Doba vojn

Ko je Hamas napadel Izrael, je tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski izrazil željo, da bi odpotoval tja in pokazal solidarnost – tako kot je to storil ameriški predsednik Joe Biden. In tako kot je to storila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. In tako kot je to storil grški premier Kiriakos Micotakis. Toda zgodilo se je nekaj nepričakovanega – izraelski premier Benjamin Netanjahu ga je »vljudno« zavrnil, rekoč: »Zdajle ni primeren trenutek.« Kar je bilo kakopak ponižujoče – Zelenski je judovskega rodu. Zakaj ga je Netanjahu zavrnil? Ker skrivaj navija za Rusijo? Ker je nasedel konspirološki mantri ruskega zunanjega ministra Lavrova, češ da je Zelenski Jud, ki sovraži Jude, ker da so »najbolj goreči antisemiti prav Judje« (»Hitler je imel tudi judovsko kri«)? Ker se boji posledic protiruskih izjav? Ker v Putinovih očeh noče ustvarjati vtisa, da Rusija dela Ukrajini to, kar je Hamas naredil Izraelu? Ker sosednjo Sirijo vojaško podpira Rusija, pa je ni dobro jeziti? Ker bi Zelenskemu težko zagotovili varnost? Ker med njim in Zelenskim ni bilo kemije, navsezadnje, tudi sam Netanjahu ni nikoli obiskal Ukrajine? Morda, morda in še enkrat morda. A to so le špekulacije.

Resnica je bolj cinična: Netanjahu je Zelenskega očitno zavrnil zato, ker mu ni hotel delati reklame – ni ga hotel propagirati. Ali natančneje: ni hotel propagirati rusko-ukrajinske vojne. Imel je svojo vojno. Izraelskopalestinsko vojno. Ni je hotel deliti. Vso pozornost tega sveta je hotel za svojo vojno. Ni pustil, da bi se Zelenski prilepil na njegovo vojno. Ni pustil, da bi mu Zelenski skakal v zelje. To je njegovo! Zelenski ima svojo vojno – in trži in oglašuje in monetizira naj jo, kakor ve in zna.

In Zelenski je hotel natanko to: obe vojni je hotel povezati. Pokazati je hotel, da sta obe vojni del istega boja. Iste fronte. Istih prizadevanj. To je opozoril že takoj po ruskem napadu na Ukrajino, ko je potegnil vzporednice med Ukrajino in Izraelom (obema grozi »totalno uničenje ljudi, države, kulture«). Zdaj je dodal: »Tretja svetovna vojna se lahko začne v Ukrajini, se nadaljuje v Izraelu in se potem razširi v Azijo in še drugam.« Hotel je biti bistven in nujen. Ni hotel izginiti. In kar nenadoma sprhneti. Ustrašil se je, da bo izraelsko-palestinska vojna rusko-ukrajinsko vojno preprosto odpihnila z naslovnic. Ustrašil se je, da bo Gaza odpihnila Kijev. Ustrašil se je, da bo vsega konec – in da usoda Ukrajine ne bo več nikogar zanimala. Da bodo mediji in Zahod izgubili zanimanje za rusko-ukrajinsko vojno.

Zelenski se pač zaveda, da je vojna tudi med samimi vojnami – da tekmujejo druga z drugo. Tista, ki pritegne več pozornosti globalnih medijev in Zahoda, »zmaga«. In tista, ki »zmaga«, dobi več zahodne finančne, vojaške, humanitarne pomoči. Cinizem je nezgrešljiv: če hoče vojna preglasiti in zasenčiti druge vojne, mora pretiravati. Prepustiti se mora ekscesnosti. Početi mora strašne, nečloveške stvari.

Na Zahodu smo imeli lani občutek, da na svetu obstaja le ena vojna: rusko-ukrajinska. In tudi zdajle imamo občutek, da na svetu obstaja le ena vojna: izraelsko-palestinska.

