Mračne sile v jedru Evrope

Najodvratnejši plakat kampanje pred EU-volitvami so po mnenju nemškega časopisa Bild izdelali avstrijski svobodnjaki (FPÖ). Na sredini tega izdelka je slogan »Ustavimo EU norijo«, v ozadju se v črno-beli tehniki objemata predsednica komisije EU Ursula von der Leyen in ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, mimo njiju letijo rakete in slogani: »vojno hujskaštvo«, »korona kaos«, »eko komunizem«, »azilna kriza«. »Evropa je projekt miru, Avstrijci pa smo glasovali za vsakogar, za vsako stranko, ki je napadala EU. Avstrijci smo glasovali za vojno,« je razočarano ugotovil eden od komentatorjev avstrijskega tednika Falter, zgrožen nad zgodovinsko zmago te skrajno desne stranke FPÖ. Njeni predstavniki so se namreč v zadnjem letu spremenili v nekakšne mirovnike, še nedavno pa so bili veliki navdušenci nad vojaško močjo in suverenostjo Vladimirja Putina in so se mu hodili klanjat. Sedaj pa za gospodarske posledice vojne v Ukrajini, kot je inflacija ali energetska draginja, krivijo priročno žrtev – Ukrajince. Kar je pravzaprav tudi argument Putina pri njegovih verbalnih napadih na EU.

Da se skrajna desnica v Evropi krepi, sicer ni novica, ta trend je jasen že kakšnih deset let. Začel se je s finančno krizo leta 2009 in potem migrantsko krizo malo za tem. A skrajno desne stranke so v tem času zmagovale predvsem na obrobju Evrope, na njenem vzhodu, najočitneje na Madžarskem in Poljskem. V zadnjem času pa se zdi, da je na vzhod Evrope vendarle posijalo sonce: na Poljskem je liberalno zavezništvo novega premiera Donalda Tuska na tokratnih EU-volitvah zasedlo prvo mesto pred nacionalkonservativno PiS, na Slovaškem je na prvo mesto prišla opozicijska levoliberalna stranka Napredna Slovaška pred vladajočo levičarsko populistično stranko Smer predsednika vlade Roberta Fica, madžarski samodržec Viktor Orbán pa je doživel največji poraz v zadnjih 18 letih. Njegova stranka Fidesz je sicer prejela 45 odstotkov glasov, a dejanski zmagovalec volitev je njegov novi nasprotnik Péter Magyar, ki je dobil 30 odstotkov.

Povsem drugače pa je tokrat na Zahodu. Najboljše rezultate je skrajna desnica na EU-volitvah dosegla v starih demokracijah, v starih članicah EU, ki so tudi najbogatejše in najrazvitejše, z največjo blaginjo in ki so od projekta EU doslej tudi največ imele: v Nemčiji, Franciji, Italiji – tudi v Sloveniji – in predvsem v Avstriji, kjer so prvič v njeni zgodovini svobodnjaki postali absolutni volilni zmagovalci. Še nikoli jim kaj takšnega ni uspelo, niti pod Jörgom Haiderjem ne, v času njegovega največjega razcveta, ki so ga tedaj poganjali predvsem s protislovenskimi gesli. V Avstriji jih je tokrat volilo kar 25,5 odstotka vseh volivcev, predvsem na račun ljudske stranke ÖVP, ki je v primerjavi s prejšnjimi volitvami izgubila kar 8,3 odstotne točke in prejela 24,7 odstotka glasov. Zakaj je v eni od najbogatejših držav med ljudmi takšno nezadovoljstvo? Zakaj v jedrnih EU državah zmagujejo skrajni desničarji?

