Leto, ko je zbledel sijaj Roberta Goloba

Še lani decembra sta se Robert Golob in Gibanje Svoboda sončila na vrhu lestvic javnega mnenja, res je, da so se že pojavljale težave, a zdelo se je, da bo Robert Golob uspešen. Vse to, kar je sijalo v prvem letu Golobove vladavine, je izginilo v drugem.

Konec letošnjega leta se pojavljajo resna vprašanja o tem, ali bo njegova vlada zdržala do konca mandata in ali se bo razcepila njegova poslanska skupina. V politiki je mogoče prav vse, a verjetno se to ne bo zgodilo. Večina Golobovih težav izvira iz načina, kako je prišel na oblast. Golob je v predvolilnem času pomenil alternativo politiki, ki jo je vodila vlada Janeza Janše, alternativo nasilju, avtoritarizmu. Čas Janševe vlade je bil za državljane težak in za to so hitro sprejeli uspešnega menedžerja. Obljubil jim je, da bo drugačen. Res je bil, Slovenija je postala običajna parlamentarna demokracija s križi in težavami, kakršne pritičejo vsaki izmed njih.

Golob, poln volilne zmage in temperamenta, je začel govoriti o reformah: davčni, zdravstveni, upokojenski, govoril je o prestrukturiranju energetskega sistema, o prenovi šolstva. Papir prenese veliko besed, mikrofoni pred govorniškimi odri tudi, a v politiki so stvari zapletene, reforme so posledice dolgotrajnih pogajanj, mučnega pisanja zakonodaje, glasovanj v parlamentu, dogovora z javnostjo. Logika političnega delovanja je drugačna od menedžerske, ljudi v javnem sektorju ne moreš odpuščati, ne moreš jim ukazovati, imajo avtonomijo, svoj tok. Kar je prav, moč politike je v demokraciji omejena.

Omejen je tudi rok trajanja politikov in ljudje so se Golobovih napovedi prenajedli, izgubil je verodostojnost.

Vse to je bilo pričakovano. Za Golobom ne stoji politična stranka s preverjenimi kadri, strokovnjaki, strategijami, strukturo. Prave stranke Golob nima, v dobrem letu in pol, kolikor je minilo od volitev, je ni zmogel oblikovati. Ker nima stranke, nima jasnega političnega programa, odvisen je od koalicijskih partneric ter takšnih in drugačnih domislic. Golob v dobri veri plava sem in tja in se v tem toku počuti nelagodno.

Golobova vlada ni za odmet, vtis, da gre za skupino posameznikov, ki so po naključju zasedli mesta na ministrstvih, je površen. Vlada je letos dopolnilno zdravstveno zavarovanje prenesla na javno zavarovalnico, pripravili so reformo zakona o delu, ki ščiti delavce, zagnali so popoplavno obnovo in hkrati naleteli na negodovanja delodajalcev organizacij, gospodarskih združenj, bank. Prava opozicija vladi ni v parlamentu, njeni glavni nasprotniki so tisti, ki bi jim napovedana davčna prerazporeditev premoženja škodila. Zato vlado napadajo, njenim napadom pa sledi večina medijev. Vtis, ki se ustvarja v javnosti, je napačen. Slovenija ni država, kjer so najvišji davki na svetu. Po podatkih OECD je Slovenija pri efektivni obdavčitvi podjetij v spodnji polovici držav, avstrijska podjetja so na primer bolj obdavčena od slovenskih.

Golobova vlada si je izbrala težke nasprotnike. Modro bi bilo, če bi v ta spopad stopala bolj premišljeno.