Ujemite Jankovića!

Zorana Jankovića, nekoč gospodarstvenika, zdaj pa že 18. leto župana prestolnice, že desetletje vztrajno spremljajo očitki o hoji po robu zakona, o različnih korupcijskih kaznivih dejanjih in o zlorabah položaja, ki naj bi jih bil zagrešil med županovanjem. Danes 71-letni župan, ki je pred leti dejal, da ga »niti slučajno ne skrbi, da bi moral v zapor,« in da bo v trenutku, ko bo »pravnomočno obsojen, odstopil s funkcije,« je bil prejšnjo sredo, ko je sklical tiskovno konferenco, na kateri je spregovoril o zadnjih obtožbah, vidno nezadovoljen. Čeprav je tokrat le eden od več deset osumljencev, je policija ponovno preiskala njegovo pisarno in družinsko hišo pod Golovcem. Očita mu več različnih, med seboj nepovezanih kaznivih dejanj.

Janković je nagovor prisotnih v sredo začel z besedami: »Oprostite, da sem še župan.« In nadaljeval, da se je ponovno znašel v primežu policije predvsem zato, ker dobro dela. Spomnil se je enega izmed preteklih sodnih postopkov in navedel svojega tedanjega odvetnika, ki je zdaj predsednik evropske nogometne zveze in eden najvplivnejših Slovencev sploh, Aleksandra Čeferina. Ta je pred leti v neki zadevi dejal, da bo pojedel svojo diplomo z ljubljanske pravne fakultete, če bo Janković obsojen. Župan je želel tako verjetno poudariti, da so obtožbe tudi tokrat za lase privlečene, izmišljene. Še več, bil je zelo neposreden. To, kar organi preiskovanja in pregona vidijo kot kazniva dejanja, sam vidi prav nasprotno – kot dobre poslovne in upravne prakse.

Kaj tokrat preiskuje policija? Katera kazniva dejanja očita županu? Gre za širok razpon očitkov in več deset osumljencev oziroma preiskovancev. Policija je zdaj zbrane dokaze izročila specializiranemu tožilstvu, ki se bo po preučitvi odločilo, v katerem delu in zoper koga bo oziroma ne bo zahtevalo preiskave. Janković trdi, da je zgolj postranski udeleženec obsežne preiskave, a hkrati se zdi, kot da je policija ubrala novo taktiko kopičenja sumov več različnih kaznivih dejanj. Morda, ker dosedanji, tradicionalni način vlaganja obtožnic druge za drugo ni obrodil sadov. Zdi se, kot bi tokrat vzeli po en vzorčni primer iz nabora županovega pregovorno zelo neposrednega, osebnega in praktičnega vodenja mestne uprave. Novost pa je opaziti tudi na tožilstvu, saj po naših podatkih prvič po vseh teh letih zadeve v obravnavo ni dobila višja tožilka Blanka Žgajnar, ki ji doslej v sodni dvorani Jankoviću še ni uspelo dokazati krivde. Postopek tokrat vodi druga tožilka, njenega imena na specializiranem tožilstvu niso razkrili.

Sponzorstva, donacije, zaposlitve …

V policijski dokumentaciji, ki jo je prejelo tožilstvo, je več slabše konkretiziranih očitkov ljubljanskemu županu, vsebuje pa tudi bolj neposredne očitke o prepovedanem ravnanju. Na te se je Janković odzval, saj je imel pravico do vpogleda vanje. Eden izmed očitkov, šlo naj bi za napeljevanje k zlorabi položaja, je, da je od javnih podjetij Voka Snaga in Energetika Ljubljana zahteval, da z Nogometnim klubom Olimpija, v katerem je mesto v prvem moštvu predlani dobil županov vnuk Vall Janković, skleneta sponzorsko pogodbo. Podjetji sta bili lani res sploh prvič pokrovitelja tega moštva, in sicer s po 305 tisoč evri vsako. Na to se je Janković odzval z besedami, da je ponosen na »svoje direktorje«, da del tega, kar ustvarjajo, »namenjajo športu, kulturi in sociali,« ter s tem tudi povečujejo ugled svojih blagovnih znamk. Ob tem je podal še »samoovadbo«, kot je rekel, opisal je nedavni obisk poslovneža Iva Boscarola na mestni občini, med katerim je predstavljal projekt gradnje stanovanjske soseske. Boscarolu, pravi župan, je položil na srce, naj si v novi soseski kupi stanovanje in postane Ljubljančan, ter dodal, »da pričakujem, da bo tudi donator, sponzor ljubljanske sociale, kulture in športa«.

Zoper ljubljanskega župana je bilo doslej vloženih že šest pravnomočnih obtožnic, a še ni bil nikdar obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja.

