Kaj pa, če bi šlo zares?

Na dan streljanja na eni izmed finskih osnovnih šol, 2. aprila letos, se je v komentarjih pod novico o tem streljanju na spletnem portalu 24ur pojavila grožnja, da se bo nekaj takega 10. aprila zgodilo tudi v slovenskih šolah. Policija je tedaj z načinom obveščanja šol in javnosti povzročila precejšnjo paniko in minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar je tudi v intervjuju za Mladino pred mesecem priznal, da se je policija »do določene mere napačno odzvala. Zato smo se tudi takoj lotili spremembe protokola in prišli do t. i. semaforja obveščanja šol«. Minister je pod pritiskom javnosti tedaj odredil izredni strokovni nadzor. Ta je zdaj pokazal, da je bilo obveščanje strokovne in splošne javnosti še najmanjša težava.

Nadzor je po besedah direktorja direktorata za policijo in druge varnostne naloge Darija Levačića pokazal »različne nepravilnosti in pomanjkljivosti pri delu policije«. Podrobnejši vpogled pokaže, da je v tej zadevi preverjanja teroristične grožnje šlo narobe vse, kar lahko gre. Policija, ki je podatek o spletnem komentarju prejela od Sove, je najprej obvestila javnost, šele zatem ravnatelje osnovnih šol. Vse to pa je storila, preden je sploh preverila, ali gre za resno grožnjo ali ne, oziroma preden je preverila stopnjo ogroženosti. Čeprav je šole pozivala k samozaščitnemu ravnanju ter šolnike in starše celo k prijavljanju »sumljivih vedenj otrok«, je sama grožnjo vzela tako z levo roko, da je prve aktivnosti za odkrivanje storilca in vsaj osnovno preverbo resnosti grožnje začela šele sedem dni po prejetju obvestila o grožnji, 9. aprila. Torej šele dan pred napovedanim datumom napada. Razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, je konkretizirala šele dan po napovedanem napadu, 11. aprila. Na vrat na nos je torej obveščala javnost in ustvarjala paniko, in to ne da bi preverila resnost grožnje. Postopek bi moral biti prav nasproten, obveščanje javnosti pa šele posledica ugotovljene morebitne dejanske stopnje ogroženosti, ki bi jo policija ugotovila s postopkom preverjanja.

Nadzor je pokazal nestrokovno in nedosledno delo v sektorju kriminalistične policije. Drugega aprila je informacijo o grožnji prejel vodja oddelka za terorizem in ekstremno nasilje Albert Černigoj. A je ni vnesel v informacijski sistem policije. Prava zmeda je glede tega, ali je vodja oddelka vsaj obvestil nadrejene ali ne, a Levačić pravi, da dejstvo ostaja, da »vodstvo uprave kriminalistične policije od začetka ni bilo seznanjeno s tem podatkom«. Černigoj naj bi bil uradni zaznamek o tem napisal kasneje in za nazaj ter vanj vnesel celo neresnične informacije. Zaradi neresnosti ravnanja uprave kriminalistične policije so potem tekli dnevi (pravzaprav ves teden) do napovedanega napada, ko kriminalisti in tožilci zadeve sploh niso dobili v delo.

Generalni direktor policije Senad Jušić ni prevzel (objektivne) odgovornosti in ni odstopil. Notranji minister prav tako ne, čeprav na ministrstvu sami priznavajo, da je šlo za nepravilnosti, ki »se odražajo v nedoslednem opravljanju vodstvenih nalog in izvedbi takojšnje, hitre in skrbne policijske preiskave«. Minister je policiji zgolj »izdal usmeritve in obvezna navodila za odpravo nepravilnosti«.

A težava ministra Poklukarja in generalnega direktorja policije Jušića ni zgolj v tem, da je sistem odpovedal v tem primeru. Težava je, ker vsak tak nadzor (spomnimo se le nadzora zaradi ravnanja policije med protesti) pokaže kaotično stanje v slovenski policiji ne glede na to, ali gre za izredne razmere ali za povsem običajno teroristično grožnjo. Kakšno je stanje v resnici in kaj bi šele pokazali nadzori pri ravnanju policije v precej bolj vsakdanjih, manj nevarnih, manj odmevnih in zaradi tega še manj nadzorovanih vsakodnevnih postopkih?