Pošilja nas Bog! / Zakaj skrajna desnica ni kul

Pred volitvami so desničarji in skrajni desničarji – tudi na predvolilnih soočenjih – začudeno spraševali: zakaj ljudi strašite z desnico? Hoteli so reči: pa saj smo kul! Saj smo normalni! Ni res. Lagali so – niso kul. Zakaj niso kul? Ker lažejo. Tonin je mirno in neženirano in na odprti sceni lagal, da Niko Kovač in Inštitut 8. marec financira državni proračun, Janša je mirno in neženirano in na odprti sceni lagal, da njegovi esdeesovci ne podpirajo esoesovcev (Slovenske obrambne straže), Stevanović je mirno in neženirano in na odprti sceni lagal, da človek nima nobene zveze s podnebnimi spremembami. Desničarjem se ni težko zlagati. Komaj čakajo, da se lahko zlažejo. Laž jih tudi opolnomoči – za laž namreč ne potrebujejo Janševega dovoljenja. Lažite, kolikor vas je volja! A desničarji imajo pri laganju dober zgled – Trumpa.

V Belo hišo se je prebil z non-stop laganjem, v Beli hiši pa se je potem v štirih letih zlagal več kot tridesettisočkrat, kot je izračunal Washington Post. In Trump, veliki prenovitelj »belske identitete« in združitelj belskih nacionalistov, nativistov, klanovcev, rasistov, neonacistov, antisemitov, antifeministov, mizoginikov, ksenofobov, homofobov, islamofobov, borcev za »moške pravice«, patriotov, paravojaških milic, ljubiteljev kulture posiljevanja, konspirologov in trolov (»Bog ga je poslal, da bi ustavil genocid nad belci,« pravijo ameriški neonacisti), je večni zgled slovenske skrajne desnice: leta 2020 je Trump svoje volivce najprej pozival, naj zaradi vprašljive varnosti glasovnic predčasnega glasovanja ne glasujejo na predčasnih volitvah, ampak svoj glas oddajo na dan volitev, po volitvah pa je trdil, da so bile volitve ukradene – Janša je, kot je opozoril Jaša Jenull, volivce pred volitvami prav tako pozival, naj zaradi vprašljive varnosti glasovnic predčasnega glasovanja ne glasujejo na predčasnih volitvah, ampak svoj glas oddajo na dan volitev …

Gotovo ste brali ali pa vsaj slišali, da so ameriška sodišča finančno drakonsko kaznovala razvpitega skrajnodesničarskega konspirologa in lažnivca Alexa Jonesa – zaradi lunatičnih, pompoznih, ekstremnih laži, ki jih je trosil, bo moral plačati milijardo in pol, tako da bo šlo vse njegovo premoženje, njegov delež v multimedijskem imperiju Infowars, v likvidacijo.

Jones je lagal, da je bil množični pokol na šoli Sandy Hook – največji šolski pokol v zgodovini Amerike – zrežiran. Insceniran. Da je bil le fabrikacija. Potegavščina. Trik. Teater iluzij. Fake news. Predstava. Šov. »Le telenovela.« Vsi tisti prvošolci ter učitelji in učiteljice, ki jih je leta 2012 pobil dvajsetletni psihopat, so se le delali, da so mrtvi. In njihovi starši so se le delali, da žalujejo. Vsi so bili le »krizni igralci«.

Predstavljajte si starše umorjenih otrok, ki jih začne nekdo – recimo Alex Jones, ki ga imajo desničarji za svojega novinarja in vodnika – dolžiti, da se le delajo, da žalujejo, in da se njihovi otroci le delajo, da so mrtvi. Bi jih lahko bolj prizadel? Bi jim lahko zadal hujšo bolečino? Bi lahko do njihove izgube in njihovega trpljenja pokazal hujše zaničevanje? Bi jih lahko bolj mučil?

Še huje: spletni konspirologi, ultimativni troli, so se množično, silovito, zelo agresivno in res grizlijevsko spravili nad žalujoče. Začeli so jim telefonariti, težiti, jih mučiti in trpinčiti, jih psovati in žaliti, jim celo groziti s smrtjo. V Newtown, kjer je šola Sandy Hook, so začeli prihajati s kamerami, da bi lažje razkrinkali »otroške igralce«. Odstranjevali so nagrobnike. Otroci itak niso mrtvi! Številni žalujoči so se bili prisiljeni preseliti, nekateri celo večkrat, tudi šestkrat. Ko so žalujoči na spletu objavili mrliške liste svojih otrok, so konspirologi odvrnili, naj pokažejo trupla otrok, njihove posmrtne ostanke, naj torej dokažejo, da so res umrli – nekateri konspirologi so terjali celo ekshumacijo! Bili so invazivni in nezadržni in obsceni. Neki skrajni desničar s Floride je za preiskavo te »velike zarote«, s katero skuša vlada razorožiti patriotske Američane, na spletu zbral sto tisoč dolarjev.

