Kako vpliven je TikTok v resnici? 

Analitiki zdaj že dva tedna poskušajo ugotoviti, kaj se je zgodilo na evropskih volitvah. V Nemčiji je delež mlajših od 25 let, ki so volili skrajno desno Alternativo za Nemčijo (pri čemer so na teh volitvah prvič lahko svoj glas oddali tudi 16-letniki), občutno poskočil. Med zadnjimi volitvami leta 2019 in letošnjimi naj bi se povečal za 11 odstotnih točk. V Franciji, po drugi strani, je skrajno desnemu Nacionalnemu zboru uspelo prepričati 25 odstotkov volivcev, mlajših od 25 let, kar je, podobno, za 10 odstotnih točk več kot leta 2019. Mladi volivci so vseeno, kot je v navadi, bolj podprli liberalne kot konservativne stranke. Skrb, da bi takšen »zasuk v desno«, če bi se trend nadaljeval, lahko pomenil popolno spremembo politične podobe Evrope, je resna. In še bolj je resno vprašanje, kakšno vlogo pri vsem skupaj igra specifično družbeno omrežje – TikTok.

Ko prvič odprete mobilno aplikacijo TikTok, v resnici ne veste, kje boste pristali. Na vstopni strani se pred vami pojavi kratek videoposnetek, praviloma dolg od 15 do 60 sekund. Lahko je to posnetek prisrčnih muck, komičen skeč, nekdo, ki poskuša pojesti zelo pekoč feferon. Morda gre za skupino deklet, ki pleše koreografijo, za katero ugotovite, da vam je – sploh če imate doma najstnika – nenavadno poznana. Pred vami se lahko pojavi nekdo, ki vas želi naučiti uporabnih trikov pri vrtnarjenju, morebiti, kako speči popolno pečenko Wellington ali pa osnov kvantne fizike. Podjetje, ki oglašuje svoje izdelke, medij, ki je poročanje že skorajda v celoti preselil na družbena omrežja, politični komentator, ki si je na TikToku zgradil kariero, politik, ki išče načine, kako se približati volivcem. Možnosti je resnično neskončno.

Spremljate lahko na primer Cleo Abram, nekdanjo novinarko ameriškega spletnega medija Vox, ki na TikToku objavlja informativne in dostopne posnetke, ki raziskujejo zanimive znanstvene pojave in tehnološke inovacije. Digitalni medij Brut, ki ustvarja kratke in dinamične videovsebine o aktualnih družbenopolitičnih temah, je z naskokom najbolj priljubljen medij med mladimi Francozi (sledi mu sedem milijonov uporabnikov, njegovi ameriški različici, na primer, 2,6 milijona). Na TikToku posnetke objavlja tudi Luisa Neubauer, vodja nemškega gibanja Petki za prihodnost, ki je Slovenijo obiskala ob lanskih poplavah.

Jessica Burbank je bila svetovalka Bernieja Sandersa v času predsedniške kampanje leta 2020, danes je ustvarjalka satiričnih političnih vsebin na TikToku in vplivnica. V pogovoru za ameriški podkast Current Affairs pravi, da imajo ljudje danes vedno krajši obseg pozornosti, a obenem poskušajo prosti čas izkoristiti za uživanje čim večje količine zabavnih vsebin. Posledično je ustvarjanje vsebin lahko precejšen izziv. »Ljudje se tako hitro pomikajo po spletu, da je časa za razlago česarkoli – politike, novic, vaših idej in pogledov – res malo. Zato morate to storiti na jedrnat in zabaven način, sicer ne boste slišani.« Ključen pri tem nagovoru naj bi bil prav jezik. Ljudje se pridejo na TikTok primarno še vedno sprostit in zabavat. »Mislim pa, da so ljudje danes predvsem naveličani političnih razprav, ki zvenijo preveč akademsko.«

TikTok ima danes po svetu več kot 1,6 milijarde uporabnikov, med njimi naj bi bilo okoli 70 odstotkov mlajših od 35 let.

