Zagovor miru

Danila Türka, nekdanjega predsednika Slovenije in še prej pomočnika nekdanjega generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov Kofija Annana, diplomata in profesorja mednarodnega prava, je Antonio Guterres, sedanji generali sekretar OZN, politik, ki javno govori o nevarnosti vojn, ubijanju civilistov in sebičnosti velikih držav, pred dnevi imenoval v petčlansko skupino. Ta naj bi pripravila ter OZN in državam članicam poslala razmislek o vprašanju implementacije resolucij OZN o arhitekturi za gradnjo miru.

Zveni zapleteno in utopično. A vedeti je treba, kaj piše v ustanovni listini OZN. Podpisana je bila davnega leta 1945 in v njeni preambuli je zapisano, da se države pridružujejo tej mednarodni organizaciji z namenom, »da obvarujejo prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju našega rodu prizadejala človeštvu nepopisno trpljenje«. Države niso izrazile le želje po večji mednarodni pravičnosti, po uveljavljanju mednarodnega prava, ampak so se zavezale tudi, »da bodo združile vse moči za ohranitev mednarodnega miru«. Namen OZN je torej preprečevanje vojn, in kot zapisano, naj bi zdaj Danilo Türk sooblikoval predlog, kako naj bi upehana OZN okrepila svojo vlogo v mednarodnih odnosih in prispevala k svetovnemu miru. Danes je brez prave moči in vpliva. Ko je bila lanskega oktobra po dolgem usklajevanju sprejeta jordanska resolucija o dogajanju v Gazi, je izraelski zunanji minister Eli Koen dejal, da je njeno besedilo vredno »zaničevanja«. Izrael sicer že leta flagrantno krši tovrstne resolucije.

Imenovanje Danila Türka na ta položaj ni nič nenavadnega. Danilo Türk že od začetka vojne v Ukrajini opozarja, da se morajo spopadi končati z mirovnimi pogajanji, hkrati pa je izredno kritičen do pobijanja palestinskih civilistov, ki umirajo pod točo izraelskih bomb in raket. Ni edini. Na podoben način v Sloveniji razmišljajo sociolog Rudi Rizman, nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan, raziskovalec Igor Ž. Žagar, sociolog Rastko Močnik, filozof Boris Vezjak in kopica drugih posameznikov. Ti so sredi julija v časopisu Delo in v nekaterih drugih medijih objavili poziv proti financiranju vojn in vojnemu hujskaštvu. Bil je to čas vrha zveze Nato, na katerem je predsednik vlade Robert Golob napovedal občutno povečanje proračunskih sredstev za vojsko in nabavo orožja. Podpisniki so med drugim zapisali, da vlada Roberta Goloba na volitvah ni dobila mandata, da nas »potiska v posredniško, kaj šele v neposredno vojno proti Rusiji, vojne grožnje pa širi na Afriko in Azijo«. Namesto kopičenja orožja so predlagali, naj se slovenska država zavzema za mir in za politično reševanje sporov.

Vsem tem besedam lahko le prikimamo.

»Mirovniki so postali „plačanci“ tujih sil, „rusofili“ in „filokremeljski“ simpatizerji, ki ogrožajo liberalno demokracijo in želijo uvesti „iliberalno demokracijo“.«

Omenjeno pismo je po vsebini zelo podobno drugim pozivom k politiki miru, tudi tistemu v Mladini objavljenemu javnemu pismu, ki je že lanskega februarja opozarjalo, da vlade držav EU nimajo mandata za vojno in da je treba začeti diplomatska pogajanja o ustavitvi spopadov. Tisto pismo je naletelo na gluha ušesa, na posmehovanje, na žaljive oznake o »koristnih Putinovih idiotih« in podobno, pa četudi so se opozorila v njem kot v številnih drugih pozivih, ki so sledili, izkazala za upravičena. Zaradi odsotnosti dialoga, zaradi govora o zmagovalcih in poražencih umirajo nedolžni. V Ukrajini, Rusiji, na Bližnjem vzhodu, v Sudanu, povsod, kjer zmagujejo gospodarji vojn. Mirovnikom prisluhne le malokdo. Kaj se je torej zgodilo z mirovnim gibanjem? Zakaj je beseda mirovnik pri nas postala žaljivka, čeprav je bilo mirovno gibanje v Sloveniji eno izmed vplivnejših civilnih gibanj v času osamosvajanja, besede o mirovni politiki pa so zapisane celo v slovensko ustavo.

