Henry, portret serijskega morilca
Zakaj bi morali Kissingerju soditi za vojne zločine in zločine proti človeštvu – in zakaj mu niso

Henry Kissinger in Le Duc Tho, severnovietnamski general in diplomat, posebni svetovalec severnovietnamske delegacije na pariških mirovnih konferencah leta 1973 /
© Profimedia
»Verjamem v Ameriko,« so prve besede, ki jih slišimo v Coppolovem Botru (1972). Toda ne izreče jih don Vito Corleone (Marlon Brando), temveč Amerigo Bonasera (Salvatore Corsitto), italijanski priseljenec, lastnik pogrebnega zavoda. To je tudi prvi obraz, ki ga vidimo. Obraz grobarja, ki ga obliva mrak. Obraz človeka, ki pokopava Američane. Amerigo, ki je ime dobil po Ameriki, živi od trupel in pogrebov. In to je dobro življenje – in dober poklic: Amerika temelji na nasilju. Noče se mu odpovedati. Amerika zagotavlja trupla in pogrebe. »Amerika mi je omogočila, da sem obogatel,« doda. S tem pove vse: do bogastva vodijo le nasilje, kri, trupla, pogrebi. Če bi se Amerika odpovedala nasilju, bi se odpovedala bogastvu.