Dlje ko boste »svajpali« (si ogledovali videoposnetke s premikanjem prsta po ekranu od spodaj navzgor), več ko bo vsebin, pri katerih boste za trenutek postali, jih všečkali, si jih shranili ali jih preposlali prijatelju, bolje vas bo aplikacija poznala. Spletni algoritmi TikToka bodo sčasoma razumeli, kaj vam je všeč, ob čem se vam poveča dopamin ali pa morebiti zavre kri. Če so to kuharske vsebine, bo vaš »newsfeed« (vir novic) postal poln receptov, če vas zanima politika in družba, ga bodo zasule novice in najrazličnejši vplivneži ali komentatorji, ki vam bodo razlagali svet. A algoritmi znajo vseeno privesti tudi do nepričakovanih obratov: med recepti se lahko pojavijo posnetki, ki promovirajo motnje hranjenja, in med razlagalci sveta ljudje, ki širijo dezinformacije in teorije zarot.

O varnostnih tveganjih TikToka, o tem, kako ta hrani podatke o svojih uporabnikih in kako delujejo algoritmi, ki ga poganjajo, potekajo vroče razprave v Evropski uniji in tudi na drugi strani Atlantika. Ameriški predsednik Joe Biden od kitajske družbe ByteDance, ki stoji za TikTokom, zahteva, naj proda svoj delež, sicer bodo aplikacijo v Ameriki prepovedali. Poskus regulacije njegovih škodljivih vplivov v EU je bilo sprejetje zakona o digitalnih storitvah (DSA), ki naj bi povečal odgovornost digitalnih platform pri preprečevanju širjenja dezinformacij in sovražnih vsebin ter varovanju podatkov uporabnikov. Zaradi neupoštevanja novih predpisov je tudi evropska komisija že zagrozila, da bi znala vsaj začasno ukiniti TikTok.

TikTok ima danes po svetu več kot 1,6 milijarde uporabnikov, med njimi naj bi bilo okoli 70 odstotkov mlajših od 35 let. Raziskovalci ljubljanskih Fakultete za družbene vede in Pedagoške fakultete, ki izvajajo raziskavo o medijskih preferencah mladih, prvo takšno obsežno raziskavo pri nas, v katero so bili vključeni osnovnošolci zadnje triade in dijaki srednjih šol, pa na primer ugotavljajo, da naj bi TikTok uporabljala okoli polovica vprašanih. Pri čemer jih od tega okoli 70 odstotkov poroča, da na TikToku iščejo zanje relevantne informacije o tem, kaj se dogaja v svetu. Družbena omrežja in aplikacije za mlajšo generacijo tudi sicer pomenijo ključni, pogosto edini vir informacij – v obeh skupinah naj bi se jih tam enkrat na dan informiralo več kot 30 odstotkov vprašanih, nekajkrat na teden pa več kot 60 odstotkov.

So to podatki, ki bi nas morali v resnici skrbeti?

Bardella je mlad, šarmanten, njegov nasmeh je nalezljiv. Deluje dostopen, rad gre med ljudi, in kamorkoli pride, se naredi vrsta njegovih oboževalcev.

Katja K. Ošljak, raziskovalka in asistentka na Fakulteti za družbene vede, ki sodeluje pri raziskavi, meni, da ne: »Gre preprosto za to, da se je medijski ekosistem spremenil. Mladi danes uporabljajo drugačne medije, ki so jim na voljo in so jih vzeli za svoje.« Pove še: »Zavedajo se na primer kategorije kakovosti vsebin in kredibilnosti virov. Poročajo o tem, da imajo izdelane mehanizme, kako se prepričati, ali neka informacija drži. In sami od sebe so spregovorili tudi o mehaniki algoritmičnih priporočil, ki potekajo v ozadju, in o tem, kako jih znajo ’prelisičiti’ na način, kaj všečkajo, da dobijo več takšnih vsebin, ki so jim blizu. Skratka, razumejo, kaj se dogaja v ozadju.« Vedo, da se v ozadju vsega skupaj skriva stroj, ki jim servira in sugerira vsebine. In da lahko vsaj nekoliko nanj tudi vplivajo.

Da je TikTok vseeno lahko tudi pomembno orodje za širjenje propagande, ugotavlja vedno več politikov. Pri čemer so pri uporabi TikToka eni boljši od drugih. Največje uspehe na tem družbenem omrežju v zadnjem času zagotovo žanje skrajna desnica.

Argentinski predsednik Javier Milei, desničarski populist in samooklicani »anarhokapitalist«, je vodenje svojega profila na TikToku že med predsedniško kampanjo na primer zaupal 22-letnemu študentu Iñakiju Gutiérrezu. Danes ima na njem 2,3 milijona sledilcev, njegov posnetek, kako se je prvič posedel na predsedniški stol, pa kar 33,5 milijona ogledov. Celo bivši ameriški predsednik Donald Trump, ki je v času svojega predsedovanja poskušal prepovedati TikTok, se mu je ta mesec odločil pridružiti. V dobrih dveh tednih mu je uspelo pridobiti 6,4 milijona sledilcev, posnetka, ki ju je objavil v tem času, pa sta doslej skupaj dosegla že 250 milijonov ogledov.