Plačanci

»Spomnimo se najprej, da je bilo mirovništvo ena od osnovnih političnih usmeritev novih družbenih gibanj ob koncu osemdesetih let – tako in takrat se je oblikoval tudi Mirovni inštitut –, ki je na prvih volitvah žalostno pogorela. Do oblikovanja stranke LDS je mirovništvo vztrajno stagniralo, nekateri pomembni mirovniki pa so postali zagovorniki oboroževanja,« pravi Igor Ž. Žagar, eden izmed pobudnikov nastanka julijskega pisma. Z vstopom v zvezo Nato leta 2004 se je na mirovniške pobude začelo gledati s podcenjevanjem in prezirom. Ko je Mladina januarja 2010 objavila peticijo »Ukinimo vojsko!«, ki je predlagala radikalno preoblikovanje Slovenske vojske v bolj civilno in socialno organizacijo, je tedanja ministrica za obrambo Ljubica Jelušič navrgla, da je protiustavna. »Z začetkom ukrajinsko-ruske vojne pa sta podcenjevanje in prezir prešla v odkrito agresijo in sovraštvo,« razmišljanje nadaljuje Igor Ž. Žagar. »Govoriti se je začelo o „akademskih mirovnikih“, o „četicah profesorjev“, ki zastopajo mirovniške ideje, o „ponižnosti, samokritičnosti in objektivnosti“, ki je mirovniškim pobudam manjka, mirovniki pa so postali „plačanci“ tujih sil, „rusofili“ in „filokremeljski“ simpatizerji, ki ogrožajo liberalno demokracijo in želijo uvesti „iliberalno demokracijo“. Zdaj pričakujem le še to, da me obiščejo predstavniki slovenskih obveščevalnih služb in policije.«

»Vedno več je avtoritarnega enoumja, ne samo pri vprašanju Ukrajine, pač pa tudi glede Palestine.«

O predstavnikih obveščevalnih služb ima veliko povedati tudi Rudi Rizman, zaslužni profesor in javni intelektualec, ki je prav tako podpisal omenjeni poziv. Pred natanko 30 leti, bil je to čas Depale vasi, je njegova pisma protipravno nadzorovala obveščevalna služba (po vsej verjetnosti je šlo za vojaški VOMO). Ko je zadeva prišla v javnost, je državni tožilec vložil obtožnico zoper Rizmana, saj naj bi bil v zasebnih pismih škodil dobremu imenu tedanjega ministra za obrambo Janeza Janše. Zadeva je po nekaj letih izzvenela, tožilstvo je umaknilo obtožnico. Bistvo tega izleta v zgodovino je v tem, da je Rizman takrat opozarjal na nevarnost militarizacije družbe in na zlorabe. Danes je podobno. Tudi danes opozarja, da o vojni v Ukrajini ne moremo razmišljati, ne da bi hkrati razmišljali o miru, ne da bi hkrati razmišljali o odgovornosti obeh, Rusije in Nata. Rizman je tako v zadnji Sobotni prilogi zapisal, da so ljudje leta 2003 v Sloveniji na referendumu naivno verjeli, da bo vstop v Nato državi prinesel mir, a se je Nato prelevil v napadalno organizacijo, kar dokazujejo vojne v Afganistanu, Iraku, Libiji in drugod. Prav tako ni težko napovedati, pravi Rizman, da bo Nato pod ameriškim vodstvom svoje članice v bližnji prihodnosti vpregel v nove vojne po zgledu prejšnjih ali novih vilenskih izjav in »voljnih koalicij«, tokrat naj bi te vojne potekale v Tihem in Indijskem oceanu. Njegove besede se z Natovega zornega kota berejo kot herezija.

