvarjalce, raziskovalce in predavatelje iz tujine, kar bo, tako si prizadevajo v centru, podobne izmenjave v sorodnih kreativnih centrih po svetu omogočalo tudi domačim ustvarjalcem. Eden od prostorov je večji in je prednostno namenjen družinam in ustvarjalnim kolektivom, enega pa za svoje bivanje lahko prednostno uporabljajo ustvarjalci s statusom begunca.

Nekateri programi v Centru Rog že potekajo; odprtje bo prihodnji teden. Prihodnji mesec, 6. novembra, pa bodo v centru zagnali tudi proizvodne delavnice.

Preostanek stavbe naj bi bil »javni prostor, v katerega lahko vstopi vsakdo«, razlaga direktorica centra Renata Zamida. Poleg delavnic in delovnih prostorov bodo v centru tudi velika in manjša prireditvena dvorana ter nova knjižnica. Slednjo so v stavbo umestili z razlogom, razlaga Zamida. »Knjižnica je ena najbolj demokratičnih institucij, kar jih poznamo, in ena najbolj dostopnih. Skoraj tri četrtine Slovencev uporabljajo javne knjižnice. Menim, da bo stavbo kot nov prostor v mestu zelo razpirala, jo dekodificirala v smislu, da vsakodnevni obiskovalci ne bi mislili, da ta hiša ni zanje. Če ne zaradi drugega, bodo v njo vstopali zaradi knjižnice ter nato spoznali še druge prostore in dejavnosti.«

Javnosti bo dostopna površina pred stavbo, Park izbrisanih, v katerem bo v torek odkrito spominsko obeležje izbrisanim v obliki črke »ć«. Park bo, pravi Zamida, »v celoti užiten«, v njem bodo sadovnjak, jerebike, pravi kostanj, oreh, na obodnih stenah kivi, trta in jagodičevje. Petindvajset visokih gred nameravajo zasaditi z dišavnicami in zelenjavo. Vse to bo na voljo komurkoli, pravi, saj parka ne bodo ogradili.

Nove prostore v objektu je dobila tudi Galerija Fotografija, sicer zasebna galerija, specializirana za fotografijo, ki jo je leta 2003 ustanovila Barbara Čeferin. V Centru Rog bodo še bistro, kavarna in restavracija, pa različne trgovine, med njimi Made in Rog, kjer bo mogoče kupiti izdelke, nastale v delavnicah centra, in LJFW, ki bo prodajala modne kolekcije, predstavljene na prireditvah Ljubljanskega tedna mode.

Renata Zamida pojasnjuje, da je bilo v stavbi skupno oddanih šest prostorov v obliki lokalov; tudi s pomočjo teh najemnin, ki jih bo občina v celoti namenila za programske stroške centra, bodo lahko nudili programe in delovne prostore v brezplačni najem.

Dogodki ob odprtju in nekateri programi v Centru Rog že potekajo. Na začetku meseca je Rog gostil Ljubljanski teden mode, v torek je bila na fasadi prižgana svetlobna inštalacija avtorice Aleksandre Stratimirović, prihodnji teden se bo odprla tudi fotografska razstava Branka Čeaka in Jureta Horvata o preobrazbi tovarne Rog, 6. novembra pa bodo zagnali proizvodne delavnice.

Kritike na račun novega Centra Rog in napovedani protest se ob prebranem morda zdijo nesmiselni. A da bi jih lahko razumeli, se moramo vrniti v leto 2021. Bil je 19. januar, trda zima, epidemija, na oblasti je bila Janševa vlada. Ljubljanske mestne oblasti so se tedaj odločile izkoristiti trenutek: po dveh neuspelih poskusih so v sodelovanju s policijo izvedle nasilno izselitev uporabnikov tovarne. Prizori so bili res neprijetni: varnostna služba, ki jo je najela občina, jih je dobesedno zvlekla iz tovarne, uničevali so njihovo lastnino, protestnike, ki so se zbrali pred tovarno, pa je policija odrivala, pritiskala ob tla in jih zalivala s solzivcem. Izraz surove moči.