Bruseljski časnik Politico je marca poročal, da je med sestavo evropskega parlamenta, ki končuje mandat, mogoče najti 186 evropskih poslancev, ki so aktivni na TikToku. Četrtina teh naj bi pripadala skrajno desnim strankam, po aktivnosti naj bi najbolj izstopali prav poslanci skupin Identiteta in demokracija ter Evropski konservativci in reformisti. Evropski poslanci teh skupin so na TikToku skupno nabrali skoraj 39 milijonov všečkov in dobra dva milijona sledilcev. Primer takšnih politikov sta na primer italijanska evroposlanka Silvia Sardone in poljski evroposlanec Patryk Jaki, ki na platformi delita islamofobno propagando. Enako počnejo najvidnejši člani nemške skrajno desne Alternative za Nemčijo.

Potencial TikToka pa so prepoznali tudi v SDS. Pri čemer si je vredno pobliže ogledati predvsem, kako deluje propagandni stroj te stranke in kako je vanj vpet TikTok.

Strankarska Nova24TV je marca objavila prispevek z naslovom Kaj vse je kupoval Šarec, da je s službeno kartico porabil neverjetnih 677 tisočakov?, v katerem so obrambnemu ministru (zdaj novemu evroposlancu) očitali, da naj bi bil »absolutni rekorder pri porabi davkoplačevalskega denarja s službeno kartico«, saj da naj bi z njo porabil »neverjetnih 677 tisočakov«. Še isti dan so na obrambnem ministrstvu pojasnili, da ta podatek ne drži, saj da minister službene plačilne kartice sploh nima, največji del navedenih plačil pa da v resnici zajemajo plačila pilotov Slovenske vojske za letalsko gorivo in letališke storitve v tujini.

Lažno novico, ki jo je z enakim naslovom še vedno mogoče najti na spletni strani Nova24TV, so na platformi X, nekoč znani kot Twitter, hitro razširili dežurni internetni vojščaki SDS, s predsednikom stranke Janezom Janšo vred. Na TikToku pa jo je nemudoma objavila Zala Klopčič (22 let), kandidatka SDS na zadnjih lokalnih volitvah v Ljubljani in podpredsednica strankinega podmladka. »Ste vedeli, da je Šarcu v slabih dveh letih, odkar je minister za obrambo, uspelo na službeni kartici porabiti 667 tisoč evrov, torej 667 tisoč evrov davkoplačevalskega denarja, vašega denarja?« se je spraševala v posnetku. »In jaz ne vem, za kaj. Je dve ’bajti’ kupil? Je cel Kamnik tankal? Jaz ne vem.« Posnetek do danes, kljub temu, da je bila informacija ovržena kot lažna, ni bil odstranjen. Doslej ima že več kot 145 tisoč ogledov.

Osemindvajsetletna Zala Tomašič, ki je bila nedavno izvoljena v evropski parlament na listi SDS, sicer hčerka Borisa Tomašiča, direktorja Nova24TV, je aprila na TikToku na primer delila podatek, da je »naša vlada zapravila več kot 5 milijonov evrov za pice migrantov«. In pripomnila: »Sem gre naš davkoplačevalski denar. Za približno isti denar so v Komendi zgradili 68 novih postelj za starostnike. To so prioritete naše vlade. Je to normalno?«

Spet, šlo je za lažno informacijo, sprva objavljeno na Nova24TV, ki so jo ovrgli na vladnem uradu za oskrbo in integracijo migrantov. Šlo naj bi namreč za okvirni sporazum, sklenjen z gostilno iz okolice, za izvajanje celodnevne oskrbe s prehrano migrantov v azilnem domu in nastanitvenem centru Logatec, pri čemer je ta obsegal pripravo, dostavo in razdelitev obrokov hrane. Nova24TV prispevka z naslovom So slovenski davkoplačevalci migrantom plačali za 5 milijonov pic? kljub temu ni odstranila, niti ni posnetka, ki ima do danes več kot 125 tisoč ogledov, odstranila Zala Tomašič.