Laži za množično uničevanje, s katerimi je Jones podžigal in hujskal večmilijonski avditorij, so bile krute, nevarne, ponižujoče, obscene, žaljive, pogubne in morilske – ljudem so življenje spremenile v pekel. Ob tem si lahko rečete le: kako lepo bi bilo, če bi začela sodišča tudi politikom, ki obsceno, lunatično in nevarno lažejo, izrekati orjaške, neznosne globe. Kako čudovito bi bilo, če bi tudi skrajnim desničarjem, ki nastopajo kot ojačevalci krutih, obscenih, nevarnih, ekstremnih laži (in dementnih, rasističnih, neonacističnih teorij zarote o »veliki zamenjavi« in »genocidu nad belci«), s katerimi zastrašujejo ljudi (zamenjali vas bodo nekrščanski nebelci, ki jih dovažajo liberalne elite!) ter histerizirajo, radikalizirajo, pornificirajo, militarizirajo in uničujejo družbo, nabili tako visoke denarne kazni, da bi bankrotirali.

»Najbolj kul diktator na svetu«

Ne, skrajni desničarji niso kul. Bi radi videli skrajnega desničarja v akciji? Potem si poglejte Nayiba Bukeleja, predsednika Salvadorja, ki je pravkar ponovno dobil volitve in ki se ima za »najbolj kul diktatorja na svetu«. Pred petimi leti je napovedal, da bo očistil Salvador, kar je potem tudi storil, in sicer tako, da je dal zapreti tako vse kriminalce in gangsterje, člane band MS-13 in Barrio 18, kot vse, ki so bili z njimi povezani ali pa so bili osumljeni sodelovanja z njimi. Ječe, v katere je – pogosto brez sojenja – strpal 110 tisoč oseb, je napolnil do vrha. Jasno, potem je razglasil »izredne razmere« ter začel množično in sistematično zapirati voditelje civilne družbe, aktiviste, disidente, sindikaliste, okoljevarstvenike in branilce zajetij pitne vode. Številni so »izginili«. Številni so v ječah umrli. Sindikate in organizacije, ki so ga motili, je kriminaliziral, ukinil, prepovedal. Demokracija, vladavina prava in človekove pravice ga ne zanimajo več. Vse ustavne sodnike, ki mu niso kimali, je zamenjal s sodniki, ki mu kimajo.

Bukele, hipsterski populist, je tipični skrajni desničar: deželo »čisti«, da bi prišel do absolutne oblasti (ki jo je zdaj tudi osvojil, saj je v parlamentu štiriinpetdeset poslancev njegovih Novih idej, le šest pa jih prihaja iz drugih strank, če niti ne omenjamo, da so praktično vsi županovi njegovi). In ja, prezira »ideologijo spola«, ker da ni »nekaj naravnega«. Bukele je – tako kot vsak skrajni desničar – »naraven«, kar seveda pomeni, da ni »ne lev ne desen«. Da je postideološki. Nadpolitičen. Kako to izgleda v praksi, smo videli 9. februarja 2020, ko je vojska zasedla parlament – ko so se po hodnikih in nad poslance namestili zakamuflirani specialci, na stavbe okrog parlamenta pa ostrostrelci, je v glavno dvorano vkorakal Bukele, sedel na stol predsednika parlamenta in oznanil: »Mislim, da je zdaj povsem jasno, kdo obvladuje situacijo.« In dodal: »Vprašal sem Boga, kaj naj naredim, pa je rekel – potrpljenje!« In Bukele, »najbolj kul diktator na svetu«, je dal poslancem teden, da odločijo tako, kot je rekel, da morajo odločiti. Z avtobusi je pred parlament tudi navozil jezne državljane – da bi lahko zahtevali glave poslancev, če ti ne bi glasovali »naravno«.

Skrajni desničarji si želijo le »naravne« stvari: čiščenje, izživljanje svojih represivnih, maščevalnih fantazij, eliminacijo migrantov, priseljencev, muslimanov, črncev, istospolno usmerjenih, feministk, liberalcev in »kulturnih marksistov«, državljansko vojno, prenovo »belske identitete«, druženje z Bogom, prepuščanje lažem.

