Zafrknimo Nato

Ministrstvo za obrambo je organizacija, ki ima po mnenju marsikoga sladke skrbi: ukvarja se s tem, kako potrošiti denar, ki ga ima vedno več. Obrambni proračun se iz leta v leto povečuje, včasih celo iz meseca v mesec. Pred kratkim je bilo v proračunskih dokumentih vlade zapisano, da bo obrambno ministrstvo prihodnje leto dobilo 1,106 milijarde evrov – to je že tako ali tako veliko povečanje, saj je lani to ministrstvo porabilo 980 milijonov evrov. A v skladu z najnovejšimi načrti bo imelo še več denarja. Na začetku tega meseca je vlada na proračunski seji sklenila, da bo ministrstvo za obrambo dobilo še dodatnih 67 milijonov in nato leta 2026 še več, kar 1,2 milijarde evrov. Se še spomnite, ko je lani ob poplavah takrat še minister za obrambo Marjan Šarec dejal, da se je vojska odpovedala 250 milijonom evrov (znesek naj bi prispevala v sklad za obnovo po poplavah)? Te obljube so že pozabljene. Vojaško trošenje se je vrnilo v stare tirnice.

Ves ta denar sicer ne bo porabljen za nakup orožja. Za obrambo oziroma za vojaški del proračuna znotraj ministrstva za obrambo je namenjenih okoli 75 odstotkov denarja, drug velik porabnik je uprava za zaščito in reševanje oziroma civilna zaščita. Znotraj obrambnega proračuna je polovica sredstev namenjena za plače. A ker so to večinoma fiksni stroški, se je vsako povečanje obrambnih izdatkov v zadnjih letih neposredno prelilo v nakup orožja. Rast teh izdatkov je eksponentna. Leta 2015 je recimo Slovenija za nakup orožja – za tako imenovane investicijske odhodke – namenila le 17 milijonov evrov, lani že 284 milijonov evrov. Znesek se bo še povečeval. Še pred vojno v Ukrajini je veljalo, da bo Slovenija cilj dveh odstotkov BDP, namenjenih za obrambo, dosegla do leta 2035, po novem naj bi ga že čez šest let, leta 2030.

Eden prvih večjih nakupov, ki jih je porodila ta mrzlica, je bil nakup transportnega letala Spartan C27J; letalo smo kupili z izgovorom, da med epidemijo nismo bili sposobni transportirati zaščitne opreme. Kupili smo ga tudi zaradi gašenja. In nato smo naročili še eno. Obe letali sta nas stali 130 milijonov evrov ali dve tretjini denarja, ki ga je država dobila s prodajo letališča Brnik. Osemkolesnikom smo se pred leti odpovedali, namesto njih je nato vlada Marjana Šarca začela kupovati helikopterje. Šarec je napovedal tri nove helikopterje, lani jeseni se je ministrstvo odločilo kupiti šest helikopterjev italijanskega proizvajalca Leonardo za 188 milijonov evrov. A osemkolesniki so že nazaj v igri: spet bomo kupovali finske patrie, kot je na vrhu Nata v Washingtonu ta mesec napovedal premier Robert Golob. Cene še ni razkril, a verjetno gre za nakup 60 vozil po ceni vsaj pet milijonov evrov za vozilo, kar nas bo skupaj stalo 300 milijonov evrov.

842
milijonov evrov smo lani namenili za obrambo

1262
milijonov evrov bi morali nameniti glede na obljube

17
milijonov evrov smo namenili za nakup orožja leta 2015

284
milijonov evrov smo namenili za nakup orožja leta 2023

Ko se je Slovenija vključila v Nato, so na obrambnem ministrstvu zatrjevali, da bo s tem obramba cenejša zaradi delitve dela: zračno obrambo naše države naj bi prevzelo zavezništvo, večinoma s prestrezniki iz Italije in Madžarske. A so se stvari malo spremenile. »Izkušnje s trenutnih konfliktnih območij so pokazale, da je treba razvijati nekatere zahtevnejše zmogljivosti, pomembne za uresničevanje nacionalnovarnostnih ciljev Republike Slovenije, ki pa niso del sprejetih zavez do zavezništva, na primer sistem zračne obrambe Republike Slovenije,« so lani na ministrstvu zapisali v srednjeročnem obrambnem načrtu. Ko je brezpilotni letalnik iz Rusije padel na Zagreb, so se na ministrstvu odločili za nakup več sistemov protizračne obrambe: kupili so nemški sistem IRIS-T, pri katerem ena raketa stane 1,2 milijona evrov, in verjetno bodo še enega, z obema pa bodo varovali letališče Cerklje in krško jedrsko elektrarno. En tak sistem nas bo stal 146,9 milijona evrov. Mimogrede: bilo bi prav, da bi ta strošek upoštevali tudi pri končni ceni nove jedrske elektrarne.

