Bolnišnica dobrih odnosov

Bolnišnica za otroke v Šentvidu pri Stični je ena najmanjših slovenskih bolnišnic. Ker je namenjena zdravljenju kroničnih bolezni otrok in rehabilitaciji malih bolnikov, je tudi nekaj posebnega: otroci so pacienti posebne vrste, je razložila njena direktorica Tanja Smrekar. Potrebujejo več časa, da se privadijo na novo okolje, da začnejo zaupati zdravnikom, hkrati pa so lahko njihove težave tudi zelo zapletene. V bolnišnici zato spodbujajo samoiniciativnost in ustvarjalnost zaposlenih. Njihov način dela naj bi bil, tako direktorica, celosten in interdisciplinaren. Zdravniki, medicinske sestre in zdravstveni sodelavci si recimo na srečanjih vsak dan izmenjujejo informacije o otrocih; kako se ti odzivajo na terapije, kako se njihovi izvidi razlikujejo od normalnih, kje se kažejo težave. »Ni namreč rečeno, da bo otrok zaupnika prepoznal v zdravniku. Lahko je to psiholog, psihoterapevt, kineziolog, delovni terapevt, dietetik ali pa novi prijatelj, ki ga je spoznal med obravnavo,« razlaga direktorica. Redno pri obravnavah sodelujejo z drugimi zdravstvenimi ustanovami, po potrebi pa tudi z vzgojno-izobraževalnimi in socialnimi ustanovami.

Včasih so pri tem precej uspešni. Lani je denimo k njim prišel 15-letni mladostnik v invalidskem vozičku. V bolnišnico je bil sprejet zaradi življenje ogrožajočega zapleta prirojene napake. V izhodišču je torej šlo za zaplet klinične narave, a je bil to le simptom. Otrok je bil tudi precej nedejaven, šibak, bil je vase zaprt, brezvoljen, zadržan, tih, nesamostojen in prestrašen. Ob sočasnem zdravljenju zapleta, s katerim se je fant uspešno izognil potrebi po operativnem zdravljenju, so ga v bolnišnici začeli učiti še samostojnosti pri vsakodnevnih opravilih. Zaradi tega se je začel tudi osebnostno spreminjati. Postajal je vedno bolj zgovoren, tu in tam zdravo mladostniško uporniški, a kljub temu iz dneva v dan bolj neodvisen. S krepitvijo mišične moči in ustrezno obogateno prehrano se je po dveh mesecih samostojno prestavil iz postelje v voziček, se uredil in nasmejan pričakal vizito, so razložili zaposleni. Kmalu se je lahko že sam odpeljal k uram pouka v bolnišnični šoli, kjer je spoznaval vrstnike, ki so bili na krajših obravnavah. Občasno so mu družbo, zaradi potrebe po urjenju socialnih veščin, delali tudi učenci bližnje šole.

Zaradi dolgotrajne potrebe po bolnišnični obravnavi je bila nujna intenzivna psihološka podpora, s katero je mladostniku uspelo prebroditi dolge noči in konce tedna, ko je bil ločen od družine in prejšnjih sošolcev. Delovna terapevtka ga je naučila, kako z invalidskim vozičkom vstopiti na sredstva javnega prevoza, kako deluje bančna kartica in kako si lahko v trgovini sam nakupi potrebne stvari. Skupno delo zdravnikov, sester, fizioterapevtov, delovnih terapevtov, dietetikov, psihologov in psihoterapevtov je poleg zazdravljenega zapleta omogočilo, da se je vrnil domov in v šolo ravno ob zaključku šolskega leta. A to ni bil več isti fant, kot so ga sošolci in učitelji poznali devet let. To razredničarka opisuje v pismu, ki ga je poslala na bolnišnični naslov: »Zdaj, ko po dolgem času spet preživlja čas z nami, vidimo, kako je napredoval. Postal je živahen, zgovoren, samostojen ... Marsikdo kar ne more verjeti, kako se je spremenil. Iz zadržanega, vase zaprtega, tihega, z vsem zadovoljnega, v usodo vdanega otroka je postal pravi mladi mož, ki vsakomur ponosno pove, da se sam brije, ki sam nagovori človeka, ki ga sreča, ki se samozavestno vključuje v družbo vrstnikov. Fant, ki na končnem izletu pogumno zagrabi volan gokarta in suvereno (zelo na tesno) odpelje vse ovinke. Fant, ki se pogumno poda v boj proti sošolcem na paintballu … Fant, ki na valeti samozavestno odvodi svoj del prireditve. Fant, ki na after partyju ves večer preživi med sošolci na plesišču …« 

Bolnišnica za otroke v Šentvidu pri Stični je bolnišnica z najboljšimi odnosi med zaposlenimi v državi. Zakaj?

