Nedostojni sodniki

Grob sindikalni boj sodnikov (in tožilcev), ki so jih politiki spravili ob živce

Sodniki grozijo s sindikalnim bojem za zvišanje plač, ker se te, kot pravijo, že desetletja realno znižujejo in ker vlada in državni zbor odločbe ustavnega sodišča, ki zahteva zvišanje sodniških (in tožilskih) plač, niti po letu dni še nista uresničila. Napovedujejo stavko, zahtevajo odstop ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan in premiera Roberta Goloba, grozijo z blokado izvedbe evropskih volitev, kjer imajo sodniki vlogo v volilnih organih, in podobno. Odločili so se za grob politični jezik in način, ki je že na prvi pogled povsem neprimeren in nedostojen glede na njihovo vlogo v družbi.

Pri tem pa se zdi enako nedostojno odrekati jim sindikalne pravice v celoti zgolj zato, ker pravica sodnikov do stavke ni zakonsko urejena. To gotovo ne more pomeniti, da sodniki nimajo pravice do stavke. V tem primeru bi morala biti ta prepovedana ali izrecno omejena kot pri nekaterih drugih poklicih. Je pa vedno utemeljeno vprašanje, v katerih primerih bi bila omejitev stavke bolj in v katerih manj upravičena. Gotovo ima stavka zdravnikov lahko hujše in širše posledice kot stavka sodnikov. Pa jim nihče ne odreka pravice do stavke in za to tudi ni nobene potrebe. Zdravniki prav tako pogosto zagrozijo s stavko in dejansko stavkajo in si zvišujejo plače. Ravno v torek so, podobno kot nedavno sodniki, izpeljali enourno opozorilno prekinitev dela in napovedali stopnjevanje stavkovnih aktivnosti. Enostavno ni mogoče zanikati, da so si delavci ravno s sindikalnimi aktivnostmi izborili pravice, ki jih imamo morda zdaj za samoumevne – tudi pravico do stavke.

A vendar, če sodnike, ki so funkcionarji in predstavniki oblasti, že s kom primerjamo, je najustreznejša primerjava s predstavniki drugih dveh vej oblasti, zakonodajne in izvršilne, s poslankami in poslanci in ministricami in ministri. Pravzaprav sodniki stavkajo ravno zato, ker so njihove plače neprimerljivo nižje od plač politikov, in to čeprav je ustavno sodišče (ponovno) presodilo, da bi v sistemu delitve oblasti morale biti vsaj primerljive, če že ne enake.

Nekdanji sodnik in pravosodni minister v Pahorjevi vladi Aleš Zalar je za časnik Dnevnik dejal, da je sodniška stavka v nasprotju z vlogo, ki jo ima v demokratičnih državah sodna veja oblasti, in dodal: »Predstavljajte si stavko poslancev ali vlade. To bi bilo nezaslišano.« To bi bilo res nezaslišano, a primerjava s sodniki v tem primeru ni ustrezna. Poslanci državnega zbora (in s tem tudi člani vlade) so v izjemnem položaju, da si lahko sami določajo plače in urejajo druge materialne pravice, in to tudi počno – navadno si brez glasu proti izglasujejo zvišanje plač ali dodatkov, pravic iz dela, finančna sredstva za delovanje političnih strank in podobno.

Poslanci državnega zbora (in ministri) pravice do sindikalnega boja ne potrebujejo, saj sami odločajo o svojih delavskih pravicah in delavskih pravicah vseh drugih. Hkrati so prav ti politiki tisti, ki odločajo o višini plač ter pravicah iz dela in materialnih razmerah sodne veje oblasti. In kar se plač tiče, so zdaj razlike med plačami politikov in sodnikov takšne, da »neto plača najnižje plačanega sodnika za okoli 1300 evrov zaostaja za prejemki najnižje plačanega poslanca in celo neto plača vrhovnega sodnika je nižja od neto prejemkov najnižje plačanega poslanca,« pravijo v slovenskem sodniškem društvu.

Pri tem ne gre pozabiti, da je sodna veja oblasti zadnji ali pa celo edini vsaj minimalni institucionalni branik pred zlorabami oblasti. Tako je bilo navsezadnje v času epidemije koronavirusne bolezni in avtoritarnosti.