Kamalamanija

Kamala Harris je na antitrumpovski strani povzročila brezmejno evforijo, pravo ekstazo – kamalamanijo. Volivci in volivke so ji takoj po Bidnovem sporočilu, da odstopa od predsedniške kandidature, donirali 100 milijonov dolarjev (doslej že več kot 350 milijonov), Melinda Gates ji je donirala 52 milijonov, belke – White Women for Harris – so jo podprle z najmnožičnejšim zoomom v zgodovini (sodelovalo je več kot 200 tisoč žensk, ki se kar niso in niso hotele odlogirati, ker niso hotele zamuditi niti besede), za njeno kampanjo se je tako rekoč čez noč prijavilo 170 tisoč prostovoljcev, Taylor Swift in Beyoncé sta napovedali, da bosta njej v podporo priredili orjaški, masivni all-star koncert, Charli XCX, ki je letošnje poletje obnorela z albumom Brat, klubsko, stroboskopsko himno ženski joie de vivre, jo je razglasila za ultimativno brat, kombinacijo skuliranosti, ambicioznosti, agresivnosti, žurerskosti, hedonizma, nedotakljivosti in presenetljivosti. Kamalini videi, ki jih poganjajo štikli s tega albuma (360, Sympathy Is a Knife, I Might Say Something Stupid ipd.) in ki obsedajo TikTok, Instagram in X, so popolni antitrumpizem. In za božjastne napade, ki jih povzročajo trumpovcem, se ne opravičujejo.

Nove, mlade generacije – generacije, ki se sicer ne menijo za politiko in volitve – so 59-letno Kamalo Harris vzele za svojo: postala je mem, nov spletni fenomen, tiktokovska senzacija, brand, gibanje, ljudska fronta po ameriško. Disrupcija, ki je zasenčila Trumpovo disruptivno mučeništvo. Megahit bratificiranega poletja. Njene replike – recimo: »A mislite, da ste padli s kokosove palme?« – in njeni plesni gibi so viralni. Feni in fenice jo kličejo Khive – po analogiji s feni in fenicami, ki Beyoncé kličejo Beyhive. Internet jo je komaj čakal. Amerika tudi: v javnomnenjskih anketah je v nekaj dneh ujela Trumpa. V nekaterih – recimo v tisti, ki jo je opravil Reuters/IPSOS – ga je že tudi prehitela (44 vs. 42). V ključnih državah – v tistih, ki bodo najbolj neposredno odločale o tem, kdo bo šel v Belo hišo – se je izenačila z njim. V Pensilvaniji – tako strašno ključni in odločilni – ga je prehitela. Delavski razred Rust Belta – deindustrializiranega severovzhodnega dela Amerike (Wisconsin, Michigan, Pensilvanija) – jo je vzel za svojo.

Videti je karizmatičnejša kot kadarkoli. Demokrati, še včeraj utrujeni od Bidnove utrujenosti in too old for this shit, pa so videti mlajši kot kadarkoli. Teren, na katerem igrajo, se je spremenil. Okvir tudi. Mrtvi so oživeli. In to je čudež – ne pa to, da je Bog Trumpu rešil življenje.

Oživel je tudi Michael Moore in zdaj pravi: »V ameriški zgodovini se še ni zgodilo kaj takega.«

Čudežna ženska

Kamala Harris ima očitno čudežno moč. Prav res – poglejte le republikance: ko jo zagledajo, se jim zmeša od panike, groze, besa, strahu, ogorčenja, sovraštva, nestrpnosti. Ko je Joe Biden – ki je zase itak trdil, da je »le most med generacijami« – sporočil, da odstopa od predsedniške kandidature, in ko se je takoj zatem izkazalo, da bo demokratska predsedniška kandidatka Kamala Harris, jih je itak dobesedno razneslo – od blaznosti. Od neprebavljene patologije. Od predsodkov. Niso se več mogli zadrževati.

Nove, mlade generacije – generacije, ki se sicer ne menijo za politiko in volitve – so 59-letno Kamalo Harris vzele za svojo.

Hej, še včeraj so bili najsrečnejši ljudje na svetu, prepričani, da so volitve že dobili in v Belo hišo vrnili svojega človeka, no, svojega nadčloveka, svojega mučenika in mesijo, Donalda Trumpa, ki je zanje – in za Ameriko – prelil kri, potem pa jih je Kamala Harris, ki so jo razglašali za »nevidno žensko«, monumentalno onesrečila. Tako so se je ustrašili, da so eksplodirali. Iz njih je skočil rasizem. Iz njih je bušnila mizoginija. Iz njih je planil tisti toksični mrak, tisti fašizem, ki tli v sloganu »Naredimo Ameriko spet veliko«, napovedi Amerike, v kateri bodo nebelci in ženske klečali pred belimi moškimi.