Takšnih nakupov bo še več: v Ukrajini so se izkazale francoske havbice Caesar. Na začetku tega meseca je obrambno ministrstvo sporočilo, da jih bo kupilo. Ena takšna havbica stane vsaj štiri milijone evrov, Estonija jih je recimo letos kupila 12. Kupili bodo tudi francoski sistem zračne obrambe kratkega dosega Mistral. Za tak sistem je Hrvaška pred dvema letoma odštela 72 milijonov evrov. Potem so tukaj nova posodobitev ladje Triglav, nakup lahkih bojnih vozil 4 x 4, nakup nove bolnišnice Role 2, nakup brezpilotnih letalnikov, zamenjava pehotnega orožja, posodobitev komunikacijskih sistemov, nabava motilcev radijsko vodenih naprav; večina teh nakupov – razen nakupa patrij – ni neposredno povezana z zavezami Natu. V zavezništvu štejejo predvsem zato, ker naša država troši denar za obrambo, sicer pa so plod suverenih odločitev ministrstva za obrambo. A izdatki za obrambo tudi po Natovi metodologiji niso zgolj sredstva za nakup raket in tankov, ampak so lahko zastavljeni zelo široko.

Države članice Nata recimo med obrambne izdatke uvrščajo tudi investicije v raziskave in razvoj storitev ali izdelkov za dvojno rabo. A ne le to, naložbe v obrambo so lahko projekti ohranjanja vodnih virov, projekti varovanja ekosistemov, to so lahko naložbe v civilno infrastrukturo. Vlaganja v obrambo so lahko investicije v zdravstveni sistem ali v prehransko in energetsko samozadostnost. Britanska vojska ima programe, ki vključujejo uporabo lokalno pridelane hrane za potrebe vojaških oporišč, podpirajo pa tudi skupnostne vrtove znotraj vojaških oporišč, kjer vojaki sami pridelujejo del hrane zase. V Britaniji imajo celo vojaške čebele, v oporišču Lakenheath vojska skrbi za čebelje panje. Pa to še ni vse. Baltske države so denar za obrambo med drugim potrošile za nadgradnjo svojih civilnih pristanišč tako, da se lahko v njih zasidrajo večja – tudi vojaška – plovila. Za Slovenijo še zanimivejši so različni projekti zagotavljanja energetske samozadostnosti. ZDA, ki so Natov glavni financer, pričakujejo, da bodo druge članice za obrambo prispevale več. A v ZDA med obrambne stroške uvrščajo tudi stroške gradnje vetrnih elektrarn.

146
milijonov evrov bo stala protizračna obramba jedrske elektrarne

60
milijonov evrov bi stala postavitev 20 vetrnic

305
milijonov evrov bo stala nova gorenjska bolnišnica

300
milijonov evrov bodo verjetno stale nove patrie

V ameriškem vojaškem oporišču Cape Cod v zvezni državi Massachusetts so z namenom, da bi povečali energetsko neodvisnost oporišča, doslej zgradili tri vetrne elektrarne z močjo 4,5 MW, v prihodnosti jih nameravajo postaviti še 17. Takšnih projektov je v državah članicah Nata še več: tudi v zloglasnem Guantanamu je Amerika namestila tri vojaške vetrnice. Za Slovenijo zanimive alternativne vojaške naložbe so vlaganja v železniško infrastrukturo. Eden večjih takšnih projektov, ki se ravno tako uvrščajo v kategorijo izdatkov za obrambo, je nadgradnja koridorja med Nemčijo in Nizozemsko. Obe državi sta pri tem prenovili mostove, zgradili sta logistične centre in cestne povezave. Skupaj 95 različnih projektov bo na koncu stalo 1,7 milijarde evrov. Drug podoben projekt so avtocestne povezave med Estonijo in Litvo v skupni dolžini okoli 50 kilometrov, imenovane Via Baltica. Celoten projekt bo stal približno 600 milijonov evrov, a skoraj polovica tega zneska se šteje za naložbo v obrambo. Seveda bodo od tega imeli koristi vsi, ne le vojska.

