Neizbrana kakovost

Britanski RSPCA (Royal Society for the Prevention of Cruelty to Animals) je najstarejša in največja organizacija za varstvo živali na svetu – 16. junija lani je praznovala 200-letnico obstoja. Gre za organizacijo, najprepoznavnejšo po shemi, s katero se zagotavlja »strog višji standard« ravnanja z živalmi, ki ga morajo dosegati kmetje, prevozniki živali in klavnice, če želijo prodajati živilske izdelke z njeno oznako. To je ena izmed najbolj znanih oznak za živilske izdelke, ki kupce navdajajo s prepričanjem, da je bilo za rejne živali lepo poskrbljeno, da niso trpele, da je bil postopek proizvodnje hrane prijazen do okolja, da gre za trajnostno izkoriščanje naravnega okolja in podobno. A oznaka »RSPCA assured« že dolgo ni več to, kar je nekdaj bila. Včasih je pomenila zagotovilo za nekoliko bolj humano ravnanje z rejnimi živalmi, danes je bolj ko ne kritje za slabe prakse. Koliko pa je resnične skrbi za živali in okolje v različnih oznakah, ki nas vabijo k nakupu izdelkov po slovenskih supermarketih?

Ko so decembra lani britanski borci za pravice živali objavili na skrivaj narejene posnetke nečloveškega ravnanja z živalmi na več deset kmetijah in v živilskih obratih, ki se ponašajo s to oznako, s katero naj bi bilo zagotovljeno humano ravnanje z živalmi, je odstopil tedanji predsednik RSPCA Chris Packham. Dejal je, da je to ravnanje »popolnoma neopravičljivo«. Ne le da v obratih, ki se ponašajo z oznako te organizacije, z živalmi ne ravnajo ustrezno, organizacija ob razkritju nepravilnosti te obrate varuje s pravnimi sredstvi, da za kršitve ne odgovarjajo in se takšno ravnanje lahko nadaljuje.

Najbolj znana oznaka, ki velja za zagotovilo trajnostnega ribolova, se imenuje MSC (kratica za Marine Stewardship Council), organizacija, ki jo podeljuje, pa je bila ustanovljena leta 1997, prav tako v Veliki Britaniji. Govorimo o beli kljukici na temno modri podlagi, ki jo dandanes v številnih zahodnih državah nosi že malodane vsaka ribja konzerva ali kak drug, bolj svež ribji proizvod. Kljukica naj bi zagotavljala, da gre za trajnostno ribištvo. To naj bi pomenilo vsaj, da odlov ni pretiran, pač pa tak, da še vedno omogoča obnavljanje jat in poteka tako, da po nepotrebnem ne uničuje morskega ekosistema.

Slovensko meso dobi oznako »izbrana kakovost«, če se rejec zaveže, da živali ne bo krmil s prepovedanimi krmili.

A že leta 2020 objavljeno poročilo francoske nevladne organizacije za varovanje morja Bloom razkriva, da je resnica prav nasprotna. Prvih nekaj let je bila večina odlova s to oznako dejansko opravljena trajnostno, z neinvazivnimi metodami in manjšimi ribiškimi barkami, vendar se je to spremenilo, pravzaprav obrnilo že leta 2005. Odtlej več kot 80 odstotkov odlova opravijo največje ribiške ladje na najbolj uničujoče in popolnoma netrajnostne načine. Tista bela kljukica na temno modri podlagi dandanes ni nič drugega kot kritje za čisto navadne ribolovne metode, h katerim večinoma sodi tudi najbolj sporno, netrajnostno in nasploh za okolje škodljivo ravnanje.

»Na začetku je to vedno mišljeno dobro in se začne z dobrimi nameni, a potem pod pritiski različnih lobijev zvodeni. Tipičen tak primer je oznaka ’fair trade’. Na neki točki je bilo to zastavljeno zelo velikopotezno. Da bodo delavci v državah v razvoju imeli poštene razmere, a sčasoma je bilo vedno slabše in vse manj pošteno do delavcev,« pojasnjuje Samo Curk, predsednik društva AETP (Animal Enterprise Transparency Project), ki zadnja leta v Sloveniji objavlja na skrivaj posnete neprimerne razmere na slovenskih kmetijah in v klavnicah. Gre torej za vzpostavitev »neodvisnih« regulatorjev, ki se potem izneverijo svojemu temeljnemu poslanstvu zaradi kolizije interesov z velikimi živilskimi podjetji in njihovimi lobiji. Za posamezno oznako, ki omogoča nakup hrane brez slabe vesti, je namreč treba plačati.