To je del zapuščine, na kateri je zrasel novi Center Rog. »Očitek izselitve in resentiment, ki iz njega izhaja, je zaradi načina, kako se je ta zgodila, seveda razumljiv. Iskreno obžalujemo, da ni prišlo do dialoške rešitve, ki tudi ne bi bremenila prihodnjega delovanja nove javne institucije v tem prostoru,« priznava Renata Zamida. Zamero, ki je v delu javnosti še živa, naj bi presegli »s transparentnim delom – zato tudi številni vodeni ogledi gradbišča v zadnjih dveh letih – in številnimi javnimi programi. Tako da bo hiša vrvela od življenja in da bo to okolje dobrega počutja,« pravi.

Nasilje mestnih oblasti in policije je del zapuščine, na kateri je zrasel novi Center Rog. Tega ni mogoče zanikati.

Zamida dodaja, da je nekaj nekdanjih uporabnikov že dobilo nadomestne prostore, »pri čemer so nekateri Rog zapustili že pred sklepno fazo, saj v zadnjem obdobju, kljub številnim programom, ki so v preteklosti vzniknili na tem mestu, to zagotovo ni bil več vsem dostopen prostor. Oziroma se lahko legitimno vprašamo, v kolikšni meri so bila zadnja leta uporabe prostorov nekdanje rabe res odprto in varno zatočišče – in za koga.«

Nadomestnih prostorov ni dobila recimo Ambasada Rog, kjer so varno zatočišče našli migranti in begunci. Aktivist Miha Blažič – N’toko je bil v rogovsko skupnost dejavno vpet od leta 2015, deloval je v okviru tamkajšnjega socialnega centra in nato Ambasade Rog, gibanja, ki še danes beguncem zagotavlja pravno, čustveno, politično in drugačno podporo.

»Če gledamo na novi Center Rog samo preko vsebin, ki naj bi jih ponujal, lahko stvar deluje povsem v redu. A pri tem umanjka pomemben kontekst,« pravi Blažič. »Tovarna Rog ni bila neka prazna, propadajoča stavba, ki jo je bilo treba obnoviti in napolniti z vsebinami. Bila je, drži, propadajoča, vendar polna vsebin. Rog je dajal prostor velikemu številu ustvarjalcev, aktivistov, mladim, revnim ali drugače izključenim, da so lahko tam delovali in se organizirali.« Tu je prišlo do pobud za petkove proteste v času Janševe vlade, tu so bili organizirani prvi protirasistični protesti v času begunske krize, tu je skoraj dve desetletji delovala Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov. »Kaj je torej izgubila Ljubljana? Izgubila je veliko opozorilo, kaj vse je narobe, izgubila je, če se izrazim z jezikom novega Centra Rog, en velik organizacijski ’lab’, kjer se je družba povezovala in organizirala na neinstitucionalne načine. Kar je za vsako demokratično družbo ogromna izguba, ki je ti novi lepi občinski prostori ne morejo in ne bodo nadomestili.«

To so vsebine, ki so se morale umakniti, da je na njihovem mestu nastala nova stavba, nadaljuje Blažič. »Stavba, katere namen je bila elitizacija centra mesta – kako to območje narediti čim bolj prestižno, čim bolj privlačno za turiste in investitorje.« Četudi vsem bivši prostori niso bili všeč in je nova stavba morda veliko bolj prezentabilna, lepša na pogled, bi se morali zato vprašati, »kakšen učinek ima na ljudi, ki živijo v Ljubljani, pa niso koristniki prestižnih storitev«.

Nova stavba se namreč vpenja tudi v širši problem, s katerim se sooča Ljubljana. »Najlepše mesto na svetu«, kot ga rad imenuje ljubljanski župan Zoran Janković, v zadnjih letih postaja vse bolj sterilno, predvidljiva turistična cona. Iz njega vse bolj izrinjajo prostore družbenih konfliktov, prostore z različnimi oblikami manj formaliziranega delovanja, ki mesta ohranjajo živa, dinamična, zanimiva. Eden takih prostorov je bila bivša tovarna Rog. Namesto njih rastejo nove luksuzne gradnje – prav ta teden je potekalo odprtje prestižnega kompleksa Schellenburg, kjer cene stanovanj dosegajo tudi deset tisočakov na kvadratni meter –, mladi v mestu nimajo dostopa do stanovanj, Janković pa se ob tem prav na primeru novega Centra Rog hvali, kako bodo stanovanja v okolici prenovljene stavbe zdaj dobila »50 odstotkov na vrednosti«, saj da je to zaradi prenove bivše tovarne postala »ekskluzivna lokacija«.