Drugi konkretnejši očitek je dajanje podkupnine oziroma zagotavljanje uslug v zameno za protiusluge. V zameno za hitrejše pridobivanje gradbenega dovoljenja za gradnjo kanala C0 naj bi bil pomagal pri zaposlitvi hčere načelnice ljubljanske upravne enote Andreje Erjavec. Tudi tega Janković ni zanikal in je potrdil, da je res poklical direktorico živalskega vrta, ta pa je potem načelničino hčerko vzela na študentsko delo prek napotnice za slaba dva meseca. In to, pravi, bi storil za marsikoga: »Take prošnje dobim in potem to naprej priporočim 30-krat na mesec. Nikogar ne boste našli, ki ne bi od mene dobil odgovora, in če se le da, pomagam.«

Janković ni povedal nič novega. Ni skrivnost, da od investitorjev zahteva, da nekaj prispevajo v javno dobro, sponzorirajo športne klube, donirajo kulturi, zgradijo otroško igrišče in podobno. Tudi ni skrivnost, da se dejansko odziva na prošnje malih ljudi in »odpira vrata«, kot se temu lepo reče. Vsekakor je to na načelni ravni pohvalno. Gotovo je tudi pohvalno, če se od kapitala, ki želi v glavnem mestu graditi (in služiti), pričakuje, da bo del zaslužka vračal družbi na lokalni ravni. Je pa težava, ker to ni del formalnih postopkov in pogovorov, pač pa neformalnih. In meja med prepovedanim in dovoljenim ravnanjem je tu izjemno tanka.

Kazenski zakonik sicer o tem govori v kar nekaj členih, ki obravnavajo različno prepovedano ravnanje oziroma kazniva dejanja, in sicer jemanje in dajanje podkupnine, pa tudi sprejemanje ali dajanje daril ali koristi za nezakonito posredovanje. Vsem je skupno to, da je kaznivo, če »uradna oseba ali javni uslužbenec zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi« v zameno za neko uradno dejanje ali zlorabo položaja. Enako velja na drugi strani za ponujanje takih ali drugačnih koristi v zameno za javne storitve ali za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Kazenski zakonik nič ne govori o namenih ali celo o dobrih namenih.

Zasliševanje, preiskave, pravnomočne obtožnice …

To je bila, kot je potožil ljubljanski župan, že četrta hišna preiskava na njegovem domu. Kolikokrat je bil zaslišan v predkazenskih in kazenskih postopkih na policiji ali na sodišču, že dalj časa gotovo niti ne šteje več. Navsezadnje je bilo zoper njega doslej vloženih kar šest pravnomočnih obtožnic, to pomeni, da je tožilstvo v sodelovanju s policijo med preiskavami v kar šestih različnih primerih zbralo dovolj dokazov, da je sodišče prepričalo o utemeljenosti suma, torej o zelo veliki verjetnosti, da je Janković storil kaznivo dejanje. Sistem deluje tako, da je mogoča vložitev pravnomočne obtožnice le v primerih, ki res kažejo na storitev kaznivega dejanja, zato je obsodilnost 90-odstotna. To pomeni, da je obsojenih devet ljudi od desetih, zoper katere je bila vložena pravnomočna obtožnica.

Kazenski zakonik javnim uslužbencem in funkcionarjem prepoveduje zahtevati ali sprejemati koristi za protiusluge in pri tem nič ne govori o (dobrih) namenih.

Jasno je, da je odstotek nekoliko manjši pri gospodarski kriminaliteti in korupciji, kjer gre po naravi stvari za bolj kompleksna, skrita in nasploh težje dokazljiva kazniva dejanja. Jasno je tudi, da se ta odstotek še dodatno zmanjša, kadar gre za najvplivnejše osumljence, ki si lahko privoščijo največje formalne in neformalne pritiske na uradne organe ter najdražje odvetnike in tudi s tem formalno in neformalno najboljšo mogočo obrambo. In jasno je, da Janković sodi mednje. A ljubljanski župan doslej še ni bil obsojen niti v eni zadevi, čeprav je tožilstvu uspelo na sodišču vložiti več z dokazi podkrepljenih primerov, podprtih z več pravnomočnimi obtožnicami.

Glede na očiten odmik od povprečja bi lahko postavili vsaj dve povsem legitimni vprašanji. Ali ljubljansko sodišče zoper Jankovića dovoljuje obtožnice, v katerih dejansko ni dovolj dobro izkazan sum, da je storil kaznivo dejanje, a se želi izogniti očitkom, da je župan zanj nedotakljiv? Ali pa je ta sum izkazan v zadostnem obsegu, pa potem na sojenju sodišče odloča drugače kot sicer, ko izreka obsodilne sodbe na podlagi tako rekoč vseh vloženih obtožnic? Dejstvo je namreč, da je tožilstvo doslej že v treh zadevah zoper Jankovića predlagalo prenos krajevne pristojnosti, ker je presodilo, da so »podane okoliščine, ki otežujejo sojenje na območju sodne pristojnosti okrožnega sodišča v Ljubljani in utegnejo vplivati na videz nepristranskosti odločanja okrožnega sodišča v Ljubljani«, ker je obdolženi, dolgoletni župan Ljubljane, »močno vpet v lokalno okolje. Zoper obdolženega se vodijo kazenski postopki, ki se nanašajo pretežno na njegovo delovanje v okviru županske funkcije. To ima za posledico, da so kazenski postopki zoper obdolženca in z njimi povezano dogajanje v lokalnem okolju vzbudili in vzbujajo veliko pozornost in pričakovanja javnosti.« A doslej tožilstvo ni bilo uslišano.