Primčev »opus magnum«

Novi evroposlanec Branko Grims je v času zadnje Janševe vlade, med interpelacijo tedanje šolske ministrice Simone Kustec, v državnem zboru predstavil model javnega šolstva po meri vrednot svoje matične stranke SDS. Po njegovem bi morali od šole danes pričakovati, kar se je nekoč pričakovalo od družine – da v otroka vcepijo »temeljne«, predvsem pa »prave vrednote«. Kako to doseči? Recept naj bi bil preprost: »Ven je treba nagnati vso LGBT in ostalo kulturno-marksistično indoktrinacijo, ki je je šolstvo polno, notri prinesti pravo slovensko tradicijo in slovensko kulturo.« Domnevna ideologija »LGBT+«, piše v svoji knjigi Zmaga dobrega: vodnik za boj proti kulturnemu marksizmu, naj bi se širila po slovenskih šolah kot požar. V tem strašenju pa ni edini – enako že več let počne tudi borec za tradicionalne družine in ljubljanski mestni svetnik Aleš Primc, ki je nedavno izdal »priročnik za mame, očete in učitelje za zaščito otrok pred LGBTQIA+ ideologijo« – Za otroke gre!.

Začelo se je kot čista provokacija, ki si jo je Primc privoščil dan pred povorko Parade ponosa v Ljubljani, ko je napovedal, da namerava v prostorih ljubljanske mestne občine organizirati tiskovno konferenco, na kateri bi predstavil svojo novo knjigo. Na mestni občini naj s tem ne bi bili seznanjeni, zato je bil po napovedi dogodka ta odpovedan. Jasno, šlo je za poskus zlorabe občinskih prostorov. In obenem, kot so takrat pojasnili na mestni občini, ne le za »zavržno dejanje mestnega svetnika, gre še za mnogo več. Gre za spodbujanje sovražnega govora.« Kar pa je, so dodali, nesprejemljivo. Primc je kakopak začel tuliti, da se mu je zgodila cenzura, in svoj opus magnum predstavil pred zaprtimi vrati mestne hiše.

V nadaljevanju bomo predstavili, kaj Primc svetuje staršem in učiteljem, kako zaščititi otroke pred domnevno »LGBTQIA+ ideologijo« – ne zato, ker menimo, da je Primc kakorkoli verodostojen ali neoporečen vir kakršnihkoli informacij (za njegovo samopromocijo in propagando kakopak stoji jasna politična agenda), predvsem zato, ker takšne politične akcije prinašajo zgolj dodaten razdor v družbo ter vzgojno-izobraževalni proces. In ker je priročnik jasen dokaz, da so Primčeva prizadevanja vpeta v širše mednarodno konservativno »anti-gender« gibanje oziroma gibanje, ki širi koncept »ideologije spola«, v resnici teorije zarote, ki naj bi poskušala zamajati temelje tradicionalne družine. V tem boju najdemo vse, nasprotovanje abortusu, istospolnim porokam in spolni vzgoji v šoli, prijemi, s katerimi delujejo ta gibanja, pa so povsod enaki.

A začnimo s tem, kaj naj bi »radikalna LGBTQIA+ ideologija« sploh bila. Primc zapiše, da ta med otroki »propagira (pre)zgodnje spodbujanje različnih spolnih praks, tako imenovano spreminjanje spola ter spolne usmerjenosti«. Ker naj bi »ideologi LGBTQIA+«, kot jih imenuje, vedeli, da je starše težko prepričati, da je »spolna indoktrinacija otrok /.../ nekaj dobrega«, ti domnevno vdirajo v vrtce, osnovne in srednje šole ter univerze po državi. In otroke »na prefinjen, starosti prilagojen način prepričujejo, da so nesrečni zaradi svojega spola ter da je rešitev v spremembi oblačenja, tako imenovani ’novi spolni identiteti’, kemični in kirurški spremembi spola, spremembi zaimkov (ni več ’on’, temveč ’ona’; ni več ’ona, temveč ’ono’ in tako dalje)«.

Podoben priročnik so pod naslovom Rodna ideologija u hrvatskim školama: obavezna radna bilježnica za roditelje izdali na Hrvaškem.

Še več, domnevno naj bi jih vpeljevali celo v pornografijo, namera nekaterih pa je, »da bi se dokopali do mladih za svoje seksualne prakse«.

Staršem predlaga, naj svoje otroke, če jih želijo ubraniti pred vplivi zlodejev, učijo igrati se z zanje primernimi igračami (»orodja, lego kocke, tehnične igrače« za fante in »punčke, dojenčke« za dekleta) in naj bodo pazljivi tudi pri izbiri barv, ko gre za oblačenje (»za fante modra, za deklice roza«). Govorijo naj jim, da sta spola samo dva in kako super je biti mama ali oče. In otrokom naj povedo, da transspolne osebe samo trpijo, saj lahko tako morda preprečijo, da bi se tudi sami odločili za spremembo spola.