A stopimo korak nazaj. Zadnje tedne so vse oči namreč uperjene v 28-letnega francoskega evroposlanca Jordana Bardello, varovanca francoske populistke Marine Le Pen in predsednika Nacionalnega zbora, obenem pa glavnega izzivalca francoskega dosedanjega premiera Gabriela Attala na predčasnih volitvah konec meseca, ki je član stranke predsednika Emmanuela Macrona in njegov favorit. Tudi Bardella je aktiven na TikToku, tam ima 1,6 milijona sledilcev. Je mlad, šarmanten, njegov nasmeh je nalezljiv. Deluje dostopen, rad gre med ljudi in kamorkoli pride, se naredi vrsta njegovih oboževalcev, ki bi se radi z njim fotografirali. Vse to dokumentira na TikToku.

V svojih nastopih deluje umirjen in veliko bolj previden, kot je to značilno za njegovo predhodnico Marine Le Pen ali kot je bilo značilno za njenega očeta in ustanovitelja stranke Jean-Marieja Le Pena. Je arhetip tega, čemur bi rekli perfekten zet, kot zapiše nemški Spiegel, starejše gospe spominja na mladega Jacquesa Chiraca, Francozi pa so ga konec lanskega leta uvrstili med 50 najbolj priljubljenih osebnosti Francije – kot edini politik na seznamu je pristal na 30. mestu.

Do premikov v desno, tako pri nas kot drugod, prihaja med celotno populacijo, ne samo med mladimi. Navsezadnje je bila prav to glavna lekcija evropskih volitev.

Na enem od zborovanj stranke se je zgodilo, da je neko dekle iz občinstva zakričalo, da ga ljubi. Takrat se je za trenutek sramežljivo nasmehnil in odvrnil, da jo ljubi tudi on. Ko je med enim svojih govorov naredil požirek vode in potarnal, da mu je vroče, se je iz občinstva zaslišal krik: »Ti si tisti, zaradi katerega je vroče!« Skratka, ljudje ga naravnost obožujejo, francoski mediji ta pojav opisujejo kot »bardellamanijo«.

A naj vas to ne zavede. Bardella v svojem bistvu ni nič drugačen od skrajnih desničarjev po Evropi in drugod. V kolumni za revijo Marianne je poleti 2022 na primer zapisal, da je zaradi »velike zamenjave« (gre za teorijo zarote, ki govori o tem, da želijo Evropejce zamenjati muslimani; gre za tezo, ki jo rad ponavlja tudi Branko Grims) francoski narod življenjsko ogrožen. V Nacionalnem zboru si prizadevajo, da bi se Francozi lahko o priseljevanju v državo odločali na referendumu. Družinam storilcev kaznivih dejanj s tujim državljanstvom bi radi ukinili socialno podporo. In zadržali pomembne okoljske ukrepe, ki da preveč dušijo kmete.

Za Le Parisien je Bardella medtem čez teden dni povedal, da bi rad vodil državo z absolutno večino. Kar da bi mu omogočilo uresničitev prvih zastavljenih ciljev – kot prvi ukrep namerava znižati DDV na bencin, gorivo za ogrevanje, elektriko in plin, in sicer z 20 na 5,5 odstotka. »Če bom vodil državo brez absolutne večine, ne bom mogel znižati DDV na gorivo in plin,« je razlagal. In zatem v hipu dodal: »Ne bom mogel drastično zmanjšati priseljevanja.«

Vrnimo se čisto na začetek. So mladi res skrenili v desno?

Tako pri nas kot po vsej Evropi je res mogoče opaziti, da mladi postajajo dojemljivejši za ideje skrajne desnice. V četrtek predstavljena raziskava, ki jo je izvedla Fundacija Friedrich Ebert Stiftung v sodelovanju z mariborsko Filozofsko fakulteto, v primerjavi z letom 2018 med slovensko mladino ugotavlja opazen politični premik v desno. Slovenska mladina se je leta 2018 glede političnih nazorov – na primer odnosa do nacionalizma, avtoritarizma ali homoseksualnosti – na lestvici od 1 do 10 (pri čemer 1 označuje skrajno levo politično opredelitev, 10 pa skrajno desno) v povprečju znašla praktično na sredini, povprečna vrednost pa je tokrat znašala okoli 6.