Vsi so se spraševali, kdaj se bo končala rusko-ukrajinska vojna. Kako se bo končala? Pri izraelsko-palestinski vojni smo v trenutku videli, kdaj in kako se konča vojna: vojna se konča, ko jo preglasi druga vojna. Vojne je konec, ko izgine medijsko zanimanje zanjo. Vojne je konec, ko jo začnejo mediji in Zahod ignorirati. V tem je perverznost sodobnih vojn – nikoli se ne končajo, a se v očeh globalne javnosti končajo, ko jih »končajo« mediji in Zahod.

Zelenski se je ustrašil, da bo rusko-ukrajinska vojna še vedno trajala, pa se ji bo zgodilo to, kar se je zgodilo drugim vojnam, ki še vedno trajajo, a nihče več ne opazi, da še vedno trajajo, da teče kri in da ljudje umirajo. Mediji so bolj ko ne apatični do njih. In tudi Zahod je bolj ko ne apatičen do njih.

Izrael ni hotel nobenih povezav. Ni hotel, da bi kdo njegovo vojno povezoval s svojo vojno. Žarometov si ni hotel deliti z drugimi vojnami, še najmanj z zvezdnico sodobnih vojn, rusko-ukrajinsko vojno. Pobrati je hotel vso »slavo«. In vso zahodno pomoč. Mediji in Zahod so mu sledili.

Zelenski, ki še ni ugotovil, da Ukrajinci niso Izraelci, temveč Palestinci (naj naredi hitri mentalni test: je razdejana, opustošena, razsuta, razseljena, sestradana, posiljena Gaza zdajle bolj podobna Rusiji ali Ukrajini?), se je upravičeno ustrašil, da bo vojne konec. Še huje – da je bo konec v trenutku, ko petino Ukrajine nadzoruje Rusija.

Zmagovalec izraelsko-palestinske vojne je Putin, ki je komaj čakal (in molil), da bi zahodno finančno, vojaško in humanitarno pomoč, ki jo zdaj dobiva Ukrajina, dobil kdo drug. Recimo Izrael, za katerega je bilo povsem in nedvoumno jasno, da bo imel v očeh Zahoda absolutno prednost pred Ukrajino. Če bi konspirologi dali kaj nase, bi že davno »dokazali«, da je Putin prek Irana in Hezbolaha podkupil hamasovce, da so brutalno napadli Izrael.

Konec rusko-ukrajinske vojne

A tako je to z vojnami – druga drugo skušajo preglasiti, zasenčiti, izriniti. Vsaka hoče biti glavna. Vsaka hoče dominirati. Tako kot je izraelsko-palestinska vojna preglasila in zasenčila rusko-ukrajinsko vojno, je rusko-ukrajinska vojna preglasila in zasenčila vojno v Gorskem Karabahu, armenski enklavi v Azerbajdžanu. Vojno v Gorskem Karabahu so mediji in Zahod bolj ko ne ignorirali, tako da je lahko azerbajdžanska vojska ob turški podpori očistila Gorski Karabah – tako rekoč vsi Armenci so prebegnili v Armenijo. Rusija, njihova stara zaveznica, jih ni mogla rešiti, ker ima svojo vojno, v katero investira vse, čisto vse, in s katero stoji in pade.

A to, da Zahod izgublja zanimanje za Ukrajino in rusko-ukrajinsko vojno, je Zelenski povsem razločno zaznal že malo pred Hamasovim napadom na Izrael, ob koncu septembra, ko je nastopil v Nacionalnem arhivu v Washingtonu – ne, v kongres ga niso spustili. Pred enim letom so ga – triumfalno! Iz Poljske so ga pripeljali z ameriškim vojaškim letalom, nagovoril je kongres in požel ovacije. Entuziastične, evforične, rekordne ovacije. Pričakali so ga z vsemi častmi. Z rdečo preprogo. Objemali so ga. Stiskali. In slavili kot junaka, superjunaka, mesijo. Vsak je hotel selfi z njim. Vsak se je hotel rokovati z njim. Vsak je hotel, da ga vidijo z njim. Vsi so ponavljali, da bolj navdihujočega človeka še niso spoznali.

