Nam res ni mar?

Podatki državne agencije za okolje so neizprosni: v prvih devetih mesecih letos, torej še pred začetkom te kurilne sezone, so bile na večini merilnih mest v državi mejne vrednosti zdravju škodljivih delcev PM10 presežene že opazno večkrat kot lani vse leto. Med kritičnimi merilnimi mesti so recimo vsa merilna mesta v Ljubljani, obe v Celju, tudi tisto pri bolnišnici, pa na Ptuju, v Kranju, v Mariboru ob Titovi cesti, v Zagorju, Murski Soboti. Izstopajoče visoke ravni so zaznali tudi v Črnomlju pri zdravstvenem domu, kjer delce merijo od januarja letos. Ključni vir trdih delcev PM10 so promet in mala kurišča. Stanje slovenskega zraka je žalosten izraz medlih načrtov levosredinskih vlad in učinkovitih populističnih desničarskih politik, kakršno je letos uprizorila stranka Nova Slovenija z akcijo »Drv ne damo«.

S to kampanjo je vso državo prepričala, da želi vlada ljudem vzeti pravico, da bi še naprej kurili z drvi. A omenjeni podatki, ki jih objavlja Arso, morajo biti tudi svarilo pred novimi podjetniškimi zamislimi županov. Med njimi je ljubljanski župan Zoran Janković, ki želi v kotlinski in neprevetreni Ljubljani, med evropskimi mesti po kakovosti zraka uvrščeni na rep, postaviti največjo sežigalnico odpadkov v državi in širši regiji. Gre za sežigalnico za približno 160 tisoč ton odpadkov na leto. Poleg tega v mestu še vedno gradi parkirne hiše, s čimer samo privablja promet.

»Onesnažen zrak je – z vidika vpliva okolja – eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za zdravje, tako rekoč se mu ni mogoče izogniti,« opozarjajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. »Za Slovenijo velja, da so pozimi, ko nastane temperaturni obrat, najbolj onesnažene kotline, torej Ljubljana, Celje in Zasavje. Onesnažen zrak se tam nabira in zadržuje.«

V hladnem obdobju leta kakovost zraka pomembno poslabšujejo trdi delci, katerih največji vir so poleg prometa mala kurišča. Male kurilne naprave na lesno biomaso, ki je sicer obnovljivi vir energije, so pri nas vzrok za skoraj 75 odstotkov onesnaženja z delci PM2,5, opozarja Arso. Gre za trde delce PM (iz angleščine particulate matter), ki se ločijo po velikosti; PM10 imajo premer manjši od 10 mikrometrov, »fini« delci PM 2,5 pa manjšega od 2,5 mikrometra. Nekateri delci, recimo prah, umazanija, saje ali dim, so dovolj veliki ali dovolj temni, da jih vidimo s prostim očesom, drugih ne. Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) onesnaženost zunanjega zraka in delce PM uvršča v prvo skupino, to je med snovi, ki so za ljudi dokazano rakotvorne. »Vse številnejše raziskave potrjujejo, da onesnažen zrak vpliva na pojavnost kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB) in pljučnega raka. Pri nastanku teh bolezni so verjetno najpomembnejši trdni delci, predvsem PM2,5, ki zaradi majhne velikosti prodrejo globoko v dihala in povzročajo oksidativni stres, vnetje in okvaro genetskega materiala,« je na srečanju toksikologov konec novembra opozoril doc. dr. Matevž Harlander z oddelka za pljučne bolezni in alergije UKC Ljubljana. V povezavi z delci PM10, katerih 30- do 40-odstotni vir je cestni promet, je opozoril na izsledke zadnjih raziskav: »Tveganje za razvoj astme pri otrocih, ki prebivajo 75 metrov od prometne ceste, je približno 50 odstotkov večje v primerjavi z otroki, ki živijo več kot 150 metrov stran.« Evropska okoljska agencija ocenjuje, da je bilo leta 2021 zaradi kronične izpostavljenosti finim delcem PM2,5 v Sloveniji okoli 1200 prezgodnjih smrti oziroma 56 na sto tisoč prebivalcev, kar je blizu povprečja EU. To je pol manj kot leta 2005, kar kaže na izboljšanje zraka. A to ne spreminja dejstva, da je zrak v Sloveniji še vedno izjemno onesnažen. V kar 15 državah članicah EU je smrti bistveno manj, med njimi v Avstriji, Nemčiji, Franciji.

Po evidenci ministrstva za okolje je v državi kar 550 tisoč različnih malih kurilnih naprav, delež kurišč na trda goriva pa je 56-odstoten.

