Antistrategija
Vlada pripravlja strateški dokument na področju priseljevanja in vključevanja tujcev v družbo, ki pa nima zastavljenih strateških ciljev niti resnega izvedbenega načrta
Shod prosilcev za azil pred državnim zborom, na katerem so pristojnim sporočili, da želijo delati in predlagali, da prosilci, ki se zaposlijo, dobijo dovoljenje za prebivanje v državi in s tem določeno varnost pred deportacijami. Ljubljana, 10. oktober.
© Zana Fabjan Blažič
Sestava slovenskega prebivalstva je tradicionalno homogena, velika večina – okoli 80 odstotkov prebivalcev – so Slovenci. To se iz leta v leto sicer spreminja, pri čemer begunski valovi k nam prinašajo zanemarljivo število tujcev, delež teh se povečuje predvsem zaradi potrebe po delovni sili. K nam pa bo prihajalo vedno več tujcev iz vedno bolj oddaljenih in vse bolj drugačnih okolij in kultur. Bližnji bazen bivše Jugoslavije, na katerega smo se dolga desetletja zanašali, ko je šlo za najbolj težaška, najtežja in tudi najmanj plačana dela, se hitro prazni. Doslej smo nekako lahko shajali brez integracije, torej vključevanja tujcev v družbo, v prihodnje pa bo ta bistvenega pomena. Vlada je za ta namen pripravila strateška dokumenta, ki bosta zarisala, ali Slovenija misli resno ali ne – strategijo o vključevanju tujcev, ki niso državljani EU, in strategijo priseljevanja. Obstajata namreč zgolj dve poti: vključitev tujcev v družbo in lokalno okolje, kjer živijo, ali pa getoizacija, poudarjanje razlik med njimi in nami ter posledični konflikti med prebivalci, tudi državljani iste države. Za katero pot se bo odločila Slovenija?