Bolnišnico za otroke v Šentvidu pri Stični so pred 70 leti ustanovili za zdravljenje otrok iz vse Jugoslavije. V času, ko še ni bilo ustreznih antibiotikov, so se v njej ukvarjali z zdravljenjem zapletov revmatske vročice, ki so se kazali predvsem z motnjo v delovanju srca. Dolga leta se je zato bolnišnica imenovala po svetovno znanem zdravniku iz Stične Marku Gerbcu, ki je leta 1717 med prvimi opisal srčni blok in katerega portret še danes visi v »dvorani štiridesetih« na padovski medicinski fakulteti. A kmalu za tem se je njena dejavnost razširila na vse mogoče kronične bolezni otroške dobe in zaplete pri teh boleznih.

V razvitem svetu in tudi v Sloveniji se danes vsak tretji otrok spoprijema s kronično boleznijo. Od ustanovitve bolnišnice pa do danes se je denimo delež otrok s kroničnimi boleznimi pomnožil za dva- do trikrat, spremenila se je tudi zvrst kroničnih bolezni pri otrocih. Bolnišnica je bila dolgo znana predvsem kot institucija, v kateri zdravijo otroke s povečano telesno maso. A v današnjem času se otroci in mladostniki srečujejo tudi z naraščajočimi zapleti zaradi značilnosti sodobnega življenja, kot so odvisnost od elektronskih medijev, strah pred šolo, domače ali medvrstniško nasilje, avtizem, motnje pozornosti. V zadnjem času postaja delo osebja v bolnišnici še bolj raznoliko; to je deloma povezano tudi z napredkom medicine.

»Danes kljub hudim boleznim in zapletom prva leta življenja preživi veliko več otrok kot nekoč. Priliv hudo bolnih otrok in povpraševanje po tovrstni obravnavi in zdravljenju pri nas sta se v zadnjih sedmih letih podvojila,« pravi pediatrinja Irena Štucin Gantar, ki je tudi vodja strokovnega sveta bolnišnice. »Pri nekaterih ima bolezen z ustrezno obravnavo trend izboljševanja in so po nekaj dneh, mesecih, lahko pa tudi letih odpuščeni v domače okolje. Pri drugih vemo, da se bo stanje zaradi bolezni slabšalo. Pri njih poskušamo poskrbeti, da ne trpijo bolečin in da sta njihov dan in noč čim bolj prijetna,« razlaga.

Ena od najnovejših epidemij pri najmlajših, s katero se v bolnišnici ukvarjajo v programih Šola kakanja in Šola lulanja, je inflacija »funkcionalnih motenj odvajanja blata ali dnevnega mokrenja«. Vzroki teh težav so raznoliki. Najprej je treba izključiti organski vzrok. Če vzrok ni organski, je pogosto povezan z novodobnimi trendi: neredko se otrok in starši znajdejo v teh težavah zaradi pomanjkanja časa in vztrajnosti pri toaletnem treningu, neustrezne prehrane, premalo gibanja ali pa gre za neprepoznane stiske otroka, ki jih močenje ali mazanje hlačk še poglablja, povesta pediatrinji Irena Štucin Gantar in Tina Kaparić Kersnik.

Ukvarjajo se tudi s klasičnimi primeri prevelike telesne mase otrok. Ne tako redko zaidejo k njim 11-letniki z več kot 110 kilogrami. Poleg učenja sprejemanja raznolike prehrane v primernih količinah je ena od nalog bolnišnice tudi, da otroci pridobijo veselje do gibanja: otroke in starše učijo zdravega življenjskega sloga. Program, s katerim v bolnišnici spreminjajo življenjski slog, traja dve leti. Otroke poleg tega učijo socialnih veščin. Med obiskom v bolnišnici smo naleteli na skupino, v kateri so otroci sekljali paradižnik in čebulo. Kaj počnete, smo jih vprašali. »Pico z veliko zelenjave delamo za druge otroke,« je dejala deklica. »Včeraj zvečer pa smo naredili namaz iz čičerke,« je dodala, »ker smo šli potem gledat film.« Otroci v tej skupini so se denimo učili socialnih veščin in ogled filma ter pogovor o njem sta del terapije.

Drug primer novodobnih trendov, s posledicami katerih se spoprijemajo v bolnišnici, so šolske fobije, to je strah pred šolo. V bolnišnici ga zdravijo s hospitalizacijo učenk in učencev in obiskovanjem bolnišnične šole. Zaradi različnih stisk, ki so pogojene bodisi od znotraj bodisi od zunaj, nekateri učenci ne zmorejo več v šolo. V bolnišnici najprej poskušajo najti vzrok in hkrati krepijo otrokovo pozitivno vedenje, so pojasnili. Otroci v bolnišnici obiskujejo bolnišnično šolo, kar se jim po navadi zdi lažje, ker so skupine otrok pri pouku manjše. Z otrokom, starši in šolo se dogovorijo, kako se bo otrok postopoma vrnil v šolsko okolje. Celoten postopek obravnave traja tri do štiri tedne. Tudi prehrana, učenje o organizaciji dneva, psihološko vodenje in po potrebi vključitev pedopsihiatra so del zdravljenja.