In zakaj je pri nas treba vključiti alarm? Nekateri okoljski kazalniki so letos slabši kot lani in ponekod celo slabši kot leta prej. To kaže letošnja zbirna preglednica, v kateri agencija za okolje vsak mesec poroča o preseganju dnevne mejne vrednosti delcev PM10. V njej so podatki za skoraj 40 merilnih mest, večinoma iz Arsove državne merilne mreže, nekaj pa tudi z merilnih postaj občin in podjetij. Za zdaj so objavljeni podatki le za prvih devet letošnjih mesecev, a že ti kažejo, da je bila na večini merilnih mest presežena dnevna mejna vrednost delcev PM10 (50 mikrogramov na kubični meter zraka) zaznana večkrat kot v vseh lanskih 12 mesecih skupaj. To velja recimo za vsa merilna mesta v Ljubljani – za tri v Arsovi mreži (Bežigrad, Celovška, Vič) in za občinsko merilno postajo v križišču Vošnjakove ulice in Tivolske ceste v središču, v Celju – tudi pri bolnišnici, na Ptuju, v Kranju, v Mariboru ob Titovi cesti, v Zagorju, Murski Soboti (Rakičan). Ker med temi podatki še ni tistih za to kurilno sezono (največkrat je mejna vrednost navadno presežena februarja in decembra), je dokaj verjetno, da bo na nekaterih mestih presežena celo več kot 35 dni, kolikor je za zdaj po direktivi EU o zraku najvišje dovoljeno število dni s preseženo mejno vrednostjo; to lani ni bilo preseženo nikjer, predlani pa le na merilnem mestu Murska Sobota Rakičan (39-krat). Najslabše letos kaže središču Ljubljane; že do konca septembra je merilna postaja 31-krat zaznala presežene mejne dnevne vrednosti delcev PM10, lani se je to v vsem letu zgodilo 22-krat, leta 2022 pa 27-krat. Od 1. januarja 2030, ko bo začela veljati revidirana direktiva EU o kakovosti zraka (Svet EU jo je dokončno potrdil 14. oktobra letos), bodo mejne vrednosti v koledarskem letu lahko presežene le 18-krat, ne več 35-krat.

Če bi ta strožja omejitev že veljala, bi imeli že zdaj »težave« pri vsakem šestem merilnem mestu v Sloveniji. Dodatno bodo z letom 2030 znižane tudi »mejne vrednosti onesnaževal za varovanje zdravja ljudi«; dnevna mejna vrednost za delce PM10 bo znižana s 50 mikrogramov na kubični meter zraka na 45.

Pri teh mejnih vrednostih, ki so izračunane kot povprečje 24-urnih koncentracij, je treba vendar opozoriti na ekscesne urne koncentracije. Devetnajstega novembra je agencija za okolje posebej opozorila na nabiranje izpustov malih kurišč, zaradi česar se je v kotlinah in dolinah zvišala vrednost delcev PM10. Že večer prej so na več merilnih postajah urne koncentracije PM10 presegale 100 mikrogramov na kubični meter zraka, recimo v Hrastniku ali pri zdravstvenem domu v Črnomlju, kjer je bila ob 22. uri izmerjena celo vrednost 166 mikrogramov, dan kasneje pa so bile vrednosti, višje od 100, tako rekoč ves dan tudi pri merilni postaji Celje bolnišnica in dopoldne v središču Ljubljane, na križišču Tivolske ceste in Vošnjakove ulice, kjer ima merilno postajo občina.

Ljubljana je »statistično značilno slabša od povprečja preostale Slovenije«, kar zadeva nove primere pljučnega raka. Na sto tisoč prebivalcev ima 80 primerov, država v povprečju pa 70.

A izstopa Ljubljana, pri kateri je streznitev glede izjemno slabe kakovosti zraka prišla že avgusta. Takrat je Evropska agencija za okolje Ljubljano, upoštevajoč delce PM2,5, umestila na 310. mesto med 372 evropskimi mesti, torej na rep, v skupino mest s »slabo kakovostjo zraka«. Ekipa župana Zorana Jankovića je oporekala metodologiji, češ da imajo nekatera evropska mesta merilne postaje v zelenem zaledju, a tudi pri Arsu dodajajo, da znotraj kotlinske Ljubljane pač ni velikih razlik. »Ko je prisoten temperaturni obrat, se izpusti nabirajo in širijo po celotni kotlini in vsi, ki živijo v tej kotlini, dihajo zrak približno enake kakovosti.« Poudarjajo še eno hibo Ljubljane, to je šibek veter; ker vetra ni, se Ljubljanska kotlina ob zimskih inverzijah spremeni v »lonec« izpustov. »Izpusti lokalnih kurišč, prometa in drugih virov ostajajo dlje ujeti v spodnjih plasteh zraka, navadno, dokler ga ne premešajo močnejši vetrovi ali obilne padavine,« razlagajo pri Arsu. Povprečna hitrost vetra v kurilni sezoni v Ljubljani je praviloma le približno meter na sekundo, na Dunaju in v Københavnu, ki ju župan vidi kot zgled pri postavitvi sežigalnice odpadkov, je 3,6 oziroma 3,8 metra na sekundo.

