Za enakopravnost v nogometu

Po ponedeljkovem zgodovinskem nastopu slovenske moške nogometne reprezentance v osmini finala evropskega prvenstva v Nemčiji in torkovem bučnem sprejemu nogometašev v Ljubljani je prišel čas za analize in premisleke. Tudi za premisleke o tem, ali je sprejemljivo, da se je Nogometna zveza Slovenije odločila, da bo manjši del od 12,25 milijona evrov vredne nagrade, ki ji jo bo Združenje evropskih nogometnih zvez (UEFA) namenilo po nastopu moške reprezentance na evropskem prvenstvu, razdelila med slovenske nogometne klube, a bo zanje uporabila različne vatle. Prvoligaški moški klubi bodo prejeli po deset tisočakov, drugoligaški po pet in tretjeligaški po tri, prvoligaški ženski klubi pa zgolj po dva tisočaka.

Seveda drži, da je nagrado na evropskem prvenstvu izborila moška reprezentanca. A moški nogomet ima dolgoletno prednost, ima daljšo tradicijo in zato bolj razvejeno klubsko infrastrukturo, klubi delujejo z višjimi proračuni, zanimanje pokroviteljev zanje je večje, prav tako medijev in s tem gledalcev. Optiko je mogoče spremeniti le z načrtnim vlaganjem v ženske klube, z načrtnim spreminjanjem vzpostavljenih razmerij in seveda tudi z načrtnim pravičnješim razdeljevanjem sredstev. Namesto tega nam Nogometna zveza Slovenije sporoča, da so klubi v prvi moški ligi vredni petkrat več, v drugi 2,5-krat več in v tretji 1,5-krat več od prvoligaških ženskih klubov.

Ženske nogometne reprezentance in klubi takšno diskriminacijo sicer doživljajo po vsem svetu, pri čemer težave niso povezane zgolj s skromnejšo finančno podporo in manjšo medijsko izpostavljenostjo, temveč pogosto še vedno tudi s šovinistično obravnavo športnic pri komentiranju športnih prenosov, pa tudi v samih klubih in reprezentancah. Za slovensko žensko reprezentanco je bilo v tem smislu prelomno lansko leto, ko je najprej izborila odhod selektorja Boruta Jarca (reprezentantke so mu očitale neprofesionalno vodenje, psihično nadlegovanje, trpinčenje in ponižujoče obravnavanje glede telesne teže), nato pa ob sindikalni pomoči po večletnih prizadevanjih še nove pogoje, kar zadeva nastopanje za reprezentanco. Reprezentantke so namreč vedno znova opažale, da ima moška reprezentanca boljše možnosti za treninge in priprave, da ima prednost pri opremi in prizoriščih tekem, da ima bolje urejeno prehrano in prevoze na tekme ter navsezadnje boljše strokovno vodenje. Zato so zahtevale izenačitev možnosti za vse in to tudi dosegle.

»Enaka obravnava žensk in moških bi morala biti v današnji družbi samoumevna,« je takrat rekla nogometašica Lara Prašnikar. A žal še vedno ni. Postaja pa neenakost med spoli v nogometu in s tem v športu na splošno vse vidnejša. Tokrat je nogometašicam podporo izrekel tudi Inštitut 8. marec, kjer poudarjajo, da »pomanjkanje enakega financiranja, infrastrukture in promocije ženskega športa ne le zavira razvoj talentov, temveč tudi omejuje dostop deklet in žensk do športnih priložnosti«. Enakopravna obravnava in vlaganje v ženski šport pa sta »ključnega pomena za spodbujanje zdravja, vključevanja in družbene enakosti«.