Prikazovali so jo kot promiskuitetno oportunistko, ki so ji kariero – od javne tožilke v San Franciscu do podpredsednice Združenih držav Amerike – omogočili moški, s katerimi je spala (nekaj časa je hodila z Williejem Brownom, »gospodarjem« kalifornijske politike), obtoževali so jo lenobe, češ da je njeno podpredsedniško delo brez rezultatov, da nič ne dela in da hodi le po ček (imitacija dobro znanega rasističnega očitka, da so črnci lenobe, ki se šlepajo na čeke socialne države), kričali so, da je »intelektualno dno« (poganjek dobro znanega rasističnega dictuma, da so črnci in črnke intelektualno nerazviti in nižje razviti) in da je »neumna«, »zabita kot kamen«, dumb (za rasiste so nebelci in nebelke dumb), Trump, ki je vse – s ksenofobijo, etnonacionalizmom in fašizmom vred – prelevil v profitno mesto, je na bitcoinski konferenci celo zarenčal, da ima Kamala – katere ime itak vztrajno narobe naglašuje (z rasistično modulacijo) – »nizek inteligenčni količnik« (afirmacija zloglasnih, na desnici zelo priljubljenih rasističnih »analiz«, ki »dokazujejo«, da imajo belci višji IQ od črncev), vreščali so, da je do vseh tistih uglednih funkcij – do položaja javne tožilke v San Franciscu, kalifornijske državne tožilke, senatorke in podpredsednice – prišla le zato, ker je črnka, ker so ji povsod gledali skozi prste in ker je imela v imenu načela »raznolikosti, pravičnosti in vključenosti« prednost pred inteligentnejšimi in bolj usposobljenimi belci ( ja, vse te čudovite službe je ukradla belcem, in ja, te službe pripadajo belcem, ki so že po »naravi« primernejši za opravljanje teh služb in funkcij). Ponavljali so, da ne more biti predsednica, ker nima bioloških otrok, s čimer so le dopolnili JD Vancea, Trumpovega neandertalskega podpredsedniškega kandidata, ki je pred tremi leti v nekem intervjuju rekel, da Ameriko vodijo »ženske, ki nimajo otrok, imajo pa mačke, in ki so nesrečne zaradi svojega življenja in odločitev«. Hoteli so reči: da ženske, ki niso sposobne voditi svojega gospodinjstva (ali pa tega nočejo), ne morejo voditi države! Ženske, ki nimajo otrok, za katere bi skrbele, ne morejo skrbeti za Ameriko in njeno prihodnost!

Tu je treba reči le: glej, no, kdo se oglaša! Ko je bil Trump predsednik, je na južni meji več kot 5000 otrok na silo, brutalno, neusmiljeno, brezčutno ločil od njihovih migrantskih staršev. In ne pozabite: Trump ima veliko bioloških otrok. A Trump – tako paničen in prestrašen, da je Kamalo označil za »pravo smet« – je le simptom: republikanci, ki tako vneto slavijo družinske vrednote, ki tako goreče pozivajo k reprodukciji in ki naciji tako junaško »darujejo« biološke otroke, niso feni socialne države, plačanega porodniškega dopusta in podobnih do otrok prijaznih politik. Ergo: če imaš biološke otroke, še ne pomeni, da si človeški in človečen.

Kamala je tri leta »zvesto« preživela v Bidnovi senci – Biden, ki se je menda bal, da mu bo makiavelistično ugrabila vlado, ni pustil, da bi zasijala. Ni se mogla postaviti in definirati. Seksizem in rasizem nista le v domeni desnice. Mediji so bili apatični, ankete niso bile na njeni strani. Ker ni izgledala (pod) predsedniško, so Bidna, ki v njej itak ni videl naslednje ameriške predsednice, celo pozivali, naj si ob ponovni predsedniški kandidaturi najde drugega podpredsedniškega kandidata oziroma kandidatko. Slišati je bilo, da je Biden ponovno kandidiral zato, ker je bila tako nepriljubljena, da demokrati nanjo niso mogli računati. Megafonsko se je borila za ženske reproduktivne pravice, obiskala je celo kliniko, na kateri opravljajo splave (tega ni storil še noben ameriški predsednik ali podpredsednik), nasprotovala diskriminaciji pripadnikov skupnosti LGBTQIA2S+, napadala šole, v katerih so učili, da so sužnji v sužnjelastništvu profitirali, a to je ni dvignilo. Desnica ji je – v rasistični maniri – očitala, da je kriva za migrantsko krizo na južni meji (desničarji so pred njen dom poslali avtobus, poln azilantov). Govorili so, da je kot šefica »abuzivna«. Sodelavci so jo zapuščali. Komunikacija ji ni šla. Očitali so ji »besedno solato«. Ponujali so ji srečanja z ženami tujih voditeljev, ne pa s samimi voditelji. Ko jo je novinar televizijske mreže NBC junija 2021 vprašal, zakaj še ni šla na južno mejo, je – nerodno, zaletavo – odvrnila: »Tudi v Evropo še nisem šla.« Ko je vendarle šla v Evropo (na münchensko varnostno konferenco), jo je tam, v Evropi, taktično zasenčil Biden – z nepričakovanim obiskom v Ukrajini.