A to še ni vse. Letos objavljeni podatki NIJZ o zdravju v občinah kažejo, da je Ljubljana »statistično značilno slabša od povprečja preostale Slovenije«, kar zadeva nove primere pljučnega raka. Na sto tisoč prebivalcev ima 80 primerov, država v povprečju pa 70.

In kje je težava oziroma kje so ukrepi? Kdaj se bo kaj spremenilo?

Začnimo s prometom, ki je drugače od kurilnih naprav stalen, nesezonski onesnaževalec. Da je najučinkovitejši ukrep za zmanjšanje onesnaževanja manj vožnje, je pokazalo obdobje covida. Evropska agencija za okolje je v letih 2020 in 2021 zaznala občutno zmanjšanje skoraj vseh izpustov iz prometa, a ti so se po odpravi protikoronskih ukrepov sredi leta 2022 spet začeli povečevati. Za ponazoritev: izpusti dušikovih oksidov (NOx) iz cestnega prometa v EU so se leta 2020 glede na leto 2019 zmanjšali za skoraj 20 odstotkov, kar je toliko kot prej v šestih letih skupaj, podobno je bilo z ravnijo delcev PM10 in PM2,5.

Ko je prisoten temperaturni obrat, se izpusti nabirajo in širijo po celotni kotlini in vsi, ki živijo v tej kotlini, dihajo zrak približno enake kakovosti.

Jedrno težavo Slovenije pri prometu sicer kažejo podatki, ki jih je evropski statistični urad Eurostat objavil 26. oktobra letos, na svetovni dan trajnostnega prometa. Gre za podatke o potniških kilometrih, ki kažejo, s čim so leta 2022 potovali prebivalci posameznih držav članic EU. Pri potovanjih z vlakom se je Slovenija uvrstila na rep, saj je bilo le 2,4 odstotka kopenskih potniških kilometrov pri nas opravljenih z vlakom; slabši so bili le Estonija, Litva in Grčija ter Ciper in Malta, ki železniške infrastrukture sploh nimata. Najvišje se je uvrstila Avstrija, kjer je z vlakom opravljenih 14,2 odstotka kopenskih potniških kilometrov, sledijo ji Nizozemska, Švedska in Francija ter Nemčija z 9,3 odstotka, povprečje EU je osem odstotkov. Prevozov z avtobusi je bilo 12 odstotkov, je pa seveda Slovenija »kraljica« pri avtomobilih; kar 86,1 odstotka kopenskih potniških kilometrov opravimo z avti, od 27 držav članic EU so od nas slabše le Bolgarija, Portugalska in Litva. Število osebnih avtomobilov na tisoč prebivalcev pri nas še naprej raste, lani smo imeli 579 osebnih avtomobilov na tisoč prebivalcev, leta 2008 pa 514, kažejo podatki statističnega urada. Porazne podatke pa je mogoče nizati naprej. Lani je bilo v notranjem železniškem prometu prepeljanih 14,04 milijona potnikov, kar je sicer največ po letu 2014, a primerljivo z letom 2000 in 1,7 milijona manj kot leta 2008. Še slabše je pri avtobusih, kjer so bili lani podatki slabši kot v predkoronskem letu 2019; z linijskim prevozom se je lani peljalo 25,9 milijona potnikov, kar je 2,5 milijona manj kot leta 2019, z mestnimi javnimi progami pa 43,7 milijona potnikov ali skoraj 15 milijonov manj kot leta 2019.