Nayib Bukele, najljubši diktator skrajne desnice (pred njim je bil to brazilski predsednik Jair Bolsonaro), je »salvadorski Trump«, Javier Milei pa je »argentinski Trump«. Milei, bebavi, globoko nestabilni mesijanski avtokrat, ki je že v predvolilni kampanji napovedal eliminacijo centralne banke in kopice ministrstev, prepoved splava, privatizacijo državnih podjetij, obračun s političnimi elitami in »komunisti«, pooseblja poteze, ki so značilne za sodobne populiste – vulgarnost, nestrpnost, prezir do nadzornih institucij, odsotnost samoomejevanja (»zavor in ravnovesij«), diskreditiranje medijev in znanosti, obsedenost s kultom osebnosti in ekstremnimi lažmi, non-stop propaganda in miniranje demokracije. Sodobni populisti skušajo »demokracijo uničiti od znotraj«, »skozi demokratične institucije«, pri čemer »kombinirajo populistične in fašistične strategije ter potem ponavljajo tiste, ki najbolj privlačijo njihovo volilno bazo«, pravi argentinski sociolog Federico Finchelstein (Foreign Policy), ki te nove populiste imenuje »wannabe fašisti« in opozarja še na nekaj: ključni elementi fašizma – totalitarno laganje, diktatura, ksenofobija, glorifikacija nasilja in militarizacija politike – so po koncu II. svetovne vojne izginili z repertoarja fašistov in populistov, zdaj pa so se vrnili, saj so jih sodobni populisti »ponovno angažirali«, s čimer so »populizem – na drugi ravni – usmerili na fašistično pot«. In populizem, ki ga predstavlja Milei (nestrpnost, zastraševanje, koncentriranje oblasti, napihovanje kulta osebnosti, prezir do javnih institucij, pravne države, demokracije, znanosti in medijev, promoviranje nasilja, militarizacija politike, politizacija vojske, legitimiranje diktature ipd.), je »bližje fašizmu kot kadarkoli«.

Je to kul? Ne. To potrjuje, da je skrajna desnica problem.

Ko je Milei zmagal, je bil Trump navdušen: »Zelo ponosen sem na vas. Argentino boste prevetrili in resnično naredili spet veliko!« Obljubil je, da bo prišel tudi na njegovo inavguracijo, a potem ni utegnil – ker je bil na sodišču. Ali natančneje: proti njemu je bila na različnih sodiščih vložena kopica obtožnic. V New Yorku ga je medtem porota že spoznala za krivega tako spolnega nasilja kot ponarejanja poslovnih dokumentov v vseh štiriintridesetih točkah obtožnice. Še več: sodišča so za krive spoznala tudi enajst Trumpovih sodelavcev – svetovalce Steva Bannona, Georgea Naderja, Georgea Papadopoulosa in Rogerja Stona, asistenta Petra Navarra, odvetnika Michaela Cohena, svetovalca za nacionalno varnost Michaela Flynna, vodjo predvolilne kampanje Paula Manaforta, njegovega namestnika Ricka Gatesa, lobista Elliotta Broidyja in finančnega direktorja Trumpove Organizacije Allena Weisselberga. Vsi so sedeli, sedijo ali pa so na poti v ječo, v kateri itak že sedijo tudi številni Trumpovi jurišniki, ki so 6. januarja 2021 brutalno, pučistično zasedli Kapitol.

Skrajno desni stroj za ubijanje

Ne, skrajni desničarji res niso kul. Od policije in vojske terjajo, da ljubijo njih, ne pa ustave. Na evropskih volitvah so v Italiji slavili Bratje Italije, v Franciji je slavil Nacionalni zbor, v Nemčiji pa je Alternativa za Nemčijo osvojila drugo mesto – te stranke bi leta 1945, po koncu II. svetovne vojne, prepovedali. In seveda – Bratom Italije, Alternativi za Nemčijo oz. Nacionalnemu zboru leta 1945 ne bi rekli le »skrajno desna stranka« ali »populistična stranka« ali »demagogi« ali »nacionalisti«, ampak fašisti. Zakaj jim danes ne rečejo fašisti? Ker mislijo, da mora vsak fašizem utelesiti kompletno definicijo fašizma. Ker skušajo v vsakem fašizmu najti vse simptome fašizma – če jih ne najdejo, potem to ni fašizem, ampak le populizem. Ali nacionalizem. Toda: če fašist ne nosi esesovske uniforme, še ne pomeni, da ni fašist. Prav tako ne pomeni, da ni fašist, če je v najkicah. Sloviti filozof Herbert Marcuse je leta 1976 zapisal, da bo »ameriški fašizem verjetno kot prvi na oblast prišel po demokratični poti in z demokratično podporo«. In zdaj živimo v časih, ko lahko aktualni fašisti ali nekdanji fašisti ali postfašisti ali kriptofašisti ali prikriti fašisti na oblast pridejo po demokratični poti – z volitvami.