Izginila je, so rekli. In spraševali: »Kaj je narobe?« Ko je obiskala Gvatemalo in potencialnim migrantom rekla, naj ne hodijo v Ameriko, ker jih bodo na meji zavrnili, so progresivci zastokali. Revolucijo je odpovedala – začasno. Lahko je le čakala na svoj trenutek. A glede na to, da je iz prve vrste videla, kako bliskovito pešajo Bidnove moči, je vedela, da ta trenutek more in mora priti.

Sojenje Donaldu Trumpu

In ko je ta trenutek prišel, so trumpovci histerično vzkliknili, da ne more kandidirati, ker ni legitimna, ker je lagala, da je Biden mentalno okej, in ker ni dovolj izkušena in usposobljena. Da ni legitimna? Pa saj je bila izvoljena skupaj z Bidnom! Da je lagala? Trump je patološki lažnivec – ko je bil predsednik, se je zlagal več kot tridesettisočkrat! Da ni dovolj izkušena in usposobljena? Pa saj je podpredsednica, pred tem pa je bila senatorka in državna tožilka Kalifornije, največje ameriške zvezne države! Trump ni bil tako izkušen in usposobljen, ko je kandidiral. A za rasiste nebelci niso nikoli dovolj kvalificirani. Kamala jih spravlja ob živce.

Kamala Harris je postala mem, nov spletni fenomen, tiktokovska senzacija, brand, gibanje, ljudska fronta po ameriško.

Trump, nor na kovanje vzdevkov za politične nasprotnike (Zaspani Joe, Nizkoenergetski Jeb, Pocahontas ipd.), je oznanil: »Imenujem jo ’smejoča se Kamala’. Ste kdaj videli, kako se smeji? Nora je. Smeh pove veliko. Trčena je.« Ženska, ki se glasno smeji (ki torej kaže veselje, življenje, vedrino, užitek ipd.), je v Trumpovih očeh – in v očeh desnice – nora, odštekana, neprisebna, bolna, nevrotična, kužna. Da se Kamala prešerno, prikupno, nalezljivo smeji, smo še kako dobro videli v tistih viralnih montažnih venčkih njenega smeha, ki so preplavili družbena omrežja, in v fun factu, da je postala obraz viralnega spletnega akronima IJBOL – »I just burst out laughing« (Kar planil sem v smeh). V očeh desnice je ženski smeh rdeči znak norosti – znak deviantnosti, znak, da se ženska ne obvladuje, znak, da se je »snela«, znak histerije. Desnica si skuša na vsak način podrediti žensko telo – z ženskim smehom vred. Ženska, ki se tako na glas smeji, se posmehuje tradiciji, moški avtoriteti in patriarhatu! Le zakaj bi se sicer v vseh tistih intervjujih in nastopih tako smejala? In res, ko so te venčke njenega smeha prezentirali talibski desničarji, trumpovci, se je sporočilo glasilo: Kamala je nora! Ko pa so te venčke smeha prezentirali njeni feni, je bilo sporočilo povsem drugačno: ta smeh je znak opolnomočenosti!

Ja, Kamala se zna smejati – Trump, ki v primerjavi s Kamalo izgleda le še kot odsluženi lasvegaški vicepok, se ne zna. Le spakuje se kot kak lagerfirer, tako da bi na istem odru z njo izgledal slabo. Televizijsko predvolilno soočenje z njo je za vsak primer že odpovedal. To soočenje bi itak izgledalo kot sojenje Trumpu – kot sojenje kriminalcu. Kamala je, ko je bila kalifornijska državna tožilka, preganjala natanko takšne, kot je Trump – prevarante, goljufe, spolne predatorje, kriminalce.

Čaka nas spopad, a ne bomo gledali demokratke, ki se bo spopadla z republikancem, temveč javno tožilko, ki se bo spopadla s kriminalcem. Pometla bo z njim, če bodo demokrati le znali te volitve preleviti v referendum o Trumpovi kriminalnosti in ženskih reproduktivnih pravicah, navsezadnje, pravico do splava podpira več Američanov kot kadarkoli.

