Opešana moč Levice 

Če bi sklepali po vzdušju v volilnem štabu parlamentarne stranke Levica, je ta na evropskih volitvah dosegla zadovoljiv rezultat. S 4,75 odstotka prejetih glasov (skoraj 32 tisoč glasov) – in brez evropskega poslanca – se je približala zastavljenemu cilju petih odstotkov. Dosegla je podobno število glasov kot na zadnjih evropskih volitvah, pri čemer je bila volilna udeležba tokrat večja za nekaj več kot 10 odstotnih točk, izboljšali so rezultat s predsedniških volitev, na katerih je njihov kandidat Miha Kordiš dosegel borih 2,81 odstotka glasov in zasedel zadnje mesto, tudi z zadnjih državnozborskih volitev, kjer so prejeli 4,46 odstotka glasov. Pa vendar – so v Levici res lahko zadovoljni z rezultatom?

Ta lahko pomeni dvoje. Da je Levica kljub notranjim pretresom in sodelovanju v vladi – kar je zmeraj malce nehvaležno – ohranila dokaj stabilno, če ne najboljšo podporo. Ali pa da je takšen v resnici njen realen domet.

»Če je to res, potem nas lahko skrbi, saj to pomeni, da počasi lahko izgubi možnost, da v politični prostor plasira neki drugi govor in ideje. To je praktično edina leva, v resnici socialdemokratska stranka, ki jo imamo,« ob tem razmišlja filozof dr. Peter Klepec. »Na njihovem mestu zato ne bi kazal preveč zadovoljnega obraza. Če Robert Golob računa na še eno izvolitev, vprašanje, ali bo to uspelo Levici. In če bi se to zgodilo, bi verjetno govorili o precej drugačni vladi. Levica je namreč tista, ki tej vladi daje pomembno dimenzijo premišljene, dolgoročne ter socialno-družbeno koristne politike.«

Sociolog dr. Jože Vogrinc rezultat pripisuje taktičnemu glasovanju. Volivci so po njegovem na volitvah odločali predvsem o izvoljivosti kandidatov. Pri tem so očitno ocenili, da najvidnejša kandidata Levice – Nataša Sukič kot nosilka liste ali morebiti Luka Mesec, če bi ga v evropski parlament izvolili s preferenčnimi glasovi – te možnosti nimata.

»Volivci, ki se nagibajo na levo, so videli, da lahko, če hočejo imeti v evropskem parlamentu nekoga, ki je v najširšem pomenu besede ’lev’ – se pravi, da to ni kandidat SDS, NSi ali SLS –, izbirajo samo med liberalnim Gibanjem Svoboda, SD ali Vesno oziroma bolj natančno Vladimirjem Prebiličem.« Predvsem slednji je v nastopih deloval bolj prepričljiv, bil je bolj stvaren in dajal je vtis, da ima več relevantnih političnih izkušenj. »Medtem ko je Nataša Sukič delovala precej ’bledo’. Govori konsistentno, jasno pove, za katere vrednote se Levica zavzema. Ampak čisto preprosto ji manjka nekakšne osebne zavzetosti in prepričljivosti, pa tudi konkretnih izkušenj na področjih, ki naj bi bila pomembna na teh volitvah.«

Velja poudariti, da je Levica stranka, ki ji mnogi niso naklonjeni, ne lastniki kapitala ne mediji, in da se s tovrstnimi izzivi soočajo tudi druge njej podobne politične stranke po Evropi. Pa vendar se je težko otresti občutka, da Levica, podobno kot druge vladne stranke, za razliko od opozicije teh volitev ni jemala dovolj resno. Še več, pri Levici se je na trenutke zdelo, kot da si v evropski parlament sploh ne želi, da ji to ni prioriteta in da so zadovoljni že s tem, da so opaženi. A v politiki si močan samo toliko, kolikor podpore imaš med volivci. Če se kot stranka osredotočiš samo na parlamentarni boj, bo tvoj domet za vselej ostal omejen.

Precej bolj kritičen je filozof dr. Tadej Troha. »Levica kot stranka – ne govorim o ministrstvih – trenutno deluje kot sneg na tekmah zdaj že bivše Zlate lisice, ki ga v želji, da bi ga utrdili, solijo in solijo, dokler sol nenadoma več ne prime in se pretvori v zdriz,« pravi. »Ali če sem bolj prizanesljiv: deluje kot testo za kruh, ki ga v upanju, da bomo iz njega nekoč spekli najboljši kruh vseh časov, pustimo vzhajati in vzhajati, dokler v nekem trenutku ne pade in nam na koncu ostane podplat.«

»Njen problem je na eni strani v tem, da pred leti ni polno izkoristila svojega momenta, da se ni ’spekla’ v trenutku, ko je bila najbolj ’rahla in zračna’,« nadaljuje. »Na drugi strani pa v tem, da ta hip noče uvideti, da za njen nadaljnji obstoj v tej obliki ni objektivnih pogojev.« Levica je v svojih politikah namreč ravno dovolj protikapitalistična, da je moteča za nosilce moči in prezahtevna za večino novinarjev, »a obenem precej premalo odločna, glasna in prepričana v svoj prav, da bi se ljudje z njo množično identificirali.«

V Levici rešitev v prihodnje vidijo v povezovanju na levem političnem polu. Že pred volitvami je Mesec namigoval na možnost zeleno-leve koalicije s stranko Vesna, ki bi lahko nastopila na katerih od naslednjih volitev. A politika je kot vreme, nenehno se spreminja, in do naslednjih volitev je verjetno še daleč. Za začetek bi bilo dovolj že, če Levica opravi temeljito, predvsem pa iskreno analizo, kaj je šlo na volitvah narobe.