Zdaj, ob koncu septembra, tik pred novo salto zgodovine, je bilo, pravi Simon Shuster (Time), vse drugače: vsi so bili hladni, niso ga pričakali paradno, niso ga slavili kot superjunaka in mesijo, ni bilo objemov, selfijev in ovacij, velikih intervjujev na velikih televizijskih postajah ni bilo, niti Oprah Winfrey ga ni uslišala. Ni več deloval navdihujoče, temveč utrudljivo. Zahod – na čelu z Ameriko – je začel utrujati. Vojna se je vlekla, konca ni bilo na vidiku, velika spomladanska ofenziva, od katere so toliko pričakovali (in na katero so toliko stavili), ni pregnala Rusov, ukrajinska vojska ni ustvarjala vtisa, da zmaguje, v ukrajinsko zmago ni verjel nihče več, na vsaki strani je bilo že več kot 100 tisoč mrtvih, v Ameriki se je javna podpora Ukrajini vztrajno manjšala, zahodna pomoč se je talila, republikanci za Ukrajino tako rekoč niso hoteli več slišati, entuziazem je izginjal, v ospredje so prihajale zgodbe o korupciji v ukrajinski vladi, empatijo je požrla apatija.

Amerika je izgledala tako, kot da si ne želi ukrajinske zmage, Zelenski – ki noče ne pogajanj ne premirja, temveč le zmago – pa je izgledal kot ameriški astronavt Gus Grissom (Fred Ward), ki v Kaufmanovi Poti v vesolje pri pristanku zamoči, tako da potem namesto glorifikacije, parade in obiska Bele hiše dobi le hitro pripeto odlikovanje in brezplačno spanje v motelu na robu mesta.

Švedska Univerza v Uppsali je že poleti objavila izsledke svoje zadnje raziskave, ki kaže, da sta bili leti 2022 in 2023 najbolj vojno-konfliktni leti po koncu hladne vojne.

Zahod je potreboval vojno, ki bo preglasila in odpihnila rusko-ukrajinsko vojno. Ali bolje rečeno: potreboval je vojno, ki jo bo dobil, da bi prikril, da je v vojni z Rusijo izgubil (in da je ta poraz že opolnomočil Putina, rusko gospodarstvo, rubelj ipd.). Ruskoukrajinske vojne je bilo ob koncu septembra konec – nekaj dni kasneje se je začela nova velika vojna. In Izrael že ves čas, od 7. oktobra, dela vse, da bi bila ta vojna glavna, prvakinja vojn, vojna vojn. Zato niti ne preseneča, da so nekateri izraelski politični veljaki pozvali k uporabi jedrskega orožja – svoji vojni so hoteli priskrbeti dodano vrednost. Tako kot je rusko-ukrajinsko vojno privilegirala in ozaljšala špekulacija, da bi lahko doživela jedrsko eskalacijo (Ukrajinci, prepričani, da bo jutri vsega konec, so celo najavljali masovne orgije, ki naj bi jih tik pred apokalipso prirejali v protiatomskih zakloniščih, je poročal Jerusalem Post). Apokaliptična konotacija vojne vedno pritegne pozornost Zahoda. Ko Kim Džong Un preizkuša jedrsko orožje, vedno pritegne pozornost, pa čeravno je Severna Koreja zelo, zelo daleč.

Izraelsko-palestinska vojna je premagala rusko-ukrajinsko. Ukrajina je izgubila v Gazi. Zelenski ni mogel ohraniti pozornosti. Izrael je dobil prednost pred Ukrajino. Američani so pošiljke orožja, namenjene Ukrajini, preusmerili v Izrael (ki si domišlja, da je mogoče Hamas poraziti vojaško, in ki je v dveh mesecih pobil okrog 20 tisoč Palestincev, tako da je res »zasenčil« Rusijo). Putin – ki je nedavno mirno in z vsemi častmi obiskal Savdsko Arabijo, veliko ameriško prijateljico! – si je mel roke. Rubelj se je pobral.