Republikanci so tako obupani, da je nacionalni komite republikanske stranke napovedal vložitev tožbe, s katero naj bi demokratsko stranko prisilil, da v predsedniško bitko vrne Joeja Bidna, Kamalo pa izloči iz dirke za Belo hišo. Trump je na svoji platformi Truth Social celo izjavil, da Biden v resnici sploh ni hotel odstopiti od predsedniške kandidature, s čimer je kakopak prikimal tistim, ki trdijo, da je Biden žrtev puča, da so ga torej na silo »odstranili«.

Še huje: Trump je kristjane – svoje krščanske, evangeljske volivce – prosil, naj še tokrat pridejo volit, obenem pa jim je – v slogu pivniškega pučista – obljubil, da jim, če bo zmagal, ne bo treba nikoli več na volitve. »Tega vam ne bo treba več početi. Vse bo urejeno. Vse bo fino. Ne bo vam treba več volit, moji lepi kristjani. Ljubim vas.«

O, še huje: George Lang, ohajski senator, je na Trumpovem predvolilnem shodu zagrozil, da bo, če bo Trump doživel volilni poraz, izbruhnila državljanska vojna, s katero bodo rešili domovino.

Še mnogo, mnogo huje: Trump je napovedal, da bo priredil še en predvolilni shod v Butlerju, pensilvanskem mestecu, v katerem ga je Bog rešil pred atentatorjevo kroglo, kar pomeni, da ga že muči nostalgija po času, ko je v anketah premočno vodil in ko so ga že slavili kot novega/starega ameriškega predsednika. V Butler hoče še enkrat zato, ker upa, da ga bo Bog rešil še pred eno atentatorjevo kroglo.

Tako obupan je. In tako obupani so republikanci. Kamala Harris jih je povsem vrgla iz tira. Že zgolj s svojo pojavitvijo jih je prisilila, da pokažejo prave barve – svoj rasizem, svoj seksizem, svojo mizoginijo, svoj fašizem, svoj prezir do demokracije, svoje totalitarne ambicije.

Bidnova rešiteljica

Kamala Harris je bila leta 2020 Bidnovo silovito, strahovito predvolilno orožje. Za začetek, ko jo je izbral za družabnico, podpredsedniško kandidatko, se je kar stegnil: demokrati niso namreč še nikoli imeli temnopolte podpredsedniške kandidatke. Republikanci pa tudi ne.

Kamala Harris je disrupcija, ki je zasenčila Trumpovo disruptivno mučeništvo. Megahit bratificiranega poletja.

In da ne bo kakega nesporazuma: Kamala je bila frontalni napad na Trumpa, ki je po eni strani veljal za protiženskega, mizoginega, šovinističnega, seksističnega (najmanj 22 žensk ga je tedaj obtoževalo spolnega nasilja!), po drugi pa za rasističnega. Ne, Kamala ni bila dobra novica za Trumpa, tem bolj, ker je nastopala kot dokaz, da Biden ni ne eno ne drugo – ne mizogin ne rasist.

Biden je računal, da se bo s Kamalo prikupil vsem tistim, ki so podvomili vanj, ko so ga začele nekatere ženske – predvsem Tara Reade, njegova nekdanja asistentka (za katero je potem trumpovsko rekel, da se je sploh ne spominja) – obtoževati neprimernega dotikanja, spolnega nadlegovanja in tako dalje. Kamala naj bi ga odrešila in rehabilitirala, prinesla pa naj bi mu tudi ženske glasove, saj naj bi sporočala: Biden ceni in spoštuje ženske!

In seveda, Kamala naj bi Bidnu, ki se je skušal odkupiti ženskam in temnopoltim, prinesla tudi nebelske glasove. Biden se je namreč znašel v deficitu pri nebelskih, temnopoltih volivcih, ki so nenadoma – no, med predvolilno kampanjo, med predvolilnimi soočenji – ugotovili, da njegova politika vendarle ni bila tako vzorno in brezhibno pročrnska, kot se je bil hvalisal. A k temu, da je padel v nemilost pri temnopolti skupnosti, je – ironično! – veliko prispevala prav Kamala Harris.

Na televizijskem soočenju v Miamiju ga je nepozabno zvrtela in kompromitirala. Ker se je hvalil, kako dobro je že na začetku senatne kariere, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, sodeloval z ideološkimi nasprotniki, mu je najprej očitala, da je sodeloval tudi z Jamesom Eastlandom in Hermanom Talmadgeem, južnjaškima senatorjema, ki sta veljala za velika rasista, potem – v naslednjem retoričnem koraku – pa mu je očitala še, da je z obema, z Eastlandom in Talmadgeem, podpornikoma rasne segregacije, nasprotoval busingu, antisegregacijskemu ukrepu, s katerim so skušali desegregirati šole. Kar je pomenilo, da so črnske  otroke z avtobusi – od tod izraz busing – vozili v šole, v katerih so bili večinsko belski otroci, belske otroke pa so z avtobusi vozili v šole, v katerih so bili večinsko črnski otroci. Črnskim otrokom naj bi z busingom olajšali integracijo.

