Kako Levico ohraniti v parlamentu?

Stranka Levica po desetih letih ni več mlada stranka. Zato tudi nima več izgovorov – ne more trditi, da je politični establišment premočan, saj je sama del njega, prav tako ne, da je neizkušena. Tega se zavedata tudi Asta Vrečko in Luka Mesec, vodja in dolgoletni vodja te stranke, kulturna ministrica in minister za delo v vladi Roberta Goloba. Z njima smo se pred prazniki pogovarjali o tem, kakšna je bilanca vlade po dveh letih in pol in kakšni so njeni načrti do izteka mandata, pa tudi o tem, v kakšni formi je pravzaprav stranka, ki ji javnomnenjske ankete kažejo, da, če bi bile parlamentarne volitve danes, visi nekje na robu parlamentarnega praga.

»Zadovoljen sem s tem, kako se leto končuje,« je pogovor začel Mesec, še pod vtisom prejšnjega dne, ko so bila predstavljena izhodišča za dolgo pričakovano uvedbo nepremičninskega davka. »To je bil eden glavnih ciljev, ki smo jih imeli za ta mandat – končno urediti dolgo neobstoječo stanovanjsko politiko.«

»Po dveh letih vztrajnega dela nam je uspelo zagnati motor gradnje javnih stanovanj – nekaj, kar se je zdelo zataknjeno sredi tranzicije in se dolgo ni dalo premakniti. Za gradnjo javnih stanovanj bomo namenili sto milijonov na leto, v naslednjih desetih letih to pomeni milijardo evrov,« je dodala Asta Vrečko. Poleg uvedbe nepremičninskega davka in zagotovitve sredstev za gradnjo javnih stanovanj sta tukaj še nov stanovanjski zakon in gostinski zakon, ki so ga pripravili na gospodarskem ministrstvu – ta bo omejil oddajanje stanovanj turistom prek platform, kot je Airbnb. »To so stvari, ki bodo imele dolgoročne učinke, in računamo, da bodo dobesedno transformirale stanovanjski trg.« Poleg nove stanovanjske politike naj bi letos v celoti zaživela še dolgotrajna oskrba (treba pa je dodati, da ostaja precejšen izziv, kako zagotoviti kadre zanjo).

»Deset let smo si tudi prizadevali, da zaposleni ne bi prejemali osnovne plače, ki bi bila pod minimalno. To nam je uspelo s plačno reformo v javnem sektorju, ki je trajala dve leti in je bila res intenzivna,« je dodala. »Na področju kulture smo izvedli pomembne investicije. Pomembna pridobitev je bil novi Arhiv Slovenije, ki se je letos preselil v obnovljene prostore nekdanje vojašnice ob Roški in Poljanski cesti, v stavbo, ki je bila za to določena že pred 30 leti. Končno smo zagnali obnovo Drame.«

Meščevo ministrovanje je najbolj zaznamovala reforma delavske zakonodaje. Konkretneje, predvsem negativni odzivi delodajalcev nanjo. Prvič so se tla zatresla ob uvedbi sprememb na področju evidentiranja delovnega časa ali »štemplanja«, kot so temu rekli delodajalci, precej prahu je dvignila tudi uvedba tako imenovane pravice do odklopa. Ta je delodajalcem naložila, naj sprejmejo ukrepe, ki bodo zaposlenim omogočili, da ne bodo ves čas vpeti v delovni proces, bodisi tako, da odpisujejo na elektronsko pošto ali se javljajo na telefonske klice.

Povedano drugače: delodajalcem so naložili, naj dosledno upoštevajo veljavno zakonodajo, ki veleva, da imajo zaposleni pravico do počitka.

»Delodajalci so v tem mandatu dobili cel kup ’golov’, zato razumem njihovo nezadovoljstvo,« je pripomnil Mesec. Z rednimi uskladitvami je prišlo do dviga minimalne plače, uvedli so enoodstotni davek za financiranje dolgotrajne oskrbe (ta začne veljati 1. julija), do konca pripeljali novelo zakona o delovnih razmerjih, ki jo je delodajalska stran blokirala, in sprejeli spremembe na področju čezmejnega izvajanja storitev, s čimer so delodajalcem otežili izkoriščanje predvsem bosanskih in kosovskih delavcev, napotenih na delo v Avstrijo. »Na koncu je bilo za vse to treba nekoga kaznovati. Je pa tako – ko se greš politiko zares in imajo tvoje politike učinek, potem lahko pričakuješ, da boš dobil marsikaj v hrbet. Ampak smo tudi to preživeli.«

»Še zmeraj nimamo ’botrov iz ozadja’, ostali smo načelni. Če bi delovali drugače, če bi igrali drugačno igro, bi si marsikateri udarec verjetno prihranili.«

Kljub temu javnomnenjske ankete Levici ne napovedujejo ravno svetlih obetov na naslednjih parlamentarnih volitvah. Do teh bo najverjetneje res minilo še leto in pol, kar je v političnem merilu precej časa, a Levica se je neuspešno, brez uspešnega kandidata, odpravila že na evropske volitve. »Kot najmanjša koalicijska stranka smo prevzeli nekatere najtežje projekte v vladi – stanovanjska politika, dolgotrajna oskrba, naslednji korak je izvedba pokojninske reforme –, zaradi česar smo se pogosto znašli pod točo javnih kritik,« je povedal Mesec. »Še zmeraj nimamo ’botrov iz ozadja’, ostali smo načelni (navsezadnje je bila Levica edina parlamentarna stranka, ki je jasno izrazila pomisleke ob referendumu o JEK 2, ki je potem padel v vodo, op. a.). Če bi igrali drugačno igro, bi si marsikateri udarec verjetno prihranili,« je dodala Asta Vrečko.