Zahod je simbolno že reflektiral konec vojne, zato se ne bo mogel pretvarjati, da se ni nič zgodilo – do vojne bo čedalje bolj apatičen, pomoč mu ne bo šla več od rok, Ukrajince pa bo začel pozivati, naj že nehajo »trmoglaviti« in se »zmenijo« z Rusi, naj že torej najdejo »kompromis«. To že zdaj čutite. Kar je čudno – Zahod je Ukrajince najprej brezmejno hvalil in slavil, ker so se ruski vojski tako odločno in junaško uprli, zdaj pa je razočaran, ker te vojne še niso zmagali. Ali pa je razočaran, ker se še niso vdali? Zahodu je Ukrajina čedalje bolj v napoto. Vse pogostejše so »ocene«, da Ukrajina te vojne ne more več zmagati, tako da se je Zahod vrnil k svoji izvirni izhodiščni predpostavki – da Ukrajina ne more premagati Rusije.

Nič, interesi vedno hitro povozijo solidarnost. A takšna je logika vojne. Hočem reči – logika vojne je logika kapitalizma. Logiko kapitalizma pa je mogoče strniti v tole repliko: vsi komaj čakajo, da stečejo k Putinu. Vsi komaj čakajo, da blokade padejo. Vsi komaj čakajo, da se odnosi »normalizirajo« in da začnejo spet trgovati z Rusijo (ki izvaja »denacifikacijo«, »dekolonizacijo« in »deevropeizacijo« Ukrajine). Vsi komaj čakajo ruski plin. In rusko nafto. Gospodarska rast bo poskočila! Draginje bo konec! Kapitalizem bo poletel! Ukrajinci naj se že umaknejo napredku kapitalizma!

Ja, vsi bi jo radi čim prej ucvrli k Putinu, pa čeravno ga Mednarodno kazensko sodišče v Haagu išče zaradi vojnih zločinov. Vsi že mislijo na svet po koncu vojne – vsi so že z mislimi tam. Kar seveda pomeni, da so si vsi že izračunali, da bo v tem povojnem svetu Rusija atraktivnejša in lukrativnejša od Ukrajine – in da se bo bolje poznati s Putinom kot z Zelenskim.

Zahod je tako ponosen na svoj pragmatizem.

Madžarski premier Viktor Orbán je nedavno blokiral sprejem dolgoročnega proračuna Evropske unije, s čimer je blokiral tudi petdesetmilijardno pomoč Ukrajini. Njegova zahteva se glasi: najprej odmrznite vsa evropska sredstva, ki so namenjena Madžarski, potem bom pa prižgal zeleno luč pomoči za Ukrajino. Najprej Madžarska, potem Ukrajina! Toda: mar ni Orbán resnica Evropske unije? Mar ni simptom njenega izgubljanja navdušenja za Ukrajino? Orbán – obsceni populist – je na glas in trumpovsko povedal to, kar ostale evropske države le šepetajo: najprej mi, šele potem Ukrajina! Najprej ugodne cene energentov, šele potem ukrajinska življenja! Orbán je naredil to, o čemer drugi evropski voditelji le prihuljeno in hinavsko fantazirajo. Sploh pa: mar ne delajo vsega, da bi Orbán blokiral proračun in pomoč Ukrajini? Mar niso zamrznili vseh evropskih sredstev, namenjenih Madžarski? So jih odmrznili, da bi si pravočasno zagotovili prepotrebno Orbánovo podporo pomoči za Ukrajino? Ne. Najprej mi, potem Ukrajina!

Leta 2022 je bilo v svetu kar 55 vojnih konfliktov. V tako intenzivnem času že dolgo nismo živeli.

Evropa nima srca, le interese. Toda nekaj je gotovo: če bodo hoteli v Ukrajini res mir, potem bodo morale premirje podpisati tudi Rusija in Amerika, Rusija in Evropa ter Evropa in Amerika. Miru ne bo, če se Amerika, Evropa in Rusija v Ukrajini ne bodo nehale napadati.

