Slovenska vas

»Imeli sva vsaka svoj posebni nahrbtnik z merilno opremo, vsak je tehtal približno deset kilogramov. Z njima sva trikrat na dan, zjutraj, opoldne in zvečer, prehodili šestkilometrsko krožno pot med stacionarnima merilnima postajama, ki sta bili na župnišču na hribu in na gasilskem domu v vasi, med njima pa je bila stometrska razlika v nadmorski višini,« razlaga raziskovalka dr. Kristina Glojek vsakodnevni postopek, ki sta ga z Martino Ristorini, gostujočo raziskovalko z inštituta za raziskovanje troposfere Tropos iz Leipziga v Nemčiji, v vasi Retje v Loškem Potoku opravljali dva meseca, decembra 2017 in januarja 2018. Bili sta skoraj edini gostji v tamkajšnjem hotelu, merili pa sta onesnaženost zraka zaradi kurjenja lesa, ki je tam pozimi tako rekoč edini vir onesnaženja. O raziskavi je sredi decembra pisal Guardian, potrdila pa je, da je zrak v idiličnih hribovsko-kotanjastih Retjah v času zimskih toplotnih obratov primerljiv z zrakom v najbolj onesnaženih mestih na svetu.

»To je skoraj naravni laboratorij, saj je kurjenje lesa tam prevladujoč, tako rekoč edini vir onesnaženja,« odmaknjeno vas Retje opisuje Kristina Glojek, raziskovalka v Centru za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici in podoktorska raziskovalka na inštitutu za okoljevarstvene raziskave in raziskave voda IDAEA-CSIC v Barceloni. Gre za hribovsko podeželsko naselje na dobrih 700 metrih nadmorske višine v Loškem Potoku, občini, ki je ujeta med Blokami, Sodražico, Ribnico, Kočevjem in Osilnico. V Retjah živi približno 380 prebivalcev. Kristina Glojek je bila v času terenske raziskave še mlada raziskovalka, njen domicilni oddelek za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani pa je na območju Loškega Potoka že prej opravljal različne lokalne raziskave in je tam že vzpostavil vezi. Izvedba tako obsežnih meritev zraka je bila mogoča, razlaga raziskovalka, ker je na poletni šoli spoznala raziskovalce z inštituta Tropos v Leipzigu in ti so bili nad izvedbo raziskave v Retjah navdušeni. Zagotovili so »Troposove nahrbtnike«, torej mobilne merilne postaje, ki so merile raven črnega ogljika in delcev PM 2,5, drobne delce s premerom do 2,5 mikrometra. Sočasno so dodatne meritve opravljali z dvema stacionarnima postajama in filtri, ki so lovili »večje« delce PM 10, torej vse delce s premerom do 10 mikrometrov, med katere sodijo dim, saje, soli, kovine, pa tudi omenjene fine delce PM 2,5.

V Retjah je zaradi lege in drugih značilnosti mogoče spremljati en vir onesnaženja, to je kurjenje lesa, saj je naselje odmaknjeno od industrije, promet pa je zlasti pozimi zelo redek. »Tamkajšnja gospodinjstva so v času raziskave kar v 97 odstotkih imela primarno kurilno napravo na les, zlasti je šlo za peči centralne kurjave. Na les so v teh gospodinjstvih večinoma tudi kuhali, s štedilniki na drva. Poleg tega sezona kurjenja tam traja dolgo, saj na les ogrevajo vodo, gre pa za območje, kjer se temperatura lahko spusti tako globoko kot v Babnem Polju, ki velja za najhladnejši del Slovenije,« razlaga Kristina Glojek in dodaja, da je večina gospodinjstev v tem delu Slovenije lastnikov gozdov. »Les je zanje najcenejši vir energije.«

Britanski časnik Guardian je nedavno poročal o presenetljivi raziskavi kakovosti zraka, ki je bila v kurilni sezoni 2017/18 opravljena v vasi Retje v Loškem Potoku.

A v čem je težava v Retjah? »Jedro naselja je v kraški uvali, hiše so tudi po obronkih in pozimi, ko so temperaturni obrati zelo pogosti, vse, kar pride iz dimnikov, ostane spodaj, v naselju,« pravi raziskovalka. Po njenih besedah gre za tipično stanje reliefnih kotanj v predalpskem in alpskem prostoru. V mestih, kot je kotlinska Ljubljana, je zrak pogosto najslabši zvečer, ko se vključi intenzivnejše kurjenje, v Retjah pa so »vrhove« koncentracije delcev redno zaznavali zjutraj in zvečer. »Takrat so najslabše meteorološke razmere, poleg tega je na območju precej starejšega prebivalstva, ki je doma in zakuri zjutraj oziroma kuri stalno,« pravi.