Rejtinge Levice so zamajali tudi notranji spori. Zaradi shizme, ki je nastala znotraj stranke pod vodstvom poslanca Mihe Kordiša, je Mesec poleti 2023 odstopil z mesta vodje stranke, v spopadu za primat v stranki med Kordišem in Asto Vrečko pa je vodenje stranke prevzela slednja. Vendar izzivov ni bilo konec: Kordiša so v stranki pred slabim letom, ker naj bi poskušal izsiliti zaposlitev znanke v državnem zboru ter nad poslanskimi kolegi izvajal psihično nasilje, pozvali k izstopu iz poslanske skupine. Ker je nato začel delovati proti stranki (mimo nje je vlagal zakone in javno kritiziral delo vlade in Levice), mu je svet stranke pred koncem leta zamrznil članstvo in sprožil nadaljnje postopke za njegovo morebitno izključitev.

Z novim letom naj bi v stranki sicer prišlo do notranje konsolidacije. V stranki seveda morajo obstajati različni glasovi in mnenja, »nihče v stranki nima težav s tistimi, ki opozarjajo na stvari, s katerimi se ne strinjajo. Problem nastane, kadar posamezniki pri skupnem političnem projektu postavijo svoje interese pred interes kolektiva. Če nekdo deluje proti stranki, jo poskuša rušiti in znotraj nje ustvariti nekakšno ’paraorganizacijo’, je to seveda skregano z vsako organizacijo, ne samo z našo stranko,« je povedala Asta Vrečko.

Ključna naloga za stranko pred volitvami bo gradnja terena, saj je Levica postala preveč »ljubljanocentrična«. Upajo, da jim bo z vzpostavitvijo širše mreže lokalnih odborov uspelo ustvariti drugačno sliko stranke predvsem v manjših krajih, kjer je njihova podoba pogosto napačno prikazana oziroma izkrivljena. Že pred časom so iz stranke prišli tudi namigi, da bi se lahko povezali s kakšno od manjših, neparlamentarnih strank, denimo s stranko Vesna, vendar je še prezgodaj, da bi govorili o konkretnih načrtih.

»Nemška Die Linke se je znašla v težavah, ker je ostala v opoziciji, in deset let kasneje napada z isto retoriko. V Levici smo to presegli.«

Nemogoče je Levico sicer izvzeti iz širšega družbenega in političnega konteksta. Stranke, kot so Levica, ki so nastale kot odgovor na gospodarsko krizo leta 2008 in varčevalne ukrepe, skorajda povsod po Evropi visijo na nitki ali pa so že izvisele na političnem prizorišču. »Če vzamemo na primer nemško Die Linke – ta se je znašla v težavah, ker je ostala v opoziciji, in deset let kasneje še zmeraj napada z isto retoriko. V Levici smo to presegli. Podobno kot španski Sumar Yolande Díaz smo pokazali, da smo kot stranka odrasli,« razmišlja Mesec. »Svet trga narazen to, da ni več kolektiva, družbe, ampak je edino merilo samo še ’Me, Myself and I’.« Porast skrajne desnice, v navezi z lažnimi novicami, ki so jih podkrepile slabo regulirane spletne platforme in umetna inteligenca, je družbo pripeljala do točke, da »resnice ni več. So samo še govorice. Izziv vsakega socialističnega projekta v 21. stoletju je, kako spet vzpostaviti pojem kolektiva in kolektivnosti. Zastaviti si moramo pred vprašanje, kaj lahko naredimo kot skupnost, sodelavci, državljani – in znotraj tega zgraditi naše vrednote.«

Slovenija je po njegovem že zadnjih 15 let ujeta v cikel: Janša pride na oblast in razhajka pomembne politične institucije in družbene podsisteme, ljudje so besni in izvolijo nov obraz, novega »mesijo«, ki pa bodisi ne zna vladati bodisi nima vizije, zato so ljudje spet razočarani. Stvar nato pade v vodo in cikel se ponovi. »V tej vladi smo hoteli doseči – in daleč od tega, da je šlo vse gladko –, da bi ta cikel presekali. Moramo pokazati, da smo zmožni postaviti dolgotrajno oskrbo, moramo pokazati, da smo zmožni transformirati stanovanjski trg, moramo pokazati, da nas ni strah pokojninske reforme, s katero bomo prihodnjim generacijam priskrbeli boljše pokojnine. Pokazati moramo, da ta vlada zmore zlomiti ’urok novih obrazov’. Moramo izpolniti mandat do konca in prepričan sem, da bodo na koncu rezultati govorili sami zase.«