»Gre za osnovno nerazumevanje tega, kar je mesto vedno bilo,« razmišlja arhitekt dr. Miloš Kosec. »Mesto ni oder za nenehno kuriran festival, ampak je prostor družbenega konflikta, kjer imamo različne družbene skupine, ki so nujno v konfliktu. Dobra mestna oblast pa je tista, ki lahko konflikte sproti razrešuje tako, da nobena od teh skupin ni drastično prikrajšana.« Mestna občina, tako Kosec na primeru novega Centra Rog, po drugi strani »z javnim denarjem raje ’frizira’ mesto, dobiček od tega pa bodo seveda imeli zasebni lastniki stanovanj, ki jih oddajajo bodisi študentom ali pa prek platforme Airbnb«.

A vprašanje ni toliko, je prepričan Kosec, ali mesto potrebuje novi Center Rog ali ne; problem je v »vpreženju vseh in vsakogar v skupni vrtiljak, kako bi se dalo Ljubljano še bolj definirati kot poslovno priložnost. Ob čemer je Ljubljana kot poslovna priložnost že precej dobro izkoriščena.« Medtem ko po drugi strani, pravi, mestna občina ne zna realizirati neke drugačne vizije mesta, vizije, kjer se dosežki ne bi merili »po lestvici dobička na kvadratni meter, ampak po tem, ali mesto izpolnjuje še kakšne bistveno pomembnejše civilizacijske funkcije«. Na primer, ali ima urejen javni promet in dostopna stanovanja. Ali ima strategijo, kako postati solidarno mesto in ne mesto, kjer se del prebivalstva počuti nezaželenega.

V Ljubljani je vse vedno bolj sterilno, vse preveč predvidljivo. Izrinjeni so prostori družbenih konfliktov, ki mesto ohranjajo živo, dinamično, zanimivo.

»Ali je vsaka izboljšava nekega javnega prostora že nov proces gentrifikacije?« se ob tem sprašuje Renata Zamida. »So ljudje z navdušenjem sprejeli Eifflov stolp ali recimo Center Pompidou v Parizu? Niso, proti obema so glasno protestirali, čeprav sta postali zgradbi ikonični in neločljivi del mesta. So ljudje z navdušenjem sprejeli Plečnikovo tivolsko promenado? Ne, organizirane so bile javne demonstracije. Lepo bi bilo, če bi vsebine Centra Rog dobile priložnost brez vnaprejšnjega obsojanja.« Usoda novega prostora v mestu, ki vanj tudi v resnici vnaša zanimive in pomembne vsebine, bo odvisna predvsem od tega, ali se bo znal soočiti s svojo preteklostjo, z velikim madežem, ki visi nad njim. Odvisna bo od tega, ali si bo znal pridobiti zaupanje tistih, ki njegov nastanek enačijo z nasilnim dejanjem, tistih, ki v njem vidijo zgolj simptom zgrešenih mestnih politik.

Mestna oblast in vodstvo novega Roga se na kritike odzivata užaljeno, včasih tudi grobo. To dvoje, grobost in užaljenost, kot po nekakšni inerciji vztraja v teh prostorih. V torek se je tako Mladinin fotograf odpravil v park pred stavbo Centra Rog, da bi fotografiral simbolno intervencijo, ki so jo zakuhali neki »nepridipravi«. Mali bager, s katerim delavci izvajajo zaključna dela, so namreč ponoči prepleskali z zlato barvo, kot bi hoteli spomniti na leto 2016, ko je bil ob prvem poskusu nasilnega prevzema tovarne eden od bagrov simbolno prebarvan v roza. Tokrat so na bager napisali: »Ni vse zlato, kar se sveti.« Ko se je fotograf približal in začel fotografirati, opravljati svoje delo na javni površini, so ga lastnik bagra in delavci napadli ter mu fotografiranje prepovedali.