Nika Kovač je slaba vest, napaka v sistemu

Malo je takšnih

Malo je takšnih iz dežele na sončni strani Alp, ki bi lahko rekli, da njihov vpliv kdaj seže celo dlje od vpliva vrhunskih športnikov in politikov. Malo je takšnih, ki bi se lahko pohvalili, da so se v zadnjem letu družili z najbolj znano televizijsko voditeljico na svetu Oprah Winfrey in da jih je bivši ameriški predsednik Barack Obama povabil na prireditev svoje fundacije, da bi delili nasvete bodočim voditeljem sveta. Prav tako je malo takšnih, ki bi jim uspelo organizirati vseevropsko kampanjo (Moj glas, moja izbira), o kateri je glas segel tudi v Ameriko, kjer so ji podporo izkazali celo nekateri vplivni hollywoodski zvezdniki, in na Japonsko. Bodimo natančni: to je uspelo samo Niki Kovač in njenemu Inštitutu 8. marec.

Malo pa je tudi takšnih, ki bi bili zaradi tega primorani požreti toliko gneva, kot ga je v zadnjih letih morala Nika Kovač. Ob uspehih vrhunskih športnikov skorajda v en glas kričimo, da so še zadnji vezni člen med pripadniki polariziranega naroda, nad uspehi Nike Kovač pa marsikdo viha nos.

Na desnici velja za državnega sovražnika številka ena; prvak SDS Janez Janša je lepil kolaže njenih fotografij in jo zasmehoval, zaradi politične hajke zoper njo je bila žrtev fizičnega napada, ko je bila letos povabljena, naj nastopi na zdravstvenem posvetu, pa je bila »prasica«, ki bi jo bilo treba premlatiti s kolom. Tako so pisali anonimneži na družbenih omrežjih. Nazadnje, ob novici, da je prejšnji teden nastopila na prireditvi Obamove fundacije Democracy Forum v Chicagu in za en dan prevzela vodenje njegovega profila na Instagramu, pa je postala še »globalistka«, ki podpira množične poboje po svetu. Tokrat so kopja letela z nasprotnega političnega brega.

»Žal me ne presenečajo grobi in nekulturni napadi nanjo z desnice, ki so postali že stalnica. A zdaj sem prvič opazil, da se jim pridružuje tudi del skrajne antiimperialistične levice, ki svet vidi skozi zelo poenostavljeno optiko: Obama je zanje ’vojni zločinec’, Zahod pa kriv za vse težave sveta,« je ob tem na družbenih omrežjih zapisal filozof in fizik Sašo Dolenc. »Težko razumem, kako lahko nekateri na levici tako grobo obračunavajo s posamezniki, ki si prizadevajo za pozitivne spremembe. Verbalno nasilje – pa naj prihaja z desnice ali levice – je nesprejemljivo in ne prispeva k boljšemu svetu.« Dolencu lahko samo pritrdimo.

Večini politike se je doslej zares uspelo poenotiti samo ob velikih gospodarskih projektih (TEŠ 6 in JEK 2). Predlog inštituta, naj se v osnovne šole uvedejo brezplačna kosila, so lani poslanci potrdili soglasno, skoraj soglasno (razen SNS) so v času prejšnje vlade podprli tudi predlog inštituta za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva po modelu »ja pomeni ja«. Navsezadnje je inštitut pripomogel tudi, da je bil razpisan referendum o vodi (ki je bil hkrati referendum o takratni Janševi vladi) – temu je uspelo prepričati več kot 677 tisoč volivcev –, leta 2021 je izbojeval nov vir čiste pitne vode za prebivalce Anhovega, letos pa mu je uspelo skozi postopek v parlamentu spraviti zakon, zaradi katerega bodo, če bo uresničen, Anhovci in drugi, ki živijo v bližini sosežigalnic, v prihodnosti dihali čistejši zrak.

Nika Kovač je v tem smislu kot kamenček v čevlju politikov in drugih, je slaba vest, napaka v sistemu. Ni čudno, da gre marsikomu v nos. Z njo in njenim inštitutom se včasih ni lahko strinjati. Na trenutke deluje populistično, morda premalo premišljeno. Vendar je treba na koncu vseeno ponoviti: malo je takšnih. In še dobro, da jih imamo.