Biden je bil proti.

»V Kaliforniji je tedaj živela deklica, ki naj bi se kot naslednja generacija integrirala v javni šolski sistem in ki so jo vsak dan z avtobusom vozili v šolo,« je rekla Kamala, za hip ali dva zastala in – zvito, zbrano, zrelo, z živim smislom za stopnjevanje in suspenz – dodala: »Ta deklica sem bila jaz.«

Morali bi videti Bidnov zgroženi, zaprepadeni, prebledeli obraz, na katerem je pisalo: »Kako si mogla!« Kamala, ki je leta 2018 kot senatorka Brettu Kavanaughu, Trumpovemu nominirancu za vrhovnega sodnika, postavila briljantno ubijalsko vprašanje (»Lahko navedete kak zakon, ki daje vladi moč, da odloča o moškem telesu?«), ga je prebarvala z belo in poslala v kot. Iskal je nove in nove izgovore, s katerimi pa je le znova in znova dokazoval, da ni razumel koncepta rasne desegregacije – in da sploh ni čutil nujnosti desegregacije. Njegovo objemanje z rasisti je izgledalo kot Trumpovo postcharlottesvillsko zagotavljanje, da so tudi med neonacisti in rasisti »zelo fejst ljudje«.

Kamala Harris, polna anekdot o tem, kako se sosedovi otroci – belci – niso smeli igrati z njo, ga ni le zasenčila, temveč ga je, kot so rekli, »živega požrla«. Medijem je dala čustveni, elokventni, magični trenutek, ki so ga lahko citirali. Pokazala je, kako se komunicira. Postala je viralna, Googlova najbolj trendovska topika. Zavzela je oder. Soočenje, v katerem naj bi prevladovala Joe Biden in Bernie Sanders, je spremenila v svoj šov. Nevsiljivo. Izgledala je zmagovito in predsedniško, niti malo stereotipno. Ratingi so ji poskočili.

Feni in fenice jo kličejo Khive – po analogiji s feni in fenicami, ki Beyoncé kličejo Beyhive.

Kar pa je presenetilo le Marsovce. Kamalo je namreč 27. januarja 2019 na shodu v rojstnem Oaklandu, ko je napovedala predsedniško kandidaturo, pričakalo 22 tisoč fenov, ki so vzklikali:« Ka-ma-la! Ka-ma-la!! Ka-ma-la!!!« Izgledala je trendy. Kot strup za Trumpa. Nobenega drugega demokratskega kandidata ni nikjer pričakalo 22 tisoč ljudi. Niti Sandersa. Kaj šele Bidna, ki se ji je kasneje za »neobčutljivost« opravičil.

»Radikalna kalifornijska liberalka«

Kamala, ki so ji trumpovci hitro očitali, da ni »prava ameriška črnka«, je bila najprej javna tožilka v San Franciscu, potem pa je – leta 2011 – postala kalifornijska državna tožilka, prva kalifornijska državna tožilka.

Trump in njegovi jo zdaj razglašajo za »skrajno levičarko« in »radikalno kalifornijsko liberalko«, a o tem, kako levičarska in progresivna je dejansko bila, porota še vedno razpravlja. Preganjala je zločine iz sovraštva, banke in druge ponudnike hipotekarnih posojil (za deložirance je izterjala 20 milijard, 16 več, kot so jih ponujale banke, zaradi česar se je je oprijel vzdevek »najhujša mora banksterjev«), zavarovalnice, ki so revnim in invalidnim zaračunavale previsoke zavarovalnine, lažne »trumpovske« univerze, onesnaževalce okolja (kot so BP, Chevron, Comcast, Cosco Busan, ExxonMobil ipd.), pesticide, davčne luknje, e-kriminal in revenge porn, šerifom je naročila, naj ignorirajo Obamovo politiko deportiranja nezakonitih migrantov, nasprotovala je dosmrtni ječi za nenasilna dejanja in zagovarjala Obamovo univerzalno zdravstveno zavarovanje, toda obenem je kazensko preganjala berače, grafitarje in uživalce marihuane, prijavljala mladoletne nezakonite migrante, uvedla je truancy, kazen za starše, ki otrok niso pošiljali v šolo, s čimer je disproporcialno kaznovala nebelske starše, nasprotovala je legalizaciji prostitucije in marihuane (šele, ko je postala senatorka, se je zavzela za dekriminalizacijo te), nedolžne je puščala v ječi, zadrževala dokaze, ki bi lahko razbremenili obsojence, ni preganjala policajev, ki so pobijali civiliste (posebej črnce), nobenega banksterja ni poslala v ječo, opustila je preiskavo spolnih zlorab v katoliški cerkvi, nasprotovala ukinitvi samic v kalifornijskem jetniškem sistemu in uvedbi policijskih telesnih kamer, zavračala reformo strogega kalifornijskega kazenskega zakonika (trije delikti in dobiš dosmrtno ječo) in ljubila smrtno kazen.