Avstrijski politolog Peter Filzmaier pravi, da je Avstrija sicer res ena od bogatejših držav, a da je imela eno najvišjih inflacij v EU, zaradi česar je avstrijska vladajoča koalicija, ki jo sestavljajo ljudska stranka in zeleni, izgubila velik del zaupanja. Dve leti je inflacija v Avstriji vztrajala pri 10 odstotkih, sedaj je sicer padla na štiri – a tudi to ni malo, če upoštevamo predhodni dve leti, ko je inflacija rasla. Proti temu vlada ni storila veliko, ni na primer omejila nekaterih cen. »Takšne razmere so idealna popotnica za opozicijo in v FPÖ so znali ta val zajahati, čeprav bi ga dejansko morali socialisti. Splošna draginja je konec koncev v prvi vrsti socialno vprašanje, a socialisti tega niso bili sposobni storiti, ker so šibki. In zaradi tega so volivci tokrat tudi protestno volili svobodnjake namesto socialdemokracije,« pravi. Filzmaier, ki na univerzi v avstrijskem Kremsu vodi tudi raziskovalni laboratorij, razlaga, da so pred EU-volitvami naredili tudi raziskave med volivci o tem, katere teme jih zanimajo, o čem sami razpravljajo, neodvisno od javne debate v parlamentu ali v medijih. Ena izmed tem naj bi v Avstriji daleč izstopala, so ugotovili. To naj bi bil vpliv migracij na varnost zaposlitev avstrijskih državljanov. »Socialna politika je danes v Avstriji polovico tako pomembna, okoljsko vprašanje glede podnebja pa je daleč na tretjem mestu.«

Evropa je projekt miru. A velik del Evropejcev je glasoval za stranke in politike, ki so napadali Evropsko unijo. Glasovali so za vojno, opozarjajo analitiki.

Ljudje, ki danes v Avstriji volijo skrajno desnico, niso več mlajši moški kot nekoč, ampak moški vseh starosti. Ker danes gospodarstvo potrebuje veliko množico zaposlenih z minimalno plačo, to danes tudi niso več najrevnejši, ampak so to kvalificirani delavci iz srednjega sloja, kjer je tveganje pred izgubo zaposlitve največje. Podobno je tudi v drugih starih članicah EU. Ena od držav, ki jo je inflacija in energetska draginja najbolj prizadela, je Nemčija. V zadnjem letu jo je preplavil protestniški val kmetov, razjarjenih, ker se je vlada odločila zmanjšati subvencije za gorivo. Ta val nezadovoljstva je izkoristila skrajno desna stranka AfD, ki je tokrat na EU volitvah dobila 15,9 odstotka glasov ali 4,9 odstotne točke več kot pred petimi leti. V nemškem Tagespieglu so pred volitvami raziskali, kaj žene volivce AfD. Ugotovili so, da so ti volivci dvakrat bolj jezni od ostalih, da so jezni zaradi ekonomskih posledic vojne v Ukrajini. AfD je v Nemčiji dobila rekordno veliko glasov, a lahko bi jih še več, če se tik pred volitvami ne bi zapletla v več škandalov glede relativiziranja nacističnih zločinov in sodelovanja s Putinom. Stranko so zato v parlamentu EU tudi izključili iz skrajno desne politične skupine ID. Predvsem Avstrija in Francija dokazujeta, da je domet skrajno desnih strank v jedru Evrope že tridesetodstoten.

Vse večja popularnost skrajno desnih strank v jedrni Evropi je veliko nevarnejša kot zmaga skrajne desnice na Vzhodu. Tam je mogoče ljudem obljubljati in zagotavljati vse večjo blaginjo, vse višji standard, bogatejšim slojem na Zahodu pa skorajda ne več. Tudi to je eden od razlogov za vzpon svobodnjakov v Avstriji, pravi Filzmaier. Njeni največji stranki, socialdemokratska SPÖ in ljudska ÖVP, sta po drugi svetovni vojni politično poslanstvo gradili na obljubi, da bo otrokom vse boljše. »To je bila zelo lepa zgodba, ki pa se je že na sredini devetdesetih razblinila. Občutek razočaranja je namreč relativen. Ljudem lahko obljubiš, da si bodo lahko privoščili avto. In da si bodo lahko njihovi otroci privoščili po dva avta. Ampak vse to ima svoje objektivne meje.« V Belgiji je na tokratnih volitvah EU z 18,6 odstotka glasov zmagala skrajno desna Nova flamska zveza, (N-VA). Flamci so v Belgiji najbolj nezadovoljna skupina, hkrati pa je njihov BDP na prebivalca za približno tretjino višji kot v sosednji Valoniji.