»Ne gre samo za to, da je beseda mirovnik danes že žaljivka,« je Rudi Rizman povedal za Mladino. »Še huje je. Ko zagovorniki vojne govorijo o nas, ki predlagamo mirovna pogajanja, se pojavijo besede o lovkah, ki naj bi v Slovenijo segale iz Moskve, pravijo nam, da smo politična sekta, da zvonimo proti toči, nekdanji minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel pa je celo namignil, da je Sovjetska zveza (in sedaj tudi Ruska federacija) plačevala ljudi, ki so govorili o miru. Želijo nam torej podtakniti, da smo ruski plačanci. Vedno več je avtoritarnega enoumja, ne samo pri vprašanju Ukrajine, pač pa tudi glede Palestine. V Franciji so denimo aretirali profesorja Françoisa Burgata, poznavalca političnega muslimanstva, ker naj bi bil zagovarjal terorizem, na francoskih univerzah pa so tako rekoč prepovedali prireditve v znak solidarnosti s Palestinci. Še hujše stvari se dogajajo v Veliki Britaniji (demonstrante kaznujejo s štirimi do petimi leti zaporne kazni) in v Nemčiji. Tudi v zahodnih demokracijah – in ne samo v Rusiji – civilna družba postaja moteča. Moteči smo tudi mi, kako že pravijo, samooklicani mirovniki. Včasih nas demonizirajo, kot da ne bi imeli nobenih intelektualnih kompetenc.« Takšen odnos ni nič novega. »Spomnite se, kako je bilo na začetku vietnamske vojne, kako je Jean-Paul Sartre podprl pobudo Nobelovega nagrajenca Bertranda Russlla o ustanovitvi Mednarodnega (raz)sodišča za vojne zločine, kako so bili zagovorniki miru označeni za koristne idiote Moskve. Ko smo v Russllovem razsodišču kasneje sodili Sovjetski zvezi za vojne zločine in agresijo tam, pa so nas v Moskvi zmerjali z ameriškimi hlapci in operativci CIE. Na koncu, po letih vojne, po neštevilnih žrtvah se je pokazalo, da smo bili na pravi strani zgodovine. A očitno se iz zgodovine nismo prav veliko naučili,« še dodaja Rudi Rizman.

Spirala vojn in sovraštva 

Kaj je pravzaprav narobe s pozivi k miru, zakaj je mirovna pozicija v spopadu med agresorjem in žrtvijo, kot pravi državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Vojko Volk, »moralno zavržna«, in ali je res? Sociolog Gorazd Kovačič, tudi on je podpisal poziv vladi, trdi, da sam ni mirovni naivnež, ima se bolj za interesnega realista. »Nisem mirovnik, ki bi komu odrekal pravico do obrambe, toda vojno hujskaštvo, ki se ga gre kolektivni Zahod, je v nasprotju z objektivnimi interesi države Slovenije. Interesi ZDA niso interesi Evrope in Slovenije.« Kako smo torej prišli do tega, da je zagovor miru ožigosan kot ruska propaganda? »V vsej Zahodni Evropi in tudi pri nas se je vzpostavila naracija, ki jo je večinsko prevzel politični razred. Ta govori nekako takole: oboroževanje, krepitev vojske, vlaganje v vojaško industrijo in podobno je bistvenega pomena, ker je napad Vladimirja Putina na Ukrajino pokazal, da je svet nevarnejši, kot se je zdelo pred leti,« pravi Gorazd Kovačič. »Hkrati se pojavlja argument, da gre za vojno vrednot. Da moramo pomagati napadeni Ukrajini, ker naj bi se tam branile demokratične vrednote. A če natančno pomislimo, katere od zahodnih vrednot branimo v Ukrajini, naletimo na težavo. Vojna poteka med dvema nacionalizmoma, ki imata lastne partikularistične interese in cilje. Edina vrednota, ki jo Ukrajina brani, so načela mednarodnega prava, predvsem prepoved napadalne vojne. Glede demokracije pa imam nekaj pomislekov.