Jo je pa res ljubila v času, ko jo je ljubilo 60 odstotkov Kalifornijcev. Potem si je premislila – ko je kandidirala za kalifornijsko državno tožilko, je prisegla, da ne bo nikoli zahtevala smrtne kazni. In je ni. Za moškega, ki je leta 2004 ustrelil policaja (v civilu), ni zahtevala smrtne kazni, pa četudi so jo terjali vsi, od politike do policije. Okrog 70 odstotkov Kalifornijcev ji je pritrdilo. Izvajanju smrtne kazni je nasprotovala, a nasprotovala je tudi odpravi smrtne kazni.

Kamala je tipična liberalka: vsak svoj progresivni dosežek je, pravi Branko Marcetic (Jacobin), uravnotežila z reakcionarno potezo. Šla je za večino, za konsenzom. Kot Hillary Clinton – ali Joe Biden, če smo že ravno pri tem.

Internet je Kamalo Harris komaj čakal. Amerika tudi: v javnomnenjskih anketah je v nekaj dneh ujela Trumpa.

A kot je opozoril Peter Beinart (Atlantic): »Komentatorji lahko ignorirajo način, kako deluje ameriška politika. Temnopolte ženske, ki hočejo narediti politično kariero, tega ne morejo.« Kamala, v kateri je levica videla »policajko«, je morala iti za večino, morala se je obnašati oportunistično (ne, potrebe po strukturnih spremembah družbe ni oznanjala), ravnati je morala ideološko pragmatično – morala je politično preživeti, da bi prišla do sem. Če ne bi šla za večino, če torej ne bi ravnala pragmatično, ne bi prišla tako daleč, kar seveda pomeni, da ne bi postala podpredsedniška kandidatka in da ne bi tako »čudežno« naelektrila antitrumpovskega krila Amerike.

Kamala Harris – hči aktivističnih progresivcev, Indijke in Jamajčana, Shyamale Gopalan in Donalda Harrisa, biologinje in marksističnega ekonomista, ki sta se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja spoznala med bojem za državljanske pravice (Black Power), poročena z Douglasom Emhoffom, losangeleškim odvetnikom judovskega rodu, ljubljenka Hollywooda in Silicijeve doline, ki jo ima za »svojo« (»Prva predsedniška kandidatka Silicijeve doline,« pravi revija Forbes), prijateljica Bidnovega sina Beauja, ki je umrl leta 2015, ne ravno Alexandria Ocasio-Cortez, a z njo je sodelovala pri okoljski zakonodaji in zelenem New Dealu – morda nekoč ni bila tako progresivna, kot bi se spodobilo, toda med vsemi kandidatkami za Bidnovo podpredsednico je bila od nje progresivnejša le Elizabeth Warren, antimonopolistka, ki bi najraje razbila sodobne gigante, kot so Amazon, Facebook in Google (Kamala je zadnja, ki bi ovirala masivno centralizacijo bogastva Big Techa), in ki bi jo moral Biden, če bi hotel izgledati kul, imenovati za finančno ministrico.

Kamala je zaradi prenizkih ratingov in implozije njene predvolilne kampanje kandidaturo opustila še pred začetkom primarnih, strankarskih volitev, a kljub strašnim pritiskom ni podprla Bidna, ker je bila Elizabeth Warren še vedno v igri. Sama se je namreč v tej spremenjeni, trumpovski Ameriki spreobrnila in v sebi odkrila po malem Bernieja Sandersa in po malem Elizabeth Warren – navijati je začela za višjo minimalno plačo, brezplačni študij, javno zdravstveno zavarovanje za vse (precej po svoje), zeleni New Deal in nadzor nad strelnim orožjem, spotikati se je začela ob davčno reformo, s katero je Trump odrešil bogate in korporacije, zakone, ki so vedno na strani bogatih, in glorificiranje delnic, ki pa jih ogromno Američanov nima. Demokratski predsedniški kandidati so se neprestano spotikali ob Sandersa, ki je pozival k radikalni prerazporeditvi bogastva, a so se obenem povsem očitno zavedali, da kapitalizem ne deluje, da gre ljudem čedalje bolj na živce in da ga ni dobro preveč hvaliti, zato je tudi Kamala, sicer ljubljenka Wall Streeta, ki jo ima konservativni kolumnist Washington Posta Marc Thiessen za »demokratično socialistko, bolj levo od Bernieja Sandersa«, dahnila, da »ta ekonomija ni na strani delovnega ljudstva«.