»Če bi šli gledat odstotke, bi videli, da je bila leta 2018 slovenska mladina na splošno bolj v levo zasukana. Nekih 14 odstotkov bi lahko opredelili kot skrajne levičarje, 28 odstotkov kot zmerne, največ, 40 odstotkov, jih je bilo na sredini, ostali pa na desnem političnem polu,« razlaga sociolog dr. Tibor Rutar, raziskovalec in docent na mariborski Filozofski fakulteti, ki je sodeloval pri raziskavi. »Zdaj pa je ravno obratno: skrajnih levičarjev je okoli sedem odstotkov, zmernih 15, še vedno je nekaj več kot 40 odstotkov mladih na sredini, na desni polovici pa beležimo dosti višje odstotke kot leta 2018.«

Pa vendar je nekaj treba poudariti: do premikov v desno, tako pri nas kot drugod, prihaja med celotno populacijo, ne samo med mladimi. Navsezadnje je bila prav to glavna lekcija evropskih volitev.

Razlogi za to bi bili lahko različni. V zadnjih letih je prišlo do pandemije, še vedno potekata dve vojni, vojna v Ukrajini in genocid v Gazi, ki močno zaznamujeta tudi politične in družbene razmere v Evropi. Zvišali so se življenjski stroški, stanovanjska kriza se je samo še poglobila. Migrantska kriza, ki je zobe pokazala leta 2015, je zamahnila z repom. Ljudi danes, kot je to opisal britanski sociolog dr. Richard Seymour v intervjuju za Mladino, zmeraj bolj »preveva občutek globoke ontološke negotovosti. Kar je seveda neprijetno; to je občutek, da se nekakšna ’normalnost’ vedno bolj izmika.« In v takšnih razmerah ljudje začnejo iskati krivce – migrante, istospolne pare, transspolne osebe. V slikanju navideznih sovražnikov pa je najuspešnejša prav skrajna desnica. Pri čemer ji gre na roko predvsem dejstvo, da so v zadnjem obdobju velikih kriz vsaj v Zahodni Evropi vlade vodili pretežno liberalci in socialdemokrati.

Tibor Rutar ob tem še poudari, da »marsikaj, čemur pravimo objektivne ekonomske lastnosti, kot je brezposelnost ali negotovost na trgu dela, nujno še ne ’odloči’, ali bomo volili skrajno desnico ali ne. Kar pa je močan dejavnik, je nekaj, čemur pravimo subjektivna ekonomska dobrobit.« Oziroma, če malce poenostavimo, percepcija. Percepcija, da nam gre ekonomsko slabo, še več, da gre vedno slabše celotni družbi in državi. »Pri čemer ključno vlogo igrajo prav mediji,« nadaljuje. »Ljudje iz medijev dobijo občutek, da jim gre slabo, tudi kadar imajo na banki dovolj denarja in niso izgubili službe. Mediji so tisti, ki jim praviloma razlagajo, kako gre družbi vedno slabše, kako gre gospodarstvo navzdol in kako ljudje izgubljajo službe zaradi migrantov.«

V tem smislu se velja vprašati, ali je res TikTok tisti glavni katalizator nestrpnosti in hujskaštva v Sloveniji.

Kaj je TikTok v primerjavi s senzacionalističnimi naslovi, ki krasijo najbolj brani slovenski časopis, tabloidne Slovenske novice? Nobeno presenečenje ni, da so prav te aprila kot praktično edine med slovenskimi mediji zagrabile zgodbo, ki so jo zakuhali v SDS, in na naslovnico postavile prispevek z naslovom Pet milijonov evrov za pice migrantom. Kaj je v primerjavi s POP TV in voditelji, kot sta Petra Kerčmar in Uroš Slak? Medijsko hišo, ki je več tednov pogrevala zgodbo o gradnji migrantskih centrov na območju bivših mejnih prehodov Obrežje in Središče ob Dravi. In voditeljema, ki v prav ničemer ne uživata bolj, kot da v oddaje vabita menedžerje, ki negodujejo, kakšna krivica se jim godi pod to vlado, nato pa še sama za njimi ponavljata, kako je res, da je ta vlada krivična, in kako je grozno, da uvaja dodatne, pa četudi samo fantomske davke.

TikTok je tako morda res nov, a ni nič novega. In morda je nevaren, ampak vse to smo videli že kdaj prej. In v resnici je tako tudi z novimi obrazi skrajne desnice. Enako velja za Bardello. Vse skupaj je že preizkušen recept.

Kaj je TikTok v primerjavi s senzacionalističnimi naslovi tabloidnih Slovenskih novic? Kaj je v primerjavi s POP TV in voditelji, kot sta Petra Kerčmar in Uroš Slak?