Ključni naj bi bili ugovori, te naj otroke naučijo starši. Kadar naj bi se v šoli srečali z grožnjo »ideologije spola«, naj odgovorijo: »Držite se učnega načrta, ki nikjer ne govori o tem, da naj si otroci sami spreminjajo spol.« Ali pa: »Punce, ki jim odrežejo prsi, ne morejo svojih prsi nikoli več dobiti nazaj, tudi če bi jih hotele.« Staršem svetuje, naj začnejo zbirati čim več informacij od otrok in zaposlenih o tem, kaj se dogaja na šoli, in naj na šoli zahtevajo umik »ideologije spola«. Primc je zanje pripravil celo vzorce elektronskih sporočil, kako od šol, s sklicevanjem na zakon o dostopu do informacij javnega značaja, zahtevati informacije o izobraževanjih, ki potekajo na šoli, knjigah in gradivih, ki so v šolski knjižnici, in finančnih transakcijah šole. Pišejo naj tudi politikom, medijem in vplivnežem. Organizirajo naj različne peticije in proteste pred šolami, občinami in parlamentom. In, jasno: z donacijo naj podprejo »prizadevanja za zaščito otrok« Gibanja za otroke in družine, ki ga vodi Primc.

»Gre za orodja, ki so prekopirana iz tujine in so del ’anti-gender’ gibanj od njihovega nastanka pred dobrimi 15 leti,« priročnik komentira dr. Roman Kuhar, sociolog in predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti. »Napadi na šolo so pomemben del teh neokonservativnih skupin, ker s sklicevanjem na ’nedolžne otroke’ najlažje zanetijo epizode moralne panike in sprožajo tako imenovane politike strahu. Tovrstno politično delovanje pomeni ustvarjanje resničnih ali zgolj navideznih groženj in nevarnosti z namenom prepričati javnost o podpori dejanjem in ideologijam, ki bi bile sicer nesprejemljive.«

V Italiji so denimo »anti-gender« aktivisti odprli posebno telefonsko linijo SOS, na katero naj bi starši sporočali odkrite primere »ideologije spola« v učbenikih, podoben priročnik so pod naslovom Rodna ideologija u hrvatskim školama: obavezna radna bilježnica za roditelje izdali na Hrvaškem, v Franciji so organizirali dan, ko naj bi otroci prešpricali pouk v znak protesta zoper »ideologijo spola«, v Avstraliji, Ameriki in Kanadi pa obstajajo posebne skupine, imenovane Campus Watch, ki naj bi po šolah iskale in javno izpostavljale učitelje, ki naj bi širili to domnevno ideologijo.

»Če beremo ta priročnik, dobimo občutek, da so naše šole postale kirurške ordinacije oziroma, še bolje, klavnice, kjer otrokom kar po tekočem traku režejo dele telesa in jih spreminjajo v druge spole,« nadaljuje Kuhar. »Zanimivo je, da v njem skoraj ni več starih groženj; v času družinskega zakonika nas je gibanje Za otroke gre strašilo, da si bodo istospolni pari prisvajali otroke in jih posvajali, pa da bo konec sveta, ker se bosta lahko poročili dve osebi istega spola. Ti strahovi očitno niso več učinkoviti, ker so se jasno izkazali za lažne, zato so zdaj nova tarča transspolne osebe. Tovrstni priročniki pa ne rešujejo ničesar, še najmanj težav transspolnih oseb in njihovih družin. Tudi ne prispevajo k resni in strokovni razpravi o teh vprašanjih, saj zgolj grozijo in širijo paniko.«

Primčev cilj in glavni cilj tega priročnika sta med starši povzročiti moralno paniko, učitelje in učiteljice ter šole pa disciplinirati tako, da začnejo izvajati samocenzuro. V resnici gre tudi za spodjedanje strokovne avtonomije šolskih pedagogov.

Primčev cilj je med starši povzročiti moralno paniko, učitelje in učiteljice ter šole pa disciplinirati tako, da začnejo izvajati samocenzuro.

»Celotno njihovo delovanje temelji na ideji, da imajo kot starši pravico svojega otroka vzgajati v skladu s svojimi filozofskimi in verskimi prepričanji. To seveda drži, a hkrati ta pravica ne pomeni, da starši lahko s svojimi partikularnimi vrednotami vstopajo v prostor javne šole in diktirajo vsebino kurikuluma,« razlaga Kuhar. O tem je že večkrat presojalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. V 70. letih prejšnjega stoletja je skupina staršev na Danskem na primer protestirala proti uvedbi spolne vzgoje v šolah tako, da so obdržali otroke doma. Sodišče je nato ugotovilo, da imajo starši pravico vzgajati svoje otroke v skladu s svojimi prepričanji – vendar pa ta pravica ne sme posegati v pravico otroka do izobrazbe. Presodilo je torej, da pravica do izobrazbe presega starševske partikularne vrednote, ki so v nasprotju z načeli javnega izobraževanja. »Predstavljajmo si, da bi skupina staršev zahtevala, da otroke učijo, da je zemlja ravna ploščad. To je samo eden od številnih primerov, ko bi starši s svojimi partikularnimi vrednotami lahko vstopali v šolski prostor, če bi ta deloval po sistemu glasbenih želja. A seveda ne deluje tako. Evropsko sodišče je zato zavrnilo tožbo staršev, pri čemer pa je poudarilo, da morajo javne šole obravnavati teme objektivno, kritično in pluralno – brez indoktrinacije. To pomeni, da morajo šole, pa tudi pristojno ministrstvo, ustavljati vse poskuse politizacije in podrejanja javne šole partikularnim vrednotnim sistemom.«

Kar pa je navsezadnje prav to, kar v resnici ves čas počnejo »anti-gender« gibanja – z Alešem Primcem vred.