Plavolasi Evropejci modrih oči

A kot rečeno: tako kot je zdaj izvisela Ukrajina, je pred časom izvisela samooklicana Republika Gorski Karabah. Azerbajdžanska vojska je – pod okriljem »vojne proti terorju« – stolkla vojsko te »nepriznane« armenske enklave in njeno ozemlje etnično očistila. Od 120 tisoč Armencev jih je v Armenijo prebegnilo 100 tisoč. In Azerbajdžan, ki je Armence čistil z izraelskim orožjem, je to storil zlahka, brez težav, saj se je lahko zanesel, da Zahod ne bo niti trznil. Prezaposlen je bil že z eno vojno, tako da za novo vojno ni imel ne časa ne potrpljenja. Poleg tega je bilo vnaprej jasno, da Zahod ne bo hotel jeziti ne Turčije, velike zaveznice Azerbajdžana, ne samega Azerbajdžana, ki je bogat z nafto, zemeljskim plinom in rudami. Zahod, ki je ostal brez ruskega plina, si ni mogel privoščiti, da bi ostal še brez azerbajdžanskega plina. Šefi britanske naftne družbe BP so se prišli celo poklonit Hejdarju Alijevu, nekdanjemu azerbajdžanskemu vladarju, ko je dopolnil sto let – ne, ni več živ, toda niso hoteli jeziti Ilhama Alijeva, njegovega sina, zdajšnjega azerbajdžanskega vladarja, za katerega je nesmrten. Armenci res niso imeli nobenih možnosti. Vsi so raje – resda »zaskrbljeno« – gledali stran, kot da bi se angažirali. »Nihče nam ne pomaga,« so vpili Armenci. Dobesedno nihče – niti matična Armenija, ki je očitno ugotovila, da je rusko-ukrajinska vojna povozila Gorski Karabah. Da se bo Rusija, tradicionalna zaveznica Armenije, postavila po robu Azerbajdžanu (in po nepotrebnem jezila Turčijo, ki vedno pride prav), pa tudi ni bilo verjetno. Le zakaj bi se, če pa Azerbajdžan počne natanko to, kar počne Rusija – anektirati si skuša »svoje« ozemlje. Vsi to počnejo, vsi si skušajo s silo priključiti mitska, pred davnimi leti izgubljena ozemlja. Tudi Izrael. No, Venezuela – klientka Rusije, Kitajske, Irana in Kube – si skuša gvajansko pokrajino Essequibo, bogato z nafto in minerali, priključiti po »mirni« poti. Referendum o tem, ali naj to stori (ali naj si priključi dve tretjini Gvajane!), je že izvedla. Zato ne bi bilo presenetljivo, če bi skušala tudi Kitajska anektirati »svoj« Tajvan. Ena Rusija, ena Srbija, ena Kitajska. In ko smo že ravno pri aneksijah: po koncu vojne v Ukrajini bo Zahod od Rusije »odločno« zahteval, da se umakne z okupiranih ozemelj – bo to po koncu vojne zahteval tudi od Izraela? Bo zahteval, da se Izraelci umaknejo z Zahodnega brega?

Tako kot Izraelci odra in žarometov niso hoteli prepustiti Rusiji in Ukrajini, Rusi niso hoteli odra in žarometov prepustiti Armencem, nekoč žrtvam turškega genocida. Le zakaj bi si oder in žaromete delili z njimi? Zakaj bi jim dvigovali ceno? Med vojnami je prehuda konkurenca. In tekme ni nikoli konec. Rekli boste: pa tudi premalo Armencev se je moralo izseliti iz Gorskega Karabaha! Armenci res niso konkurenčni, če pomislimo, da se je v Siriji v desetih letih razselilo skoraj sedem milijonov ljudi, pet milijonov in pol pa se jih je izselilo, in da je iz Mjanmara, ki ga obvladuje apartheidni, genocidni režim, pred nekaj leti v Bangladeš zbežalo skoraj 900 tisoč Rohingov, pripadnikov muslimanske manjšine (na tisoče so jih pobili, posilili), ki zdaj živijo v največjem in najgosteje naseljenem begunskem taborišču na svetu. Ne, armenski eksodus s temi eksodusi ne more tekmovati.