Drobni tisk ni več nikogar zanimal: a prav to, kako je obračunala z Bidnom, ki je na tistih predvolilnih soočenjih izgledal kot Trumpov surogat, je prebudilo upanje, da bi lahko na takšen način obračunala tudi s samim Trumpom. Bidna je obdelala, kot so rekli, »tožilsko«. Dobesedno: zaslišala ga je – navzkrižno. Pokazala je, da obvlada oder in naracijo. Vse, kar je izjavil, je uporabila proti njemu. Kot je tedaj poudarila Molly HensleyClancy (BuzzFeed): »Kamala Harris je pokazala, kako se bo soočila s Trumpom.« Ali pa Alan Schroeder (Politico): »Demokrati si predstavljajo, da bi lahko Trumpu naredila to, kar je naredila Bidnu.«

Demokrati so potrebovali natanko to – nekoga, ki bi znal tožiti Trumpa. Nekoga, ki bi Trumpa obravnaval in obdelal kot kriminalca. Mnogi so si tedaj verjetno rekli: O, kako lepo in poetično pravično bi bilo, če se s Trumpom v predvolilnih televizijskih soočenjih ne bi spopadel Biden, temveč Kamala (ki kot nekdanja tožilka vedno mis tri ali štiri korake vnaprej), tako da bi se soočenje s Trumpom prelevilo v zelo metodično in dramatično sojenje Trumpu! Ženska proti posiljevalcu! Temnopolta proti rasistu! V imenu ljudstva.

Ko je Biden 11. avgusta 2020 sporočil, da je za podpredsedniško kandidatko izbral Kamalo, je bilo navdušenje na antitrumpovski strani brezmejno – twitter je jokal od veselja, ženske, nebelke, črnke, Azijke, Latine, staroselke, muslimanke, hčerke priseljencev, feministke, aktivistke, milenijske protestnice in druge progresivke so slavile, na račun Bidnove predvolilne kampanje pa so leteli milijoni dolarjev.

Bidnu, impersonatorju Franklina Delana Roosevelta, so še pravi čas odprli oči, saj je bilo jasno, da nebelski demokratski volivci 3. novembra na volitvah ne bi glasovali za dva belska demokratska kandidata. Ne, ne bi glasovali za Trumpa – na volišča jih preprosto ne bi bilo, saj bi imeli občutek, da življenje črncev ne šteje. Tako pa so prišli. Kdaj pa, če ne tedaj?!

In ja, 3. novembra se je potem zdelo, da ni bil izvoljen Biden, temveč Kamala Harris.

Kje je zdaj tvoj Jezus?

A prav lahko bi se zgodilo, da ne bi postala podpredsedniška kandidatka. To je namreč skoraj postala Amy Klobuchar, minnesotska senatorka slovenskega rodu (»Melania je Slovenka – kot jaz! Vsakič, ko jo pogledam, je tako, kot bi pogledala v zrcalo!«), monotona konservativka iz ameriškega »heartlanda«, ki je nastopala kot kandidatka Nostalgije, Zdravega razuma, Malih kmetij in Srednjega zahoda, češ Ameriko lahko osvoji le ta, ki osvoji Srednji zahod.

Biden si je verjetno to, da pot v Belo hišo vodi skozi Srednji zahod, podčrtal, toda potem se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo tok zgodovine: 25. maja so policaji v minnesotskem Minneapolisu brutalno – s sadističnim poklekom – zadušili temnopoltega Georgea Floyda, posnetki tega linča so postali viralni, Ameriko so preplavili množični protesti, gibanje Black Lives Matter je dobilo krila, situacija v Ameriki se je povsem spremenila in ustvaril se je moralni kontekst, ki je od Bidna dobesedno terjal, da za podpredsedniško kandidatko izbere Kamalo Harris.

Biden je s tem, ko je izbral Kamalo (ki so jo – ne brez rasističnega spina – razglašali za »žensko verzijo Obame«), pokazal, da je antirasist, da je potemtakem čisto nasprotje Donalda Trumpa, in da je – prav tako v nasprotju s Trumpom – demokrat, saj je – kot je opozorila ameriška politologinja Christina Greer – »izbral žensko, ki ga je kritizirala«. Trump, antidemokrat, ki hoče pokazati, da je demokrat, je zdaj za svojega podpredsedniškega kandidata izbral moškega, ki ga je kritiziral – JD Vance ga je razglašal za »ameriškega Hitlerja«, »moralno katastrofo«, »totalnega prevaranta«, »kulturni heroin« in »le še en opioid«. Vance je teslo, ki trdi, da bi morali imeti ljudje, ki imajo otroke, več volilnih glasov.