Še en podoben sindrom, ki so ga začeli v bolnišnici pri otrocih zdraviti med prvimi v Sloveniji, je sindrom kronične bolečine in kronične utrujenosti. »To so zelo kompleksni primeri, izvidi teh otrok so večinoma v mejah normale, otroke pa resnično vse boli, so pretirano utrujeni, zjutraj težko vstanejo, med poukom imajo meglo v glavi, motita jih hrup in svetloba, so dejansko onesposobljeni,« razlaga Irena Štucin Gantar. Natančnega vzroka za takšen odziv organizma še ne poznajo. Pogosto otroci opišejo posebne družinske okoliščine – smrt, ločitev staršev, prometno nesrečo ali pa le prebolevanje virusne okužbe, po kateri si otrok ni opomogel. A čeprav so morda vzroki nefiziološki, je fiziološke spremembe mogoče dokazati na ravni delovanja mitohondrijev, to je celičnih organelov, odgovornih za proizvodnjo energije v telesu. Ti so naenkrat videti, kot da bi se prehitro postarali.

Nedavno so obravnavali mladostnico, gimnazijko, ki ni bila sposobna samostojno stati na nogah. Imela je bolečine po vsem telesu, tožila je o napihnjenosti v trebuhu, zjutraj je zelo težko vstala, bila je povsem brez energije, pa čeprav je bila pred tem aktivna športnica. Poenostavljeno povedano je njeno telo porabljalo energijo za obvladovanje tlečega vnetja in se je branilo tako, da je dekle sililo k počitku. Pri vsakem poskusu, da bi telo spravila v gibanje, ji je srce začelo razbijati, to pa ji je povzročalo še dodatne skrbi. Ni razumela, kaj se z njo dogaja, čeprav je to »normalen« odziv srca, ki želi kri potisniti navzgor po telesu, nič več vajenem pokončnega položaja. Pri deklici so na začetku obravnave izključili organske vzroke, nato je sledilo postopno uvajanje gibanja pod nadzorom fizioterapevta in kineziologa v povezavi s sproščanjem.

Dietetiki so z izključevalno dieto ugotovili, kaj ji je povzročalo napihnjenost v trebuhu, hkrati je postala njena prehrana redna in raznovrstna. Pomembna sta bila zadostna hidracija in uživanje soli. Dekle je imelo zagotovljeno tudi ustrezno psihološko pomoč. Po letu obravnav, ki so sprva potekale bolnišnično, nato ambulantno, je dekle ob podpori družine in šole spet normalno zaživelo: postalo je telesno aktivno, zdaj uspešno končuje letnik, nima prebavnih težav in je vedrega razpoloženja. Pri sindromu kronične utrujenosti oziroma kroničnem bolečinskem sindromu obdobju delnega izboljšanja lahko sicer spet sledi poslabšanje, »a bistveno je, da ko se otrok enkrat nauči, da je te težave mogoče rešiti, se zna s tem tudi sam spopasti in ve, da bo nastopilo izboljšanje. Celotna premica počutja pa je s časom usmerjena navzgor proti zdravemu izhodišču,« pojasni Irena Štucin Gantar.

Eden od stranskih učinkov timskega dela, se je ob našem obisku pohvalila Tanja Smrekar, so dobri odnosi v kolektivu. To dokazujejo recimo redne meritve organizacijskega ozračja pri njih; zadnja anketa je pokazala, da je kakovost odnosov pri njih za 20 odstotkov višja, kot je povprečje v Sloveniji. Ali še drugače, Bolnišnica za otroke v Šentvidu pri Stični je tudi bolnišnica z najboljšimi odnosi med zaposlenimi v državi. Zakaj? Ob smrti otrok se zrušijo marsikateri tabuji. Vsak zaposleni lahko računa na pomoč, so pojasnili. Kadar so stiske zaposlenih zelo velike, ima bolnišnica zanje zagotovljeno zunanjo psihološko pomoč. Ob tem si zaposleni tudi sami organizirajo vsakoletno druženje zunaj bolnišnice.

Ena najmanjših bolnišnic bo sicer v kratkem zrasla. Dejansko se bo njena velikost podvojila. Dobila bo prizidek s skupno 70 posteljami. Zaradi tega bo potrebovala nov zdravstveni kader. A to naj bi bile le še sladke skrbi: v bolnišnici težav s pomanjkanjem zdravstvenega kadra menda nimajo. V številnih drugih zdravstvenih zavodih mrzlično iščejo recimo medicinske sestre, v otroški bolnišnici pa njihove prošnje dobivajo brez objave razpisov, pravi Tanja Smrekar.