V Mjanmaru, nekdanji Burmi, že leta poteka državljanska vojna. Že leta? Oja, že desetletja – vse tja od leta 1948. Mjanmarska državljanska vojna je najstarejša, najdaljša, najdolgotrajnejša, najvztrajnejša državljanska vojna na svetu. Zaslužila bi si že odlikovanja, a je nihče več ne opazi. Vsi so apatični. Že davno so se je naveličali – kar vleče se in vleče (in še se bo vlekla, saj skuša režim zrušiti okrog 200 različnih paravojaških skupin, frakcij, gibanj, milic). Toda če vprašate Zahod (ki ga Putin ves čas razglaša za »degeneriranega«), potem je te vojne konec – vojne je pač konec, ko se je mediji in Zahod naveličajo, ko se torej stebrom globalne skupnosti, varuhom svetovnega reda zazdi, da se vojna že malce »vleče« – kot predolg, razvlečen, dolgočasen film. Vojne postanejo tako vsakdanje, da si ljudje, tu na Zahodu, rečejo: Uf, Ukrajincem je hudo, a tudi mene jebejo v službi! In dodajo: Pa mi nihče ne pomaga! To, da se Zahod in drugi varuhi svetovnega reda naveličajo vojn, ni brez strašnih posledic. Pod okriljem razvlečene vojne, ki Zahod tako dolgočasi, da je ne opazi več, se potem od časa do časa zgodi genocid, ki ga po uvodni »zgroženosti« vsi – na čelu s stebri svetovnega reda – hitro pozabijo. Kje je sploh Mjanmar?

In seveda – rekli ste: v Gorskem Karabahu je bilo tudi premalo mrtvih, da bi bil lahko konkurenčen! Nič čudnega, da ni zanimanja. Bi bilo »bolje«, če bi bilo več mrtvih? Na tisoče – ali celo stotisoče? Ne, četudi bi bilo na stotisoče mrtvih, še ne pomeni, da bi Zahod to vojno opazil. Pomislite le na državljansko vojno v Etiopiji: nekdanji nigerijski predsednik Olusegun Obasanjo, ki je pomagal izpogajati premirje (in mir), pravi, da je od leta 2020 do 2022 v kriznem separatističnem Tigraju – pokrajini na skrajnem severu Etiopije, kjer se je koalicija etiopske in eritrejske vojske spopadla s Tigrajsko ljudsko osvobodilno fronto, ki je dolga leta intonirala etiopsko politiko – umrlo okrog 600 tisoč ljudi (raziskovalci z belgijske Univerze v Gentu ocenjujejo, da je umrlo od 385 tisoč do 600 tisoč ljudi). Ta vojna je bila precej brutalnejša in krvoločnejša od rusko-ukrajinske, a »zmagala« je vendarle rusko-ukrajinska.

Tri leta klavnice, vojnih zločinov, genocida in vrtcev, ki so leteli v zrak, so minila, ne da bi to zaznali – ne, ta vojna Zahoda ni »vznemirila« in »pretresla« in »šokirala«. Niti približno tako kot rusko-ukrajinska. Ali izraelsko-palestinska. Ali bolje rečeno: Zahod ni pustil, da bi ga ta vojna vznemirila ali pretresla ali šokirala.

Združeni narodi so januarja sporočili, da je število vojnih konfliktov najvišje po drugi svetovni vojni.