Da bi to razumeli, se moramo ob koncu vrniti v preteklost, natančneje – v leto 2001.

To je bil začetek novega tisočletja, Sovjetska zveza je že razpadla in Kitajska se je začela integrirati v globalno ekonomijo, po Evropi so zmagovali socialdemokrati »tretje poti« in celina je šla po poti vedno večje liberalizacije, Nizozemska je bila prva država, ki je legalizirala poroke istospolnih parov. A nato je prišel 11. september, dan, ki jespremenil vse. Kulturni obrat je bilo začutiti po celotnem Zahodu, desnica je končno dobila novega oponenta – muslimane.

V tem ozračju, ko je obenem prišlo do globalne ekonomske upočasnitve – rasla je brezposelnost, države so bile prisiljene zategovati pasove –, je prav na Nizozemskem pozornost vzbudil karizmatičen Pim Fortuyn. Bivši profesor sociologije in član socialdemokratske Partij van de Arbeid, sicer avtiran gej in zagovornik liberalnih idej, ki je kot priljubljen kolumnist začel zagovarjati idejo, da bi bilo treba zagnati »hladno vojno zoper islam«. Kmalu zatem se je povzpel na vrh tedaj obrobne populistične stranke Leefbar Nederland in v ospredje politične debate na Nizozemskem prinesel migracije. Njegove politike so nekateri opisovali kot »homonacionalnost«, kar je bilo morda najbolj izrazito v njegovi izjavi: »Na Nizozemskem se homoseksualnost obravnava enako kot heteroseksualnost. V kateri islamski državi je to mogoče?«

Ampak mediji so Fortuynu jedli z roke. Leta 2002 je britanski The Observer, sestrski časnik The Guardiana, objavil prispevek z naslovom Nizozemci so se zaljubili v gejevskega gospoda Pravega, v katerem Fortuyna opisujejo kot novi dinamični obraz desnice v Evropi. »Kar se tiče morale, je tako liberalen kot vsak drugi znamenito strpen Nizozemec. Eden od razlogov, zakaj zagovarja ničelno imigracijo, je, ker verjame, da ta spodkopava ultraliberalno permisivno družbo, ki jo ceni. Trdi, da sta islam in muslimanska kultura (ki ju je imenoval za ’zaostali’) glavna krivca za to,« je bilo med drugim zapisano v prispevku.

Iz stranke je bil zaradi svojih pretirano radikalnih pogledov nato izločen, zato je oblikoval lastno stranko – Listo Pima Fortuyna.

Le devet dni pred nizozemskimi parlamentarnimi volitvami je bil Fortuyn žrtev atentata. Izplen volitev, ki so potekale v tako razburkanem političnem ozračju, je prinesel najbolj boleč poraz za do tedaj vladajoče laburiste po drugi svetovni vojni, Fortuynova lista je dosegla 17 odstotkov glasov in se uvrstila na drugo mesto, vodstvo pa je prevzela stranka Krščanskodemokratski apel.

A bistveno je, kako se je Fortuyn zapisal v zgodovino Nizozemcev. Leta 2004 so ga ti med drugim v nekem televizijskem vprašalniku okronali za »največjega Nizozemca vseh časov«, njegove politike in ideje pa so postale stalnica nizozemskih populistov in njihovega političnega govora.

Zakaj takšen obvod?

Filozofinja Hannah Arendt, ki je na začetku 60. let prejšnjega stoletja spremljala sojenje nacističnemu vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu, je zapisala, da je bila težava pri Eichmannu »prav v tem, da mu je bilo podobnih toliko ljudi in da ti niso bili niti perverzni niti sadistični, da so bili, in so še vedno, strašansko in zastrašujoče normalni«. Pri njeni famozni tezi o banalnosti zla je bistvenega pomena ugotovitev, da je najbolj zastrašujoč del zla njegova navidezna normalnost.

Pot do zla je lahko tlakovana tudi z dobrimi nameni. A bistveno je, če se temu želimo izogniti, da ga vendarle prepoznamo. Da zlo označimo za zlo.

In prav nič v domnevno »novih« politikah skrajne desnice, njenih svežih obrazih in širokih nasmehih, zlorabi novodobnih propagandnih orodij, kot je TikTok, ali vsebin, ki jih lansirajo tudi tradicionalnim medijem – ti pa ob tem celo neizmerno uživajo –, ne priča o tem, da bi bilo to zlo kaj drugačno od tistega, ki smo ga nekoč že prepoznali.