Ignoriranje sodišča

Pred dvema tednoma je upravno sodišče odločilo o pritožbi neizbranega kandidata Boštjana Lindava zoper imenovanje Senada Jušića na čelo policije in zapisalo, da je bil sklep uradniškega sveta o Jušićevi primernosti za ta položaj nezakonit. Tako je bilo zato, ker sklep ni bil obrazložen in sodišče ni moglo preveriti, ali Jušić zares izpolnjuje zahtevane razpisne pogoje, o čemer je sicer od vsega začetka obstajal resen dvom. In vlada, ki je imenovanje opravila?

Notranji minister Boštjan Poklukar je dejal, da »razpisa ne nameravam ponoviti«, da so »sklepi vlade zakoniti« in da Senad Jušić »ostaja generalni direktor policije«. Jušić pa se je odzval s še presenetljivejšimi besedami, da mu »sodba daje legitimnost« in da mu je bil z njo »pripoznan status generalnega direktorja policije«. Če sprejmemo to stališče izvršilne veje oblasti, potem je lahko na čelo policije in na druge odgovorne položaje imenovan kdorkoli. Dejansko kdorkoli.

Zakon o javnih uslužbencih v členih od 60. do 65. ureja izvedbo javnega natečaja za imenovanja, izbirni postopek in podobno ter seveda tudi pravice neizbranega kandidata. Ta ima najprej možnost »vpogleda v vse podatke, ki jih je izbrani kandidat navedel v prijavi na javni natečaj in dokazujejo izpolnjevanje natečajnih pogojev, in v gradiva izbirnega postopka«. Ta možnost seveda ni sama sebi namen in je smiselna le, če ima neizbrani kandidat pravico do pravnih sredstev. In res jo ima. Ima namreč možnost pritožbe na komisijo, pa tudi – po pričakovanem negativnem odgovoru, saj je prav ta komisija kandidata potrdila kot primernega – pravico sprožiti upravni spor.

V vseh omenjenih členih zakon zahteva izvedbo postopkov skladno z zakonom o upravnem postopku. Ta zakon pa predvideva obrazložitev posameznih odločitev, recimo ugotovitev natečajne komisije, zapisanih v sklepu. To je logično, saj ima neizbrani kandidat pravico do pritožbe in upravnega spora. Te ne bi imel, če bi šlo za diskrecijo vlade, pri kateri niso zahtevani pogoji za imenovanje in s tem tudi ni potrebna obrazložitev izpolnjevanja teh pogojev.

Omejena diskrecija vlade

Vlada lahko recimo opravi nekatera imenovanja brez postavljanja posebnih, »strokovnih« pogojev, taka so recimo imenovanja državnih sekretarjev. Enako ne nazadnje velja za imenovanja ministrov v državnem zboru. Ministri lahko potem določeno število ljudi v svojem kabinetu prav tako zaposlijo brez razpisa, brez postavljanja posebnih pogojev. Seveda to storijo tudi brez obrazložitve, ali, zakaj in kako nekdo izpolnjuje pogoje, ker teh sploh ni. Minister Poklukar bi lahko v kabinetu kakopak zaposlil novinarja Mladine. Recimo Petra Petrovčiča. In seveda ljudem, ki niso dobili te službe, torej »neizbranim kandidatom« v najširšem smislu, ne bi pripadala pravica do kakršnekoli pritožbe. Ministru ali pa komurkoli drugemu pa – saj je sedaj že jasno – ne bi bilo treba podati nikakršne obrazložitve za to zaposlitev.

Če sprejmemo stališče notranjega ministra in s tem vlade do imenovanja Senada Jušića, bi lahko vlada na njegovo mesto imenovala tudi kateregakoli novinarja Mladine.

A glede na sedanjo prakso uradniškega sveta in to, kako sodbo upravnega sodišča razlagata generalni direktor policije in notranji minister in s tem vlada, bi ta lahko na čelo policije prav tako imenovala Petrovčiča ali pa katerega drugega novinarja ali novinarko Mladine. Posebna natečajna komisija bi morda malo potarnala – in kot pri Jušiću recimo zahtevala dopolnitev glede pogoja »8 let delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v javnem sektorju« – ter Petrovčičevo kasnejšo dopolnitev sprejela kot ustrezno in potrdila, da tudi ta natečajni in hkrati zakonski pogoj izpolnjuje. Čeprav nikoli ni bil zaposlen v javnem sektorju. Neizbrani kandidat (recimo Boštjan Lindav ali pa Senad Jušić) bi uporabil pravna sredstva in se obrnil tudi na upravno sodišče, to bi ugotovilo, da glede na neobrazloženi sklep uradniškega sveta ne more preveriti izpolnjevanja omenjenega ali pa kateregakoli drugega razpisnega pogoja, in sklep označilo za nezakonit. Poklukar bi sporočil, da vlada razpisa ne bo ponavljala, da je Petrovčičevo imenovanje zakonito, Petrovčič pa bi dejal, da je javnost narobe razumela odločitev sodišča in da mu to pravzaprav daje »legitimnost«, da mu je s tem »pripoznana funkcija« prvega moža policije.

