Ksenofobija župnika iz Trnovega v Ljubljani

Trnovo, kraj nesrečnega imena

Trnovski župnik Tone Kompare, ki je letos poleti imel zlato mašo, obhajal je torej 50 let opravljanja duhovniškega poklica, to ljubljansko župnijo vodi že več kot 20 let. Širši javnosti je znan tudi po tem, da je leta 2011 na predvečer odprtja novozgrajenega mostu Hradeckega v stari Ljubljani tega – torej javni objekt in v nasprotju z uradnim stališčem občine – na skrivaj blagoslovil. Ženskam, ki so se odločile za splav, pa je nekaj kasneje sporočil, da se s tem »njihove maternice spreminjajo v grobnice«.

Tokrat se je v oznanilih razpisal o Srbih. Takoj na začetku svoje kolumne v novembrski izdaji Oznanil trnovske župnije se vpraša: »Kdo je kriv, da se v Sloveniji, posebej v Ljubljani, širi srbski nacionalizem?« »To nasilje opažam že vrsto let. Kaj me je nagnilo k temu pisanju?« v uvodu še piše Kompare.

Pojasnjuje, da je neko julijsko soboto pil pivo na letnem vrtu kopališča Kolezija in opazoval »skupino petindvajsetletnikov« za sosednjo mizo. »Vehementno in prešerno obnašanje na srbski način, kakor da so oni edini in najpomembnejši gostje v tej okolici. Celo peli so srbske pesmi.« Opazoval in poslušal jih je ter razmišljal, ali »se sploh zavedajo, kje so in v kakšnem kulturnem okolju se nahajajo«. Kasneje tisti dan je doma, v Trnovem, opazil tudi nekaj prosrbskih grafitov. »Bil sem ogorčen,« pravi in dodaja, da ima »v domu za ostarele zaposlene Makedonce, Bosance in tudi Srbkinjo«, a da se spoštujejo in imajo lepe odnose. Ker pač nihče od njih ne poudarja svojega rodu … Kompare se zaveda, da v državi primanjkuje kadrov, a po njegovem mnenju imamo »preveč tujcev in tistih, ki so se k nam preselili z namenom, da tu uveljavijo Srbijo, dobivajo socialno pomoč brez dela, ker nočejo delati. V naš prostor vnašajo kulturo, ki nam je tuja, če ne celo sovražna.«

O odnosu do tujcev je pred časom za Mladino spregovorila dr. Marijanca Ajša Vižintin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije na ZRC SAZU: »Tako zelo smo ponosni na svoje vnukinje in vnuke, ko pridejo iz tujine na obisk v Slovenijo in še vedno govorijo slovensko. In smo na drugi strani strašansko jezni na tiste izseljenske starše, ki doma ne naučijo otrok govoriti slovensko. Medtem pa za otroke priseljencev v Sloveniji veljajo povsem drugi vatli. Oni naj bi se čim prej asimilirali, ne pa integrirali. Ker integracija pomeni, da se naučiš jezik novega okolja ter da ohranjaš kulturo in jezik, ki si ju prinesel s seboj, in si na oboje ponosen. V tem je velika hinavščina. Za naše ljudi, ki gredo ven, vse pravice, za ljudi, ki pridejo k nam, pa nobenih.«

Župnikove besede ne potrebujejo dodatnega komentarja. Govorijo same zase. Res pa je, da bi kot javna osebnost moral paziti na svoje javne besede in spodbujati strpnost in sožitje, ne pa razpihovati sovraštva. Navsezadnje bi se pri strpnosti lahko zgledoval po papežu Frančišku.