Če lahko fašisti pridejo na oblast po demokratični poti, še ne pomeni, da so kul. Tem bolj, ker so naravnost perverzno, morbidno obsedeni z migranti: Trump je napovedal, da bo izgnal enajst milijonov »ilegalnih« migrantov, nemški portal Correctiv je januarja razkril, da so se vodstvo Alternative za Nemčijo in neonacisti skrivaj dogovarjali o veliki »remigraciji«, izgonu vseh »neasimiliranih« Nemcev, Viktor Orbán pa je lani poleti – v romunskem mestecu Băile Tuşnadu – poudarjal, da Madžari niso »ljudstvo mešane rase«, da se z nebelci, neevropskimi rasami, ne bodo mešali, da nočejo postati »ljudstvo mešane rase« in da evropske nacije, ki so mešane, »niso več nacije«, temveč le še »konglomerati ljudstev«, kar je njegova dolgoletna svetovalka, ki je odstopila, označila za »čisti nacistični govor«. Le kdo se ga ne bi na smrt ustrašil?

Kar le potrjuje, da skrajna desnica ni kul.

Mednarodna organizacija za migracije ugotavlja, da migranti – in teh je okrog 281 milijonov – letno pošljejo domov, v svoje domovine, 831 milijard dolarjev, s čimer v teh deželah ustvarijo znaten delež BDP-ja, obenem pa zmanjšujejo revščino (v Gani za pet odstotkov, v Bangladešu za šest, v Ugandi za enajst odstotkov ipd.). Živo si lahko predstavljamo, koliko bogastva in blaginje ustvarijo šele za dežele, v katerih delajo – in v katerih jih skrajna desnica nenehno kriminalizira.

Ne, skrajna desnica ni kul. Sploh pa, spomnite se le množičnih pokolov v Parklandu (17 mrtvih), El Pasu (23 mrtvih), Pittsburghu (11 mrtvih), Buffalu (10 mrtvih), Uvaldeju (21 mrtvih) in Highland Parku (7 mrtvih): psihopati, ki so jih zagrešili, so bili obsedeni z orožjem, nasiljem, patriotizmom, rasno čistostjo, rasno vojno, etničnim čiščenjem, nacizmom, zanikanjem holokavsta, teorijami zarote in karizmatičnim avtokratom, ki bo naredil red, sovražno naravnani do demokracije, medijev, znanosti, žensk, abortusa, multikulturnosti, »zatiralskih« elit, politične korektnosti, »kulturnega marksizma«, »boja za socialno pravičnost« in »parazitskih« manjšin ter prepričani, da so jim tujci – migranti, nebelci, priseljenci – ukradli domovino (in moč), da jo morajo dobiti nazaj (»veliko« kot nekoč, se razume), da belci postajajo »drugorazredni državljani«, da jih novi svetovni red, etnične manjšine in ilegalni priseljenci vse bolj molzejo in izrivajo, da so žrtve vse hujših predsodkov in vse hujše diskriminacije – genocida, »velike zamenjave«. Liberalne elite jih hočejo zamenjati z nebelci, Judi, feministkami in skupnostjo LGBTQ+, belske dežele pa so ustvarjene za belce, so javkali in oznanjali: Meje nekaj pomenijo, identiteta nekaj pomeni, kri nekaj pomeni!

Ja, vsi ti množični morilci so skrajni desničarji. Radikalizirani, fašizirani. Nikoli ni skrivnost, kaj jih podžiga. Vedno je na dlani, kam politično sodijo – na skrajno desnico. Tako kot moški, ki je leta 2019 v novozelandskem Christchurchu pobil 50 muslimanov, v manifestu, ki ga je objavil pred pokolom (in naslovil Velika zamenjava), pa je poudarjal, da je »le navaden belski moški«, ki bo »plesal po truplih svojih sovražnikov«, da bo s čistko zagotovil »prihodnost belskim otrokom«, da bo »zavojevalcem pokazal, da naše dežele nikoli ne bodo njihove, kajti naše dežele so naše, in dokler belci še živijo, jih ne bodo nikoli osvojili«, da so migracije »napad na evropsko raso«, da so »neoboroženi zavojevalci za naše ljudstvo nevarnejši od oboroženih« in da jih bo pobijal toliko časa, »dokler se ne bodo vrnili domov«.

Množični morilci, rojeni skrajni desničarji, torej laži – recimo tiste o »veliki zamenjavi« in »genocidu nad belci« – prelevijo v orožje za množično uničevanje. Ne, skrajna desnica ni kul. Strah pred skrajno desnico je povsem upravičen.