Bidnova izbira Kamale Harris je bila kakopak tudi leta 2020 lepa priložnost, da trumpovci izživljajo svoje rasistične fantazije (Trump jo je takoj označil za »nasty«, pomeni »umazano, gnusno, odurno, opolzko, nespodobno, grdo, zlobno, grozečo, nevarno, neprijetno«, če vprašate Veliki angleško-slovenski slovar), zato so vreščali, da Kamala ne more postati ameriška podpredsednica, ker se njena mati, Indijka, in oče, Jamajčan, nista rodila v Ameriki, v času njenega rojstva pa še nista imela ameriškega državljanstva.

To Trumpovi vztrajniki ponavljajo tudi zdaj (kot da se Trumpova mama ni rodila na Škotskem!). Kar pa je logično: v očeh rasista noben nebelec ni »pravi« Američan. V očeh rasista noben nebelec ne sodi v Ameriko. Če vprašate rasiste ali pa »poštene« belce, ki so prepričani, da se belcem obeta genocid in da jih bodo zamenjali nekrščanski nebelci, potem noben nebelec ne bi smel postati ameriški predsednik – kaj šele nebelka.

V ključnih državah – v tistih, ki bodo najbolj neposredno odločale o tem, kdo bo šel v Belo hišo – se je Kamala Harris izenačila z Donaldom Trumpom. V Pensilvaniji – tako strašno ključni in odločilni – ga je prehitela.

Toda Trumpa in njegove je leta in leta žrlo in kljuvalo spoznanje, da bo Kamala več kot podpredsednica – da bo v nekem smislu predsednica, okej, podpredsednica, ki čaka na predsedniški položaj, potemtakem podpredsednica, ki bo postala predsednica, prva ameriška temnopolta predsednica.

Trump, ki je svojim fenom na predvolilnem shodu v Las Vegasu vpil, da njihovih glasov ne potrebuje, ker da jih ima dovolj, je hotel predvolilno kampanjo preleviti v javno razpravo o Bidnovi starosti, potem pa se mu je zgodila Kamala, kar je tako, kot bi mu rekli: No, kdo je zdaj starček? Kdo je zdaj prestar za predsedniško funkcijo? Kdo zdaj težko hodi? Kdo zdaj tava? Kdo se zdaj izgublja v nerazumljivih blodnjah o morskih psih, hotdogu, Hannibalu Lecterju, brezmejnih količinah elektrike, ki jih bo ustvaril, Venezueli, kjer bodo republikanci – zaradi varnosti – priredili naslednjo predvolilno konvencijo, dojenčkih, ki jih bodo v porodnišnicah splavili ( ja, po porodu!), mlinih na veter, ki jih bodo ljudje nameščali na strehe avtomobilov, njegovem uhlju, ki da ga je atentator v celoti odstrelil, a mu je zdaj v rekordnem času ponovno zrasel, tako da zdravniki le strmijo, in Melaniji, ki mu po poskusu atentata ni nič rekla, kar naj bi dokazovalo, da ga ljubi? Čigav glas zdaj izginja? Kdo zdaj ni sposoben končati stavka? Komu zdaj pešajo spomin in kognitivne sposobnosti? Kdo je zdaj ta, ki je Obamo zamešal z Bidnom in Nikki Haley z Nancy Pelosi in ki je rekel, da Biden nacijo vodi v drugo svetovno vojno in da Viktor Orbán vodi Turčijo? Od koga bodo zdaj terjali kognitivni test in zdravniški izvid?

In ja – kdo se zdaj smeje?

Kje je zdaj tvoj Jezus?

Michael Moore pravi, da 69 odstotkov Američanov podpira pravico do splava, da jih 72 odstotkov nima v lasti strelnega orožja, da jih 90 odstotkov zahteva večji nadzor nad strelnim orožjem, da jih 72 odstotkov verjame, da podnebne spremembe res obstajajo, da jih 71 odstotkov odobrava delavske sindikate, da jih 79 odstotkov meni, da bi morali bogati plačevati višje davke, da jih 76 odstotkov zahteva precej višje minimalne plače, da jih 70 odstotkov meni, da bi morali marihuano legalizirati, da jih 73 odstotkov terja odpis študentskega dolga, da jih 74 odstotkov zahteva dostopnejša stanovanja, da jih 65 odstotkov terja omejitev mandata vrhovnih sodnikov, da jih 84 odstotkov hoče brezplačni vrtec, da jih 69 odstotkov podpira zakonske zveze istospolno usmerjenih, da jih 65 odstotkov zahteva odpravo »elektorskega kolidža«, da jih 70 odstotkov terja takojšnjo prekinitev ognja v Gazi – in ja, 70 odstotkov milenijcev pravi, da bi raje volili socialističnega kandidata.

»To smo mi,« pravi Moore.

»Več nas je kot njih!«

Jebeno več.

»Zdaj smo večina.«

Trumpu bodo spet ukradli volitve.