To velja tudi za Francijo, za Nacionalno fronto, ki je tokrat dobila rekordnih 31,4 odstotka glasov predvsem na račun stranke francoskega predsednika Emmanuela Macrona Skupaj, ki je izgubila 7,8 odstotka, in pa stranke Zelenih, ki je izgubila osem odstotkov. Volivci, ki volijo Nacionalno fronto, večinoma prihajajo s francoskega podeželja, to niso najrevnejši sloji, ampak tisti, ki čutijo, da bi se jim lahko ekonomski položaj v prihodnje poslabšal. Veliko volivcev Nacionalne fronte prihaja s prizadetih industrijskih območij. Francoska Nacionalna fronta je z bivšo predsednico Marine Le Pen slovela po rasističnih in islamofobnih izjavah, a 30-odstotna podpora temu gibanju dokazuje tudi, da izvor njegove priljubljenosti niso ravno predsodki, proti katerim bi se lahko borili s pozivi k strpnosti ali z akcijami proti sovražnemu govoru, ampak je to posledica razočaranja nad ekonomijo, pa četudi subjektivnega in z vidika naše vzhodne Evrope morda celo krivičnega. V Nemčiji AfD na primer podpirajo starejši, v Franciji pa Nacionalno fronto predvsem mlajši. Razumljivo: v Franciji je med mladimi trikrat večja brezposelnost kot v Nemčiji. Novi predsednik Nacionalne fronte je zato danes mlad, prikupen 28-letni Jordan Bardella, ki je to skrajno desno stranko nekako »normaliziral« in s tem na svojo stran pridobil podpornike iz različnih slojev. Ne govori več rasističnega jezika, ampak uporablja gesla, kot so »Francija na prvem mestu«, »Več francoske hrane v šole« in podobno.

Evropski skrajneži so se v zadnjem letu spremenili v nekakšne mirovnike, še nedavno pa so bili veliki navdušenci nad vojaško močjo in suverenostjo Vladimirja Putina.

Leve in desne sredinske stranke v Franciji nimajo več veliko časa, čez dve leti in pol bodo v Franciji predsedniške volitve. A če bi te bile danes, bi na njih gotovo zmagala Marine Le Pen, ki bo gotovo na njih kandidirala. Zaradi tega je predsednik Francije Emmanuel Macron ta teden po porazu na EU-volitvah tudi razpustil parlament in sklical nove parlamentarne volitve, češ, naj se Nacionalna fronta že zdaj dokaže. Ker zdaj največja grožnja z zasukom v skrajno desno ni več Nemčija, ampak Francija. Kot namreč opozarja slovenska politologinja Sabina Lange, sosledje dogodkov v Franciji ni tako nedolžno: »Prevladujoči odgovor na vprašanje, zakaj smo dobili EU, je, da smo jo dobili zaradi miru, s tem, ko sta nemška premog in jeklo prešla pod nadnacionalno upravo EU. A obstaja še druga razlaga. Ena prvih in tudi najpomembnejših EU-politik je skupna kmetijska politika. To pa je unija dobila predvsem zaradi francoskega kmeta. Pozabili smo namreč že, da se fašizem med obema svetovnima vojnama ni razrastel le v Nemčiji, ampak tudi v Franciji, natančneje, na njihovem podeželju, ravno tam, kjer je danes vse bolj popularna Nacionalna fronta.«

