Leto, ko je popustil primež, v katerem je Janez Janša imel RTV Slovenija

Konec kalvarije

Po potrditvi novele zakona o javni radioteleviziji na referendumu novembra lani je ustavno sodišče februarja sprva zadržalo izvajanje zakona, naposled pa maja le odpravilo blokado – konstituiral se je novi svet, imenovana je bila nova štiričlanska uprava s predsednikom Zvezdanom Martičem na čelu. Kalvarije je bilo konec, zaposleni so lahko spet zadihali, zdelo se je, da se bodo stvari končno postavile na pravo mesto. A se je v resnici vse skupaj znova precej zapletlo: ko je krmilo prevzelo novo vodstvo, je spoznalo tudi resnični obseg zapuščine predhodnikov.

Martič je po prihodu na položaj med drugim ugotovil, da je RTV Slovenija že nekaj mesecev najemala posojila za izplačilo plač, finančno stanje pa je bilo precej slabše od stanja, kot ga je opisovalo prejšnje vodstvo. Javna radiotelevizija se je znašla na robu likvidnosti, to leto naj bi končala z več kot desetimi milijoni evrov minusa.

Izguba je, drži, posledica slabih in škodljivih odločitev prejšnjega vodstva, a tudi že dolgoletnega stanja, kar zadeva usklajevanje višine RTV-prispevka. Zakon namreč omogoča, da se ta usklajuje z inflacijo, to pa se ni zgodilo že vse od leta 2012. Nazadnje ga je zvišala vlada Boruta Pahorja. Prispevek (zdaj znaša 12,75 evra) bi bil lahko torej danes višji že skoraj za tretjino, za štiri evre, v zadnjih letih bi se lahko v osiromašeno blagajno RTV Slovenija steklo precej več denarja. A nobena vlada doslej ni imela ne volje ne poguma storiti tega. Temu ni pretirano naklonjena niti zdajšnja.

Kaj potem sploh še preostane? Na eni strani so – poleg čim bolj smiselne porabe sredstev, ki so na voljo – množično odpuščanje, rezanje programa in ukinjanje enot. Po izračunih, ki jih je dal izdelati svet zavoda, bi tako lahko RTV Slovenija prihranila okoli 16 milijonov evrov. To seveda ni dobro. Alternativa je, da se reševanja tega pomembnega javnega zavoda dejavneje loti njegova ustanoviteljica – država. To je tudi storila z napovedjo, da mu bo letos zagotovila dodatnih pet, prihodnje leto pa deset milijonov evrov.

A to ne bo dovolj, to ne bo rešilo finančnih težav, v katerih se je znašel, niti ne tistih, ki mu pretijo prihodnje leto. Gre prej samo za obliž na rano. Še več, gre za precejšen udarec, če v zakup vzamemo, kako razsipna zna biti ta država na drugih področjih.

Recimo pri obrambi in oboroževanju. Samo zadnje tedne pred koncem leta smo z nemškim zveznim ministrstvom za obrambo na primer sklenili dogovor o sodelovanju pri nakupu novega sistema protiletalske obrambe IRIS-T SLM, ki naj bi bil vreden približno 200 milijonov evrov, še prej pa smo si za 188 milijonov evrov omislili vojaške helikopterje italijanskega proizvajalca Leonarda. Ali pa pri gospodarstvu in zasebnikih. Prek subvencij zadnja leta zasebna podjetja dobivajo vsaj pol milijarde evrov državnih sredstev na leto.

Vprašanje zagotovitve dodatnega financiranja RTV Slovenija tako ni toliko vprašanje zmožnosti države – je vprašanje tega, čemu ta daje prednost.