Tako stanje je posledica desetletij zanemarjanja vlaganj v javni potniški promet. Simon Koblar z Urbanističnega inštituta možnost pomembnega premika vidi v uskladitvi medkrajevnih avtobusnih prevozov z železniškimi prevozi, kar naj bi Družba za upravljanje javnega potniškega prometa (DUJPP) dokončno izpeljala prihodnje leto. »Potovalni čas mora postati zanesljivejši,« je pred dnevi dejal za Val 202. Tudi v mestih, začenši z Ljubljano, ni tako rekoč nobenih odločnejših ukrepov za zmanjšanje avtomobilskega prometa in onesnaženosti zraka, ki so sicer že leta znani na razmeroma velikih in gostih mestnih območjih. Študija nizozemske svetovalne družbe CE Delft iz marca 2021 recimo kot tak ukrep navaja zaračunavanje vstopa z avtom v mestno jedro, ki so ga po zgledu Singapurja že leta 2003 uvedli v Londonu, leta 2007 v Stockholmu in 2008 v Milanu, kjer zdaj vstop stane 7,5 evra. Tak ukrep je učinkovit, a lahko, podobno kot dražja parkirna mesta v središču, prizadene revnejše, zato morajo biti na voljo druge možnosti, zlasti seveda kakovosten javni promet. »Nizkoemisijska območja, zapore za promet in parkirne omejitve v središču bodo izboljšali kakovost zraka v samem mestu, zunaj njega pa se utegne celo poslabšati, če ni primernih spremljevalnih ukrepov, kot so mesta P + R, kjer pustiš avto in se naprej odpelješ z javnim prevozom, boljši javni prevoz in varna kolesarska infrastruktura,« pravi Nejc Geržinič, ki je decembra lani na temo javnega prometa doktoriral na Tehnični univerzi v Delftu na Nizozemskem. Kot zgleden primer ukrepanja navaja belgijski Gent. »Tam so uvedli tako imenovani circulation plan. To pomeni, da so četrti znotraj cestnega obroča odrezali drugo od druge. Povezovalne ulice so zaprli s (potopnimi) količki, zapornicami ali kamerami, tako da pešci, kolesarji, javni prevoz in vozila na nujni poti še vedno lahko prehajajo po najkrajši poti. Za avtomobile pa je edini način, da prideš iz četrti v četrt, da greš na obvoznico in po njej do druge četrti. A brez drugih ukrepov bi zgolj ta onesnaženje na mestnem obrobju povečal. Sočasno so zato precej izboljšali javni promet in kolesarske povezave. Tako je pot z avtom razmeroma daljša, pot s kolesom pa krajša, in ker je manj tranzitnega cestnega prometa, tudi udobnejša in varnejša,« razlaga.

Aidan Cerar, vodja projektov na Inštitutu za politike prostora, opozarja še na eno anomalijo: »Po nekaterih podatkih je v Sloveniji 50 odstotkov voženj z avtomobilom dolgih do dva kilometra. Tukaj bi pravzaprav najlažje spremenili potovalne navade, saj to razdaljo tako rekoč vsak lahko premaga peš ali s kolesom.« In ukrepi? Na eni strani občutne omejitve parkiranja in prometa, enosmerne ali slepe ulice, ki morajo voditi k umiritvi prometa in povečanju varnosti in udobja hoje in kolesarjenja. Druga težava, ki jo omenja Cerar, so vožnje v službo, pri katerih rabo avtomobila determinira zlasti to, kako dostopno ali preprosto je parkiranje. »Tukaj je gotovo v prvi vrsti najenostavnejša rešitev seveda manj parkirnih mest, saj ta privabljajo avtomobile, a spet je nujna alternativa zanesljiv javni prevoz,« dodaja Cerar. IPop je sicer skupaj z Ljubljanskim urbanističnim zavodom (LUZ) in Regionalno razvojno agencijo Ljubljanske urbane regije eden od pripravljavcev nove celostne prometne strategije Ljubljane 2025–2032, ki pa bo morala seveda prihodnje leto v obravnavo v mestni svet. A projekt, ki prav zdaj poteka v Ljubljani, gradnja potniškega centra z nakupovalnim središčem Emonika, bo v središču prestolnice zagotovil 3000 novih parkirnih mest.

Kako pa se država spoprijema z drugim virom škodljivih trdih delcev, kurjenjem drv? Vse strokovne ustanove, začenši z Arsom, NIJZ, tudi Podnebni svet, pozivajo, da je nujno omejiti izpuste iz malih kurilnih naprav. A je populistični desni politični pol zadnji tak poskus tako napadel, da je vladajoča koalicija ukrepe za izboljšanje zraka umaknila. Decembra lani je ministrstvo za okolje, ki ga vodi Bojan Kumer, v vladno obravnavo poslalo predlog energetskega zakona, ki bi občinam omogočil, da bi na gosto naseljenih območjih, kjer imajo težave s kakovostjo zraka, za novogradnje ali prenovljene eno- ali dvostanovanjske stavbe omejile vgradnjo peči na drva in pelete kot primarnega vira ogrevanja. S tem bi lokalne skupnosti dobile možnost ukrepanja za spoprijem z lokalnimi težavami z onesnaženostjo zraka.