Niso vse vojne enake – nekatere potekajo v Afriki, kar pomeni, da so avtomatično diskriminirane in segregirane, saj v njih ne umirajo »plavolasi Evropejci modrih oči«, kot so ob izbruhu rusko-ukrajinske vojne na Zahodu prikazovali Ukrajince, saj veste, da bi se Zahod, pri katerem se je očitno še vedno mogoče zanesti na njegov rasizem, lažje poistovetil in solidariziral z njimi in njihovim bojem. V tigrajsko vojno so se vpletale tudi druge države (Kitajska, Turčija, Združeni arabski emirati, Somalija, Eritreja), toda veljala je za državljansko, tako da se Zahodu moralno, mentalno, diplomatsko in humanitarno ni bilo treba pretegniti. Ni bilo mobilizacije. Ni bilo angažmaja. Zato je tudi povsem logično, da zahodni radar ni zaznal niti vojn v drugih afriških državah, recimo sahelskih (Mali, Čad, Burkina Faso, Niger, severna Nigerija), ki jih – ob hudih naravnih katastrofah (suše, poplave ipd.), posledicah podnebnih sprememb, zaradi katerih se bodo vojne še podaljšale in zavlekle – brutalizirajo in pustošijo različne džihadske skupine, gverilske podružnice Al Kaide in Islamske države. Ja, verski fanatizem, ki ga je sprožila in radikalizirala ameriška demontaža Bližnjega vzhoda (napad na Afganistan in Irak, stalitev Sirije), je idealni partner podnebnih sprememb, ojačevalec in podaljševalec vojn. V Maliju je na začetku leta 2022 francosko – kolonialno – vojsko, ki je skušala pomagati, zamenjala najemniška vojska Wagner, specializirana za obrambo avtokratskih režimov in pokole nad civilisti. Jasno, skupino Wagner je v Mali – tako kot v Burkino Faso in Ukrajino – poslala Rusija.

Te »male« afriške državljanske vojne, ki jih uporniki, vstajniki in separatisti pogosto hranijo, poganjajo in ohranjajo z denarjem od mamil in naravnih bogastev, predvsem raznoraznih rud (kar je modus operandi tudi v drugih vojnih teatrih, recimo mjanmarskem, kjer obe strani, vojska in etnične milice, trgujeta s heroinom in žadom, ali sudanskem, kjer obe strani, vladna vojska in paravojaški uporniki, trgujeta z naravnimi bogastvi, tudi zlatom), ne morejo tekmovati s »pravimi« vojnami, s katerimi se zahodnjaki lahko poistovetijo in solidarizirajo, kar seveda pomeni, da tudi ne morejo konkurirati za zahodna srca in zahodno finančno, vojaško in humanitarno pomoč, ampak dobijo le to, kar pade z mize. Svetovna vojna se ne bo začela tam.

A s »pravimi« vojnami, ljubljenkami Zahoda, ne morejo tekmovati niti največje afriške vojne, ne le tigrajska. Ne pozabite namreč, da je v Jemnu, kjer se je vladna vojska, ki so jo podpirali Savdska Arabija in Združeni arabski emirati, spopadala s hutijskimi uporniki, ki jih je podpiral Iran, umrlo 377 tisoč ljudi (ko so se zaradi rusko-ukrajinske vojne prekinili prehranski tokovi, je Jemen udarila še lakota). In ne pozabite, da je v Kongu – v vojni za dragocena naravna bogastva (kobalt, litij, tantal, uran, zlato, diamanti, baker, kositer, cink ipd.), ki poganjajo Zahod in kapitalizem (ironično, večino teh rudnikov nadzoruje Kitajska!) – v zadnjih 30 letih umrlo že šest milijonov ljudi. Za »varuha ognja« velja revolucionarno tutsijsko gibanje M23, strah in trepet vzhodnega – rudniškega – Konga, a ta je le senca kapitalističnega pohlepa, ki poganja to vojno in ki sploh ustvarja hierarhijo vojn. Kongo je ultimativni rudnik kapitalizma, zato je v njem umrlo toliko ljudi. Padli so za kapitalizem. Ali pa so bili njegova kolateralna škoda – žrtve vojne verzije »naravne selekcije«. Gangsterizacija vojne je le hrbtna stran gangsterizacije kapitalizma, apoteoza tega pa je Haiti, ki ga po atentatu na predsednika Jovenela Moïsa politično in vojaško zvečine obvladujejo gangsterske tolpe (80 odstotkov Port-au-Princa, glavnega mesta, obvladujejo tolpe). Vojna je zločin, ki se izplača. Gangsterizem je neoliberalizem, ki ustvarja humanitarne katastrofe, kaotične vojne razmere, slume, teror – ko je socialni in zdravstveni sistem na Haitiju razpadel, je prišla epidemija kolere. V Kongu pa epidemija opičjih koz.