Zakaj tem zgledom ne sledi tudi Slovenija? Geograf in demograf Damir Josipovič pravi, da bi bili lahko obrambni izdatki pri nas vsi izdatki, s katerimi bi krepili za Nato strateško pomembno transportno povezavo med Luko Koper in Hodošem, tudi z navezavo na Hrvaško. Dejansko, trdi, je z vidika kolektivne obrambe pomemben celoten koridor, ki je med geografi znan kot pot skozi Postojnska in Ljubljanska vrata. »Z vidika vojske, a tudi z vidika civilnega prebivalstva pa je težava že, ker recimo železniška proga do Hodoša ni v celoti dvotirna, manjka še okoli 100 kilometrov,« poudarja. Skratka, gradnja drugega tira bi bila verjetno za Natove birokrate ravno tako pomembna, če ne še bolj kot nakup 140 milijonov evrov vrednega sistema zračne obrambe. Če mora v prihodnjih letih Slovenija nujno potrošiti denar za obrambo, je alternativnih projektov, dodaja Josipovič, še veliko: »V Sloveniji imamo na železnicah še vedno enosmerno napajanje, ki bi ga morali spremeniti v izmenično. S tem bi dobili boljši izkoristek, potrebovali bi manj napajalnih postaj, zagotovili večjo zanesljivost delovanja in hkrati rekuperacijo elektrike – Slovenske železnice bi lahko postale proizvajalec elektrike,« poudarja. To sedaj pri enosmernem napajanju, ki je že zastarelo, ni mogoče.

En tak sistem protizračne obrambe nas bo stal 146,9 milijona evrov. Bilo bi prav, da bi ta strošek upoštevali pri končni ceni nove jedrske elektrarne.

Če na ministrstvu za obrambo ne vedo, kam z denarjem, je po njegovem sredstva bolje kot v nakup orožja usmeriti v infrastrukturo. »To bi lahko bil tudi tretji pomol Luke Koper,« pravi, »namenjen civilni rabi, a če je treba, tudi vojski.« V Luki Koper takšnim zamislim sicer nasprotujejo, odgovorili so, da so v skladu s koncesijsko pogodbo edini investitor znotraj pristanišča in da v prihodnji petletki gradnje tretjega pomola ne načrtujejo. A če jim bo kdaj v prihodnosti primanjkovalo denarja – takšna gradnja bi zelo verjetno lahko obveljala za vlaganje v obrambo. Josipovič ima še druge zamisli: »Zaloge pitne vode so strateško vse pomembnejše. Zaradi posebnih naravnih danosti bi lahko območje Blok in Krimsko-Mokrškega hribovja zaščitili s takšnimi naložbami.« Ljubljanska kotlina, pravi, bi s svojimi zalogami vode zelo težko vzdrževala recimo 200 tisoč vojakov. Te in podobne zamisli imajo sicer politično podporo znotraj vladajoče koalicije.

Matej Vatovec, vodja poslanske skupine Levica, pravi, da so z vidika varnosti vse večje tveganje posledice globalnega segrevanja, »in proti temu se lahko borimo le z investicijami, namenjenimi splošnemu prebivalstvu, in v tej smeri bi po našem razumevanju morali iti tudi obrambni izdatki,« poudarja, a na ministrstvu za obrambo doslej tako daleč pri snovanju projektov, kako potrošiti obrambni denar, da bo ta čim koristneje porabljen za splošno prebivalstvo, še niso prišli. V tej smeri so morda šli nakupi transportnih letal in helikopterjev, ki jih zdaj vojska v glavnem uporablja za hitro medicinsko pomoč in gašenje. Najpogosteje se na ministrstvu hvalijo s podporo slovenskim podjetjem: »Leta 2022 smo v raziskave in razvoj vložili dva milijona evrov, leta 2023 že 12 milijonov, letos pa 23 milijonov. Zaradi tega se je v tem mandatu zgodilo, da smo kot Republika Slovenija prvič doslej po sistemu vlada vladi prodali opremo – brezpilotne letalnike – drugi državi, to je Črni gori, ki je izrazila zanimanje za nadaljnje nakupe,« je ta mesec dejal bivši obrambni minister Marjan Šarec. Strateški cilj ministrstva naj bi bil, da sta dva odstotka obrambnih izdatkov namenjena raziskavam, razvoju in inovacijam. A to je še zmeraj malo, hkrati pa ta »razvoj« pomeni predvsem razvoj orožja.