A ne samo, da se na zahodu Evrope krepi skrajna desnica, zadnje EU-volitve so pokazale, da se tudi leve stranke počasi premikajo k desnici. Tri dni pred evropskimi volitvami je nemški kancler Olaf Scholz, sicer socialdemokrat (SPD), povedal, da v Nemčiji razmišljajo o deportaciji nezakonitih migrantov v Afganistan ali Sirijo, kar je bilo do nedavnega prepovedana tema v Nemčiji. To velja tudi za nemško desnosredinsko CDU/CSU. Znak za to je predvolilna napoved kandidatke za novo predsednico EU komisije Ursule von der Leyen, da bo pri vnovični kandidaturi morda sklenila tudi kakšen dogovor s skrajno desno politično skupino v parlamentu, z ECR, Evropskimi konservativci in reformisti. Ampak k temu jo bodo stranke, ki so danes del Evropske ljudske stranke, tudi prisilile. Kako na desno se je jedrna EU nagnila, bo vidno iz procesa tvorjenja nove koalicije oziroma iskanja nove predsednice komisije EU, ki se je začel ta teden in bo trajal do jeseni.

V novem 720-članskem evropskem parlamentu bo von der Leynova potrebovala vsaj 361 glasov. Sodeč po rezultatih volitev – oziroma na prvi pogled – jih že ima. Njena Evropska ljudska stranka je dobila 186 sedežev, socialisti 135, liberalci, ki so zaradi rezultata v Franciji največ izgubili, pa imajo 79 glasov. Ta osrednja skupina ima skupaj 400 poslancev. A ta večina še zdaleč ni zagotovljena. Ko je bil namreč marca letos v Bukarešti kongres EPP, je od 737 delegatov z glasovno pravico dejansko glasovalo le 499 delegatov. Preostali so glasovanje očitno bojkotirali – od teh, ki so glasovali, pa jih je 89 nasprotovalo imenovanju Ursule von der Leyen. Slovenska SDS je ta teden že povedala, da von der Leynove ne bo podprla, to so štirje glasovi manj. Pred volitvami so bili tudi francoski konservativci proti, marca so izjavili, da von der Leynova ni prava kandidatka desnice, ampak da je Macronova kandidatka in da je njena zelena politika napačna. To je že 10 glasov manj. Proti njej so bili še v Italijanski ljudski stranki – skupaj je to že 19 glasov manj. Precej zadržani pa so tudi v španski ljudski stranki, skupaj je to 41 glasov manj. Von der Leynova ima torej dejansko zagotovljenih le 359 glasov treh evropskih sredinskih strank.

Med vsemi državami zahodne Evrope se je Avstrija nagnila najbolj na desno. Je verjetno prva, v kateri je kakšna skrajno desna stranka v zadnjem obdobju dobila razmeroma največ glasov. Toda avstrijski svobodnjaki vendarle niso doživeli največjega skoka v podpori, podpora se je najbolj zvišala njihovi komunistični stranki KPÖ. Čeprav je KPÖ ena najstarejših komunističnih strank in ena najstarejših strank v Avstriji, še leta 2014 na volitvah poslancev evropskega parlamenta ni sodelovala. Prvič se je EU-volitev udeležila leta 2019, ko je dobila 30 tisoč glasov ali 0,8 odstotka podpore. Na letošnjih volitvah pa ji je podpora zrasla na kar tri odstotke – v nekaterih mestih, kot je Dunaj, jo je podprlo kar pet odstotkov volivcev, skupaj je dobila 104 tisoč glasov. Povsem jasno je, zakaj komunistom v Avstriji raste podpora: v Avstriji pridobivajo priljubljenost zaradi svoje stanovanjske politike. Zaradi tega imajo od leta 2021 županjo drugega največjega avstrijskega mesta, Gradca, in po novem podžupana v Salzburgu.

»Uspeh avstrijske KPÖ na letošnjih volitvah EU je še toliko večji, ker stanovanjska politika niti ni skupna evropska politika, zaradi česar lahko morda ta stranka na jesenskih parlamentarnih volitvah računa na še boljši rezultat,« komentira Filzmaier. Kdo bi lahko dodal, da se zgodovina pač ponavlja: tudi pred drugo svetovno vojno je vzporedno s fašističnimi gibanji zrasla popularnost komunističnih strank. A končajmo raje s tem, da je prihodnost nepredvidljiva, predvsem pa bi morali danes vedeti, kaj je sledilo letu 1938.