In vendar kongovska vojna nima takšne publicitete kot rusko-ukrajinska ali izraelsko-palestinska. In ne ogreje toliko zahodnih src. In ja, ni deležna takšne pomoči. Pa čeravno jo poganjajo kobalt, litij, tantal in druge rude, brez katerih bi sodobni kapitalizem obstal.

Kongovska vojna – teater vojnega kapitalizma, pravega neoliberalnega kapitalizma, ki dela revne še revnejše in bogate še bogatejše – velja za nekaj regionalnega. V Kongu se ne bi mogla začeti svetovna vojna, toda ironično – Kongo je videti tako, kot da ga je opustošila druga svetovna vojna. S holokavstnim številom mrtvih vred. Ne, te vojne niso neopazne zato, ker so medijske hiše drastično zmanjšale število tujih dopisnikov.

Brutalni časi

Mi, tu na Zahodu, smo imeli lani občutek, da na svetu obstaja le ena vojna: rusko-ukrajinska. In tudi zdajle imamo občutek, da na svetu obstaja le ena vojna: izraelsko-palestinska. Toda švedska Univerza v Uppsali, ki že leta preučuje vojaške spopade in organizirano nasilje (Conflict Data Program), je poleti objavila izsledke svoje zadnje raziskave, ki – v posmeh Pinkerjevi mantri, da živimo v najmirnejšem času v zgodovini – kaže, da sta bili leti 2022 in 2023 najbolj vojno-konfliktni leti po koncu hladne vojne in da je bilo leta 2022 v svetu kar 55 vojnih konfliktov. V tako intenzivnem času že dolgo nismo živeli. Združeni narodi so januarja celo sporočili, da je število vojnih konfliktov najvišje po drugi svetovni vojni.

Vojne trajajo dlje kot pred desetimi leti, ko so v povprečju trajale sedem let – zdaj v povprečju trajajo od osem do 11 let. Na vojnem območju živita dve milijardi ljudi – četrtina človeštva. Lani je v vojnah umrlo 237 tisoč ljudi. Razseljenih je več kot 100 milijonov ljudi. Vojne se – zaradi multipolarnosti (v vojne se vedno neposredno ali posredno zaplete več strani), internacionalizacije (v številne vojne se vpletajo Rusija, Amerika, Savdska Arabija, Turčija, Združeni arabski emirati ipd.), rivalstva med Ameriko, Rusijo in Kitajsko, lahkega dostopa do orožja in novih tehnologij (kupljenih z denarjem od trgovanja z mamili in naravnimi bogastvi), odsotnosti spretnih mediatorjev in pogajalcev (Združeni narodi so na stranskem tiru), čedalje bolj transakcijskega pristopa k mednarodni politiki, zastarelosti koncepta »zadrževanja« (containment), vse bolj omejene diplomatske in vojaške zmogljivosti velesil, zatona Amerike, nekdanje policajke št. 1, neverodostojnosti stalnih članic varnostnega sveta (vse so bolj ko ne serijske kršilke mednarodnega prava in človekovih pravic) – hitro začnejo in težko končajo, a ko se končajo, se zelo hitro spet nadaljujejo.

Toda nasilno, vojno vzdušje preplavlja tudi Ameriko, ki je tik pred drugo državljansko vojno – naslednje leto, ko bodo predsedniške volitve, utegne sodu izbiti dno. Da živimo v nasilnih, vojnih časih, pa opažamo tudi pri nas – politični sistem žrejo jeza, resentiment, sovraštvo, vladanje je oteženo, nezaupanje v vlado in državne institucije je čedalje večje, parlament je v prostem padu, čedalje več je zastraševanja, institucionalna kriza se poglablja, klubski gospodarstveniki – samooklicani mesije, ki v demokraciji vidijo le motnjo – nacijo prepričujejo, da so davki socializem in že kar komunizem, kulturna vojna meji na državljansko, Logar – Pahor no. 2 – poziva k dialogu, Janša pa k oboroževanju.