»Nikoli nisem bila tako fit kot tisto zimo 2017–2018,« danes v smehu pripoveduje Kristina Glojek, ki je dva meseca trikrat na dan prehodila po šest kilometrov z desetimi kilogrami merilne opreme v nahrbtniku, enako njena sodelavka raziskovalka. Iz nahrbtnikov je recimo štrlela meter dolga cev iz nerjavečega jekla, s katero sta zajemali delce iz zraka. Pri vsakem obhodu sta naredili več kot sto višinskih metrov, vsakič je trajal približno dve uri, saj sta k njemu sodila tudi daljša postanka pri obeh stacionarnih merilnih postajah; ena je bila v sami vasi Retje na gasilskem domu, na 705 metrih nadmorske višine, druga na 815 metrih nadmorske višine na župnišču na vrhu hriba Tabor nad Retjami, kjer je tudi cerkev. »Ob vsaki stacionarni postaji sva z nahrbtnikoma stali vsaj 10 minut, da sva dobili podatke in jih lahko primerjali ter preverili točnost  mobilnih merilnikov. Izkazalo se je, da so podatki kakovostni,« razloži in doda, da jim je krajevni župnik brez zadržkov dovolil namestiti opremo na župnišču, enako so jim prišli zelo naproti tudi drugi prebivalci.

In izsledki? »Izmerjene koncentracije v sami vasi so visoke, zlasti zvečer v času temperaturnih obratov, ki so bili prisotni pri 70 odstotkih meritev. Vsakič, ko si ogledam te meritve, me dobesedno zdrami,« pravi raziskovalka. Občutno boljši so bili izsledki meritev pri višje ležečem župnišču na hribu Tabor. »V času temperaturnih obratov so se masne koncentracije črnega ogljika in delcev PM v kotanji povečale na ravni, primerljive z večjimi evropskimi središči, in nad dnevne mejne vrednosti, ki jih za varovanje zdravja postavljata EU in Svetovna zdravstvena organizacija. Ko so inverzije trajale več dni in so se onesnaževala kopičila na dnu, med hišami v Retjah, pa so koncentracije delcev PM 10 dosegle tudi do 200 mikrogramov na kubični meter zraka; takšna povprečja na letni ravni imajo najbolj onesnažena območja na svetu, kot je metropolitansko območje Delhija,« ali kot jih ima Sarajevo ali mesta okoli Milana. Od 88 dni meritev v Retjah od decembra 2017 do marca 2018 so koncentracije delcev PM 10 kar 34 dni presegale dnevno mejno vrednost EU, ki je določena za varovanje zdravja in je 50 mikrogramov na kubični meter zraka. Pri tem omenimo, da pravila EU za zdaj dovoljujejo, da so dnevne mejne vrednosti delcev PM 10 presežene 35 dni na leto, od 1. januarja 2030 pa bo dovoljeno število dni, ko bodo mejne vrednosti presežene, le še 18, dnevna mejna vrednost PM 10 bo znižana s 50 mikrogramov na kubični meter zraka na 45, letna mejna vrednost pa bo celo prepolovljena, z zdajšnjih 40 mikrogramov na kubični meter zraka na 20.

Pri takih rezultatih meritev je zanimivo oziroma skrb zbujajoče razmišljanje krajevnega prebivalstva, o čemer so pisali tudi v Guardianu. Skoraj tri četrtine anketiranih prebivalcev so menile, da v njihovem kraju kakovost zraka ni sporna, in skoraj 90 odstotkov, da lesni dim nima negativnega vpliva na zdravje. »Čeprav je dim iz kurjave v zraku zelo čutiti, navsezadnje po njem smrdi vsa obleka, lasje, se večini to ne zdi kaka težava. Nekateri so celo menili, da zrak najbolj onesnažujejo letala,« navaja Kristina Glojek in poudarja močno zakoreninjeno navezanost na les. Dojemajo ga kot naravni vir, kot tradicijo, priznati škodljivost nečesa, kar je »naravno«, »tradicionalno« in »povsod in od nekdaj«, pa je očitno težko. Raziskovalka kot pozitivno tradicijo v Sloveniji omenja sušenje lesa, saj to ponekod drugod ni v navadi, čeprav kurjenje z vlažnim lesom dodatno poslabšuje zrak. »Recimo v Črni gori so se čudili vprašanjem, ali les pred kurjenjem sušijo.«