A čeprav je šlo z vidika varovanja zdravja za zelo smiselno ureditev, je priložnost zaznala desna NSi. Razglasila je, da želi vlada ljudem vzeti drva, Slovenijo polepila z jumbo plakati »Drv ne damo« in zahtevala referendum, pridružila se je še SDS. Janez Janša je rekel, da »prepoved kurjave na drva ogroža nacionalno varnost«, in se fotografiral s sekiro ob tnalu s poleni v ozadju. Seveda niso manjkali niti združenja lastnikov gozdov ter prodajalci in proizvajalci drv in peletov. Epilog: določilo je bilo črtano iz predloga zakona. Ob tem je premier Golob padli poskus relativiziral z navedbo, da z vidika kakovosti zraka v bistvu ni težava »500 novih naprav za ogrevanje na lesno biomaso, ki se vgradijo vsako leto«, pač pa je bistveno bolj pomembno zamenjati naprave v kar »430 tisoč gospodinjstvih, ki se ogrevajo na lesno biomaso, večinoma pa uporabljajo stare peči«.

Število osebnih avtomobilov na tisoč prebivalcev pri nas še naprej raste, lani smo imeli 579 osebnih avtomobilov na tisoč prebivalcev.

A tukaj se kaže nova pomembna težava, to so slabe evidence naprav in s tem slab nadzor. Na to opozarjajo v Mestni občini Ljubljana (MOL): »Ministrstvo za okolje je vzpostavilo evidenco malih kurilnih naprav, v katero izvajalci dimnikarskih storitev vpisujejo podatke o napravah. Glede na problematiko izvajanja dimnikarskih storitev – uporabniki se zanje ne odločajo – lahko evidenco uporabimo le za grobo oceno.« Zaradi tega je kritično slab tudi državni nadzor. »V teh kuriščih se pogosto uporablja slabše gorivo, na primer vlažen les, premog, ki ob gorenju povzroča večje onesnaženje, kurilne naprave so lahko zastarele, brez ustreznih filtrov. Razen doslednega izvajanja meritev izpustov peči in sankcioniranja kršitev, zaradi česar bi se lastniki lažje odločili za spremembo načina ogrevanja, jih recimo k priključitvi na daljinsko ogrevanje ali k uporabi zemeljskega plina ne moremo prisiliti,« še dodajajo v MOL. V mestni občini se lesna goriva uporabljajo v več kot 16 odstotkih od skupno 68.252 malih kurilnih naprav, to je približno 11.400 ali vsaka šesta naprava. Na ravni države je slika bistveno drugačna; po evidenci ministrstva je v državi kar 550 tisoč različnih malih kurilnih naprav, delež kurišč na trda goriva pa je 56- odstoten.

Če pri nas pade vsak poskus »palice«, tudi prepovedi, so verjetno prava pot »korenčki«, zlasti subvencije. A tudi tukaj je stanje nekoliko nenavadno, saj je država v letu, ko je skušala omejiti vgradnjo novih peči na lesno biomaso, hkrati te peči izdatno subvencionirala. »Letos smo za naložbe nakupa in vgradnje kurilnih naprav na lesno biomaso v eno- in dvostanovanjskih stavbah oziroma posameznih stanovanjih v večstanovanjskih stavbah fizičnim osebam skupaj izplačali 6,77 milijona evrov nepovratnih sredstev za skupaj 1798 kurilnih naprav na lesno biomaso,« so potrdili iz Eko sklada. Gre torej za trikrat več novih naprav na lesna goriva, kot jih je januarja v državnem zboru omenjal premier. Seveda so zamenjane peči na drva boljše od starih, a če se zamenjava ne izpelje na kritično onesnaženih območjih, težave ostajajo. Eko sklad poleg tega subvencionira tudi alternative, torej toplotne črpalke za centralno ogrevanje; če bo toplotna črpalka tipa zrak-voda nadomestila staro kurilno napravo, krije subvencija do 40 odstotkov stroškov naložbe oziroma 2500 evrov, če pa gre za prvo vgradnjo, znaša do 20 odstotkov naložbe ali največ 1000 evrov. Z do 3000 evri subvencionira tudi menjavo ali vgradnjo toplotne postaje za priklop na sistem daljinskega ogrevanja.