Ukrajina, žal, ni zgled demokracije evropskega tipa. Tam vladajo milijarderji, ki so pokupili politične stranke, vlada je uvedla cenzuro, oporečniki so v zaporih, znižali so raven pravic manjšin. Žal je ukrajinska demokracija bolj podobna ruski kot pa evropski. Edino, glede česar imajo Ukrajinci prav, je to, da branijo mednarodno ureditev in da so žrtve napadalne vojne.«

»Vojna vedno pripelje do travm in te travme lahko povzročijo novo nasilje; čim dlje traja vojna, tem globlja je spirala sovražnosti.«

A če je edini načelni, moralni razlog, zaradi katerega je treba pomagati Ukrajini, da se tam brani mednarodna pravna ureditev, se lahko v isti sapi sprašujemo, zakaj se Zahod hkrati ne meni za genocid v Gazi. »Tam se obnaša, kot da ima Izrael pravico voditi pravično vojno proti prebivalstvu z vsemi vojaškimi sredstvi, ki jih ima na voljo. In ima jih veliko. Argumenti za oboroževanje držav Nata in Slovenije so v kontekstu obeh vojn, ki potekata v soseščini, tako neprepričljivi, da lahko brez večjih pomislekov govorimo o hipokriziji. Od tod naprej se pojavlja razmislek o interesih držav, o zavezništvih, o vojni kot obliki ekonomske politike in o tem, kje se bo ta stvar končala. Zdaj so začeli žugati Kitajski in res ne bi rad, da bi Slovenija sodelovala v kakšni novi svetovni vojni samo zato, ker podpira ameriški vojaški imperializem.«

Kaj pa trditev o podpornikih agresorske Rusije? Kaj pa demonizacija zagovornikov miru? »To ni nič novega, pri nas te hitro ožigosajo. Spomnite se, kaj se je dogajalo nekdanjemu ustavnemu sodniku Matevžu Krivicu, ki se je že pred desetletji boril za izbrisane, in to s stroge legalistične pozicije. Ta je konservativna, a Krivica so psovali, bil naj bi skrajni levičar, sovražnik Slovenije in podobno. Pa seveda ni bil, kot tudi danes ni vsak, ki podvomi o ustreznosti militaristične politike Zahoda, skrajni levičar ali Putinov vohun. Je pa to lep način, da delegitimiraš kritiko in prekineš razpravo.«

Vrnimo se na začetek, k vprašanju miru. Zunaj polja geopolitičnih interesov, zgodovinskih delitev, avtokratov in generalov, zunaj dileme, ali bi mirovna pogajanja in zamrznitev sovražnosti v Ukrajini nagradili agresorja, se postavlja vprašanje nasilja. Natančno o njem govori tudi psihologinja Katja Košir, ki se sicer strokovno ukvarja s povsem drugimi temami, kot sta mednarodna politika in diplomacija, veliko pa ve o vprašanju medvrstniškega nasilja. »Podpisala sem besedilo, ker je skladno z mojimi prepričanji in vrednotami, trdno sem prepričana, da zaostrovanje nasilne retorike in nasilnih ukrepov vedno vodi do novega nasilja. Situacija je pri nas žal črno-bela, ali si za ene ali si za druge, tudi v javnem govoru je vedno manj prostora za barve, kot da bi obstajala samo dva pola.« V tem primeru je alternativa zgolj, ali si za Ukrajince ali za Ruse. »Vedeti je treba, da vojna vedno pripelje do travm in te travme lahko povzročijo novo nasilje; čim dlje traja vojna, tem globlja je spirala sovražnosti, ki jo je res težko ustaviti.«

Rusija je Ukrajino napadla 24. februarja 2022, že prej pa si je prisvojila Krimski polotok. Dobri dve leti kasneje, sredi poletja 2024, se zdi, da bo vojna trajala še leta. A nekaj je jasno, v njej ne bo absolutne zmage ne ene in ne druge strani. Lahko se konča le s pogajanji, ne pa s kopičenjem orožja. Zahod danes Ukrajini ponuja predvsem orožje in le majhen ščepec mirovne diplomacije.