Raziskava v Retjah je ena redkih; raziskave onesnaženosti zraka se po svetu osredotočajo na mesta in cestni promet. »Tudi tehnološko in zakonodajno izboljšave potekajo zlasti v prometu in mestih, problem kurjenja lesa na poseljenih ruralnih območjih je še vedno precej spregledan,« pravi sogovornica, čeprav vse redke raziskave kažejo, da lahko zgorevanje lesa povzroči izpostavljenost delcem PM, ki je enaka ali celo večja od izpostavljenosti delcem iz prometa. Poskus zakonske ureditve onesnaževanja s kurjenjem lesa smo leta 2024 doživeli tudi v Sloveniji, a sta ga z zavajajočo in škodljivo akcijo zrušili populistično desni Nova Slovenija, ki je ljudi prepričevala, da jim želi Golobova vlada vzeti drva, in nato še SDS, katere predsednik Janša se je fotografiral s poleni in tnalom. Vlada je nato opustila predlog, ki bi občinam omogočil, da bi na gosto naseljenih območjih, kjer imajo težave s kakovostjo zraka, za novogradnje ali prenovljene eno- ali dvostanovanjske stavbe omejile vgradnjo peči na drva kot primarnega vira ogrevanja.

V podobnih okoljih v sosednji Avstriji uvajajo energetske zadruge s skupno kotlovnico na lesno biomaso.

In ključno: kakšen je bil epilog ugotovitev v Retjah, kjer je največ anketiranih prebivalcev že pred sedmimi leti odgovarjalo, da imajo peči centralne kurjave, stare deset oziroma 20 let? Se je do danes kaj izboljšalo? Na spletni strani občine Loški Potok je med projekti občine objavljen predstavljeni projekt »Onesnaženje s prašnimi delci«, a je označen z oznako »zaključeno maja 2018«, kakšnih kasnejših »sistemskih« projektov energetske obnove vasi pa ni najti. Recimo v podobnih okoljih v sosednji Avstriji uvajajo energetske zadruge s skupno kotlovnico na lesno biomaso, prek katere centralizirano oskrbujejo naselja, druga možnost, ki naj bi jo bili pred leti omenjali tudi za Retje, pa je bila vgradnja filtrov za delce. »To je bila zamisel, a ni bila realizirana; finančno je umanjkala država,« so povedali na občini, ki ima od leta 2022 drugega župana. V naselju Loški Potok-Hrib, kjer je središče občine, sicer že od leta 2017 deluje Lesna zadruga Loški Potok, ki zagotavlja daljinsko ogrevanje na lesno biomaso (DOLB), a predvsem za javne zgradbe, kot so občinska zgradba, zdravstveni dom, dom starejših občanov, osnovna šola, kulturno-turistični center, in ki so se prej ogrevale na kurilno olje (na leto 90 tisoč litrov). »Sistem DOLB za javne stavbe na Hribu je bil v času meritev že vzpostavljen. So pa te stavbe zunaj kotanje, tako da težava, to je onesnaženost v Retjah, s tem ni bila rešena,« pravi Kristina Glojek.

Vzorci, pozimi 2017/18 pridobljeni v Retjah, utegnejo sicer še zbujati zanimanje. Na inštitutu Tropos so namreč nedavno analizirali okisdativni potencial vzorcev iz filtrov za delce PM 10 iz Retij. Škodljivost delcev PM 10 za zdravje se zelo spreminja glede na sestavo delcev, kazalnik njihove škodljivosti za zdravje pa je omenjeni oksidativni potencial, ki je pri vzorcih iz kurjenja lesa pričakovano visok. Opozorimo na še eno težavo; Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) vsako leto izda obsežno analizo Zdravje v občini, kjer za vsako občino predstavi stanje po vrsti kazalnikov zdravja. Za občino Loški Potok so zaradi majhnosti populacije rezultati pri številnih kazalnikih označeni z »belim krogcem«, ki označuje nezanesljivost podatka. Tako je med drugim pri novih primerih pljučnega raka, umrljivosti zaradi bolezni srca in ožilja, umrljivosti zaradi pljučnega raka in drugih rakov. Pri takem izidu se mora postaviti vprašanje, ali je raziskava metodološko res prilagojena slovenski stvarnosti in koliko sploh pove o razmerah v majhnih občinah, saj te niso redke.