Prejšnji mesec je obrambno ministrstvo predstavilo 19 projektov s področja obrambe, ki jih s podporo ministrstva razvija devet slovenskih podjetij. Na predstavitvi je recimo sodelovalo podjetje Arex, kjer so z javnimi investicijami razvili taktični zaščitni jopič in pištolo Delta PP, pa podjetje Guardiaris, ki proizvaja simulatorje, namenjene vadbi. Zelo veliko denarja je dobilo podjetje Valhalla Turrets, ki izdeluje kupole z avtomatiziranimi mitraljezi večjih kalibrov, kakršne je mogoče namestiti na težje štirikolesnike – vsem tem podjetjem so se v zadnjih letih zaradi domače podpore in vojne v Ukrajini izredno povečali promet in dobički. Precej sreče so na obrambnem ministrstvu imeli s podporo podjetju C-Astral – to je doslej od države dobilo okoli šest milijonov evrov – proizvajalcu omenjenih brezpilotnih letalnikov, ki jih je kupila Črna gora, drug tak primer je mariborsko podjetje Strix, kjer razvijajo električne motocikle.

Strix je doslej od ministrstva prejel 227 tisoč evrov, direktor podjetja Sašo Ermin pravi, da je bila zanje pomoč ministrstva bistvenega pomena, ne toliko s finančnega vidika kot z vidika izkušnje in rabe izdelka ter oblikovanja končnega produkta: »Ministrstvo je bilo prvi kupec, to nam je omogočilo pridobitev Natove številke izdelka, s tem smo veliko lažje dostopali do drugih držav. Zato smo pri predstavitvah drugim državam že poznali vse trike in pasti produkta pri specifični rabi in zanje že tudi razvili namenske dodatne rešitve,« pravi. Izdelek, ki ga je podprlo obrambno ministrstvo, bo kmalu na voljo tudi za civilno rabo, napoveduje Ermin, in sicer z odlogom leta dni: »Pravkar motor še testiramo z dirkači na terenu in na motokrosističnih progah.« A Slovenija bo morala v prihodnjih letih za obrambo potrošiti še veliko več denarja. Toda kako? Transportna letala smo že kupili, helikopterjev bomo počasi imeli preveč, toliko, da bo zmanjkalo pilotov, na zalogo kupujemo osemkolesnike in štirikolesnike, za vsak primer smo naročili še dva sistema zračne obrambe dolgega dosega in spet havbice. Kaj še lahko v prihodnjih letih nabavijo na obrambnem ministrstvu?

Slovenija od leta 2004, ko je postala članica Nata, obrambne izdatke izračunava po enotni metodologiji, odgovarjajo z obrambnega ministrstva. V skladu s to metodologijo se v obrambne izdatke poleg nakupov orožja in financiranja vojske štejejo še financiranje upravnega dela ministrstva za obrambo, inšpektorata za obrambo, sredstva za vojaške pokojnine in denar, ki ga namenjajo uradu vlade za varovanje tajnih podatkov. A obrambni izdatki, priznavajo na ministrstvu, so dejansko zelo široka kategorija. Med drugim Nato od Slovenije pričakuje, poudarjajo, da bo razvijala tudi »civilne zmogljivosti, ki podpirajo Slovensko vojsko in vojaško obrambo države ter prispevajo k ohranitvi neprekinjenega delovanja oblasti in gospodarskih ter drugih dejavnosti, ki so pomembne za obrambo, preskrbo in preživetje prebivalstva, hkrati pa jih je mogoče uporabiti za potrebe zavezništva, predvsem za podporo države gostiteljice.« Kaj konkretno to pomeni?

V skladu z dogovorjenimi obveznostmi mora Slovenska vojska zagotavljati zavezniškim obrambnim silam, ki se gibljejo po slovenskem ozemlju, »civilno in vojaško pomoč«. A če zmogljivosti ne zadostujejo, morajo podporo zagotavljati tudi »civilne zmogljivosti na področju transporta, namestitve, zdravstva, prehrane in drugo«. Vse omenjeno naj bi bilo določeno v Načrtu zagotavljanja podpore države gostiteljice v Republiki Sloveniji, podporo drugim vojskam pa morajo po potrebi zagotavljati tudi drugi civilni subjekti, »in sicer zavodi, organizacije in gospodarske družbe,« pravijo na ministrstvu. Za uresničevanje ključnih ciljev civilne obrambe in izpolnjevanje mednarodnih obveznosti naj bi Slovenija v prihodnje razvijala »infrastrukturo, blago in storitve, to je civilne zmogljivosti, ki podpirajo delovanje obrambnega sistema in zavezniških sil«. Vse te naložbe naj bi imele dvojni učinek: namenjene naj bi bile vojaški in civilni rabi.

Države članice Nata med obrambne izdatke uvrščajo tudi projekte ohranjanja vodnih virov, to so lahko investicije v civilno infrastrukturo, zdravstveni sistem ali energetsko samozadostnost.