Vlada seveda ima popolno diskrecijo, koga bo in koga ne bo imenovala. A kandidate za »strokovne« vodstvene položaje, kakršen je tudi položaj generalnega direktorja policije, lahko izbira le med posamezniki, ki izpolnjujejo zakonske in morebitne druge razpisne pogoje. Prav zato, da na manj pomembne, še posebej pa na bolj pomembne položaje, za katere so potrebna specifična znanja – in mednje gotovo sodi vodenje policije – ne bi imenovala novinarja Mladine. Ali pa kakega drugega kandidata brez slehernih izkušenj z delom v policiji. Ali pa celo v vseh pogledih neprimernega kandidata, recimo obsojenega vodjo narkokartela. Stališče, ki ga zdaj zagovarja vlada, pa pomeni, da po sicer predvidenih pravnih poteh očitno nihče ne bi mogel vlade prisiliti k ponovnemu premisleku, preden Petrovčič razpusti policijo ali jo vodja narkokartela uporabi, da ga osvobodi iz zapora, ali še kaj hujšega.

Na podlagi povedanega verjetno ni več dvoma, da je in bi bilo tudi v prihodnje takšno ravnanje vlade nezakonito, in sicer zato, ker temelji na nezakonitem ravnanju uradniškega sveta. Ta bo moral opustiti nezakonito prakso neobrazloženih trditev o izpolnjevanju pogojev, česar se zaveda tudi notranji minister, ki je dejal, da jo bo treba »očitno v prihodnje spremeniti«. Iz tega so izvzeta vsa pretekla imenovanja posameznikov, ki so se jim mandati že iztekli. Verjetno pa bi morala biti ponovljena vsa imenovanja, ki so še aktualna, a zagotovo bi se to moralo zgoditi v primeru imenovanja Senada Jušića. To je pač prvo imenovanje doslej, pri katerem je sodišče sklep uradniškega sveta nedvoumno označilo za nezakonit.

Odvisni uradniški svet

Ne glede na to, kako se minister in prvi mož policije trudita sodbo prikazati drugače, prav ta nakazuje, da ravnanje uradniškega sveta ni bilo zakonito in se ne more nadaljevati. Predvsem zato ne, ker sklepov uradniškega sveta ni mogoče neodvisno, recimo sodno, preveriti in lahko celo pri tako pomembni funkciji, kot je vodja policije, le zaupamo zagotovilom ministra in natečajne komisije. Ali kot je v oddaji Politično na TV Slovenija dejal Poklukar, češ da je predsednik uradniškega sveta in v tem primeru tudi predsednik petčlanske natečajne komisije Andrej Verhovnik Marovšek na seji vlade »na eksplicitno vprašanje, ali magister Senad Jušić izpolnjuje pogoje za generalnega direktorja policije, odgovoril, da jih izpolnjuje«.

Uradniškega sveta nikakor ni mogoče kar na splošno označiti za neodvisni organ, ki bi mu morali preprosto verjeti na besedo.

To kakopak ne more biti dovolj. Večino članov uradniškega sveta imenuje politika, vlada in predsednik republike. Poleg tega bi pri večini, torej pri vsaj treh članih natečajne komisije, ki je odločala o Lindavovi in Jušićevi primernosti, lahko govorili o sumu navzkrižja interesov. Poleg Andreja Verhovnika Marovška so v njej sedeli še dr. Andrej Kohont, Radivoj Uroševič, dr. Gorazd Meško in Marko Rešetič. Uroševič je bil predsednik enega od dveh policijskih sindikatov, tistega, s katerim je Poklukar že v prvem mandatu na čelu notranjega ministrstva zelo dobro sodeloval, drugemu pa je očital bratenje s SDS. Dr. Gorazd Meško je predstojnik katedre za kriminologijo na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru in je bil nekoč že tudi dekan te fakultete. Gre za fakulteto, katere raziskovalna dejavnost je pomembno vezana na projekte, ki jih naročata (in financirata) policija in notranje ministrstvo. Med vodilnimi raziskovalci je tudi Meško sam. Marko Rešetič pa je namestnik generalnega sekretarja ministrstva za notranje zadeve in se pogosto pojavlja kot pooblaščenec ministra za notranje zadeve.

Uradniški svet nasploh in tudi natečajna komisija v postopku izbire generalnega direktorja policije torej nikakor nista neodvisna organa, ki bi jima lahko ali pa bi jima celo morali verjeti na besedo, kadar se pojavijo dvomi o zakonitosti njunih odločitev. Minimalna politična higiena in načela pravne države od vlade zahtevajo več kot le za lase privlečeno interpretacijo ali pa kar reinterpretacijo sodbe upravnega sodišča. Vsaj od vlade, ki je na oblast prišla z zagotovili o spoštovanju pravne države.