»V Sloveniji sheme za varstvo živali ali okolja pri proizvodnji hrane ni. Občasno imajo proizvajalci mesnih izdelkov svoje tovrstne sheme, zdaj recimo Perutnina Ptuj,« dodaja Curk. Opozarja pa, da bo v svežnju sedmih novih zakonov, ki jih pripravljajo na ministrstvu za kmetijstvo, sprejeta podlaga za nacionalno shemo za dobrobit živali: »Predvidena je kot prostovoljna odločitev, kmet ali proizvajalec hrane se bo lahko zavezal k spoštovanju določenih standardov, lahko pa se za to ne bo odločil. Bolje bi bilo, če bi to bilo obvezno. Dober primer je obvezno označevanje, ali gre za hlevsko ali baterijsko rejo. To je omogočilo recimo pritisk na trgovce, da so se začeli odrekati izdelkom iz baterijske reje.«

Prav Curk je v oddaji Tarča na TV Slovenija 9. januarja letos opozoril, da je celo vodilna slovenska nacionalna shema kakovosti »Izbrana kakovost« predvsem zavajanje potrošnikov, saj v nobenem pogledu ne pomeni nadstandarda pridelanih izdelkov. Tedaj je bila v studiu prisotna tudi ministrica za kmetijstvo Mateja Čalušić, ki je to dokaj prostodušno potrdila: »To je kratka transportna pot, gre za lokalna živila, nihče ni govoril, da gre za višji nadstandard.« Smo potrošniki to res vedeli?

Ministrica je pojasnjevala, da bolje ozaveščeni kupci vedo, kaj pomeni posamezna oznaka na hrani, manj ozaveščeni pa si dejansko lahko to narobe »sami interpretirajo«. Pa poglejmo, kako si recimo povprečen kupec najverjetneje razlaga, kaj pomeni oznaka »izbrana kakovost«. Že posamezna beseda, sploh pa besedna zveza ne pušča veliko prostora za »interpretacijo«. Slovar slovenskega knjižnega jezika o pridevniku »izbran« pravi, da gre za nekaj, kar »po kakovosti presega stvari svoje vrste: izbrane jedi, izbrana vina, izbran okus,« in tudi »v večji količini, množini stvari iste vrste odločiti se navadno za najboljše, najprimernejše: izbrati darilo, knjige; izbrati blago za plašč, orodje za delo«. Vsi vemo, kaj so to »izbrana dela« nekega avtorja in kaj pomeni izraz »izbrana družba«. Nekaj najboljšega.

Ministrstvo poleg tega v lastnih oglasih celo navaja, da gre pri tej shemi tudi za shemo skrbi za dobrobit živali: »Skrb za dobrobit živali je ključnega pomena pri prireji mesa z oznako ’izbrana kakovost – Slovenija’. Kmetje so zavezani zagotavljati najboljše razmere za živali in njihova prizadevanja imajo številne pozitivne učinke na celoten sistem pridelave hrane.« Pa poglejmo, katere zaveze morajo izpolnjevati pridelovalci in predelovalci mesa, da si prislužijo oznako, da je njihov proizvod izbrane kakovosti. Pogoja sta le dva. Prvi je, da živali ne smejo krmiti s krmili, ki so »na listi posamičnih nedovoljenih krmil«. Minimalni, najnižji standard, ki bi ga morali tako ali tako upoštevati vsi pridelovalci mesnih izdelkov, je torej postavljen za merilo za pridobitev oznake »izbrana kakovost«. Preostali pogoj določa, da transport živali v klavnico in transport mesnih izdelkov v trgovino vsak zase ne smeta trajati dlje od šestih ur. Prej kot v šestih urah se tovornjak v Slovenijo lahko pripelje celo iz Srbije, Slovaške ali Nemčije in iz več drugih držav, ki niti ne mejijo na Slovenijo.

Bo v Sloveniji v prihodnje zaživela nacionalna shema za zagotavljanje dobrobiti živali in bo iz oznak na (mesnih) izdelkih razvidno, kako so z živaljo ravnali?

Zakaj sploh govorimo o drugih državah, če pa ministrica pravi, da gre za lokalne proizvode s kratko transportno potjo? Oznaka »izbrana kakovost« ni zavajajoča le glede tega, kako je bila hrana – v tem primeru mesni izdelki – vzrejena in pripravljena, pač pa tudi glede izvora. Potrošnik mora biti namreč res zelo ozaveščen – kot pravi ministrica – in res dobro pogledati oznako »izbrana kakovost« na vsakem posameznem izdelku. Obstajata namreč dve različici iste oznake. »Izbrana kakovost – Slovenija« in zgolj »izbrana kakovost«. Slednja pomeni, da gre za izbrani proizvod, recimo meso ali mesni izdelek, ki pa lahko prihaja iz Hrvaške, BiH, Srbije, Madžarske, Slovaške, Češke, Avstrije, Nemčije ali Italije … Pač od koderkoli, od koder je mogoče tovor po cesti pripeljati v Slovenijo v šestih urah.

Razmere za kupce niso rožnate. Več ko ima posamezen živilski izdelek zagotovil o pozitivnem ravnanju, bolj ozaveščen mora biti paradoksalno kupec, če res želi kupiti kak izdelek s čim manj slabe vesti zaradi izkoriščanja ljudi, mučenja živali ali uničevanja okolja pri proizvodnji tega izdelka.