Če ta abstraktni odgovor obrambnega ministrstva prevedemo v konkretnejšega: Slovenija naj bi v prihodnje denar za obrambo namenila vsaj podpori ali gradnji vojaške bolnišnice. Eno izmed področij, kjer bi bila mogoča vlaganja z dvojnim učinkom, naj bi bila vojaška medicina. Za to so že zdaj na voljo vojaški kadrovski viri, bi pa bilo za njihovo delovanje treba zagotoviti ustrezne prostorske zmogljivosti: »Rešitev prepoznavamo na primer v vzpostavitvi namenske bolnišnice, ki bi podpirala delovanje obrambnega sistema in zavezniških sil, hkrati pa bi delovala kot podporna zmogljivost javnemu zdravstvu.« V prostorih takšne vojaške bolnišnice bi lahko delovala vojaška zdravstvena enota, ki bi nekatere zdravstvene storitve izvajala tudi za civilno prebivalstvo. Na ministrstvu naj bi imeli poleg zamisli o vojaški bolnišnici še veliko zamisli, kako porabiti denar za obrambo tako, da bo to koristno tudi za civilno rabo, a o konkretnih projektih vlaganj v civilne zmogljivosti v tem trenutku še ne morejo govoriti, »bodo pa ta vprašanja del prihodnjih razprav pri obravnavi predlogov proračunov za prihodnji dve leti,« pojasnjujejo.

Kot smo izvedeli neuradno, si vlada ne želi le namenske vojaške bolnišnice, ampak bi rada obrambne izdatke usmerila tudi v železniško progo do Hodoša, »kjer bi morali v smislu obrambnih vlaganj obnoviti tudi še kak most,« je dejal eden od virov pri vladi. So pa še druge zamisli, v Sloveniji bi lahko zgradili tudi Natov regionalni center za vojaško obrambno in obveščevalno usposabljanje vojakov z Balkana – temu bi lahko bili namenjeni neizkoriščeni prostori prenovljene kadetnice v Mariboru. Ena od zamisli so vlaganja v kibernetsko varnost in celo razvoj vesoljskih tehnologij. Za ta del je pristojno ministrstvo za gospodarstvo. Od tam so odgovorili, da »obstajajo nekatere možnosti tudi za uporabo obrambnih izdatkov za namene spodbujanja razvoja in raziskav v Sloveniji,« natančneje, za spodbujanje vesoljskih produktov in storitev, ki jih je mogoče uporabiti za vojaške in civilne namene. A kaj natančno naj bi to pomenilo, še ni prav jasno.

Na gospodarskem ministrstvu omenjajo slovensko vesoljsko pisarno, ki že sodeluje z obrambnim ministrstvom, recimo »s skupnimi nastopi na specializiranih sejmih vesoljskega sektorja, predstavitvami priložnosti za podjetja in raziskovalne institucije ter obveščanjem podjetij glede razpisov v okviru EU in Evropske vesoljske agencije«. Tanja Permozer, ki vodi slovensko vesoljsko pisarno, pravi, da že veliko slovenskih podjetij sodeluje pri raziskovanju ali izkoriščanju vesolja: »Dewesoftove naprave merijo tresljaje na izstrelitvenih ploščadih, imamo podjetje Balmar, ki razvija 3D-tiskalnike za materiale, ki vzdržijo v vesolju, imamo Skylabs, ki izdeluje nanosatelite.« Slovenija bo kmalu postala polnopravna članica Evropske vesoljske agencije (ESA) in ob tem naj bi tekla tudi razprava o možnostih, da bi v vesolje izstrelila satelit ali celo konstelacijo satelitov. Če bi slovenska podjetja razvijala izdelke za dvojno rabo, bi lahko pri tem dobivala tudi spodbude v okviru EDF – Evropskega obrambnega sklada.

Bo to dovolj? Za boljšo predstavo: če bi morali lani za obrambo nameniti dva odstotka BDP, bi to pomenilo, da bi morali potrošiti še dodatnih 420 milijonov evrov. In tako vsako leto. Do leta 2030, ko naj bi za obrambo namenili dva odstotka BDP, bi v skladu s to oceno morali še dodatno potrošiti 1,3 milijarde evrov. A kako? Najlaže je seveda ta denar porabiti za neskončne nakupe raket, oklepnikov in havbic. Toda že pregled, kaj vse spada med obrambne izdatke po drugih državah članicah Nata, pokaže, da bi bilo to zgolj najpreprosteje in nepotrebno. Začnemo lahko kar pri nacionalnem ponosu, torej slovenskem odnosu do čebel. Ni morda čas, da postanejo tudi slovenske čebele del naših obrambnih sil?