Sodobne spovednice / Kaj prinaša predlog novega zakona o psihoterapiji?

Zgodovinar Christopher Lasch, ki je leta 1979 napisal slovito knjigo Kultura narcisizma, je pri ameriški družbi že tedaj ugotavljal, kako je podivjani potrošniški kulturi uspelo patologizirati tudi povsem normalna čustvena stanja in občutja, ki morebiti popadejo človeka, živečega v visoko individualizirani družbi: delovna mesta, ki zaposlenim ne prinašajo zadovoljstva, a zaradi njih domov prihajajo zgarani, pomanjkanje občutka skupnosti in skupnih vrednot, ki jih je nekoč pomagala uokvirjati cerkev, nenehne družbene krize in pretresi ... Nič od tega ni znak, da je s svetom, v katerem živimo, nekaj v temeljih narobe. Ne, občutki nesmisla, žalosti, utrujenosti ali jeze ob naštetem niso klic k družbenim spremembam – temveč k »delu na sebi«. V neoliberalnem kapitalizmu nič namreč ni vprašanje kolektivne odgovornosti. Za vse smo krivi sami.

Po Laschu je to sodobnega človeka speljalo na neskončno pot iskanja sreče. Nekateri so začeli prakticirati jogo, kontemplacijo, morda taj či ali pa so se začeli obsesivno ukvarjati s tekom. Priljubljene so postale različne, včasih bizarne diete in alternativne metode zdravljenja, predvsem pa knjige za samopomoč najrazličnejših gurujev, pod težo katerih se šibijo knjižne police tudi slovenskih knjigarn. Nič od tega seveda ni nujno slabo. A ta obrat morda pomaga razumeti, zakaj je v zadnjih letih tako poskočilo tudi zanimanje za psihoterapevtske storitve oziroma druge oblike psihološke pomoči. Za Slovence je nekoč pregovorno veljalo, da o svojih čustvih neradi govorijo, danes pa polnijo ambulante predvsem zasebnih ponudnikov psihoterapije. Namesto duhovniku v spovednici svoje tegobe raje zaupajo psihoterapevtu.

Če odpremo svetovni splet in v brskalnik vpišemo besedo »psihoterapija«, se bo na naših zaslonih pojavil neskončen seznam ponudnikov psihoterapevtskih storitev. A nihče med njimi, vsaj formalno ne, ni psihoterapevt. Ta poklic v Sloveniji namreč ne obstaja, ponudniki psihoterapije, večinoma so to samostojni podjetniki, pa niso registrirani za izvajanje psihoterapije, temveč za »druge zdravstvene dejavnosti«. Poklic psihoterapevta pri nas ni reguliran, kar pomeni, da tudi ni zakonske podlage, ki bi zanj narekovala minimalno izobrazbo ali usposabljanje.

Psihoterapija kot taka seveda obstaja in se izvaja znotraj zdravstvenega sistema, le da jo smejo izvajati samo dvoji profesionalcev, klinični psihologi in psihiatri. A dostop do nje ostaja pregovorno otežen. Čeprav podatka, kakšne so v resnici čakalne vrste za psihoterapijo, ni, saj je to samo ena od intervenc, ki jo pri svojem delu uporabljajo zdravstveni delavci s področja duševnega zdravja, zadnji podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje kažejo, da pacienti na prvo psihiatrično obravnavo na zdravniško napotnico z oznako »zelo hitro« v povprečju čakajo več kot dva meseca, občutno dlje pa morajo na obravnavo čakati otroci in mladostniki. Vsi seveda ne potrebujejo psihoterapevtske obravnave. Stanje na tem področju naj bi se vseeno izboljšalo z uresničevanjem zavez resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja; v registru zdravstvenih delavcev je trenutno 271 specialistov psihiatrije, 47 specialistov otroške in mladostniške psihiatrije, 197 specialistov klinične psihologije in 332 psihologov, v postopku specializacije pa je še 291 mladih strokovnjakov s teh področij.

Za Slovence je nekoč veljalo, da o svojih čustvih neradi govorijo, danes pa namesto duhovniku v spovednici svoje tegobe raje zaupajo psihoterapevtu.

V javnosti je vseeno obveljal občutek, da je storitev psihoterapije v javnem zdravstvu premalo dostopna, zato so se tisti, ki so iskali pomoč – bodisi so se samo hoteli z nekom pogovarjati ali pa so imeli resnejše težave, ki bi potrebovale zdravstveno obravnavo –, obrnili na trg. Kjer stvari spet postanejo malce zapletene. Ker poklic psihoterapevta ni zares reguliran, boste ob naključni izbiri morda pristali na kavču katerega od kliničnih psihologov ali psihiatrov, ki so se odločili za zasebno prakso, morda družinskega terapevta, ki je znanje pridobil na Teološki fakulteti, diplomanta katere od zasebnih fakultet, ki so začele ponujati programe za psihoterapevtske študije, v nekoliko slabših primerih koga, ki se je katere od psihoterapevtskih metod naučil na krajšem tečaju, v še slabših koga, ki je opravil samo »vikend tečaj«, v tistih najhujših pa na kavču hudih mazačev, ki bodo morebiti obljubljali celo, da vas lahko očistijo tegob s pomočjo energij in kristalov. Kmalu zatem pa še povedali, da je vaše slabo počutje najverjetneje posledica trenutne konstelacije planetov na nebu.

Če nič drugega, bi bil prav zaradi slednjih sprejem zakona, ki bi reguliral psihoterapevtsko dejavnost, nujen. A se je doslej vsak takšen poskus sfižil, saj je vsakič na okope pripeljal klinične psihologe in psihiatre na en breg in ponudnike psihoterapije na drugega. Po 20 letih poskusov oblikovanja zakona se je odločila lotiti tega trdega oreha tudi Golobova vlada. Na ministrstvu za zdravje se je pred dvema letoma prvič sestala delovna skupina, ki naj bi sodelovala pri pripravi predloga novega zakona o psihoterapiji. Ta je bil nato, ob negodovanju obeh strani, dan v javno obravnavo lani poleti. Med njo je bil deležen skoraj 500 pripomb, vlada pa je njegovo nekoliko posodobljeno različico potrdila pred tremi tedni in jo poslala v državni zbor.

Kaj prinaša novi zakon, če bo sprejet? Kot je ob sprejemu v vladi povedala zdravstvena ministrica Valentina Prevolnik Rupel, v prvi vrsti regulacijo psihoterapevtske dejavnosti, psihoterapija pa bi z njim postala zdravstvena dejavnost, financirana iz zdravstvenega zavarovanja, ki bi se lahko izvajala tudi na drugih področjih, na primer v policiji, šolstvu, sociali ali kot samostojna zasebna dejavnost. Psihoterapevti bi do licence lahko prišli po dveh poteh, po akademski in neakademski. Po prvi bi moral kandidat najprej končati akreditirani specializirani študijski program na osmi stopnji, torej na drugi bolonjski stopnji, z nazivom psihoterapevt, nato pa opraviti še strokovni izpit. Po drugi pa bi psihoterapevt lahko postal tudi vsakdo po zaključeni katerikoli osmi ravni izobrazbe, vendar po vsaj štiriletnem usposabljanju, ki bi vključevalo 650 ur izvajanja psihoterapevtske obravnave pod supervizijo, 200 ur srečanj s supervizorjem in 300 ur usposabljanja na področju duševnega zdravja in drugih sorodnih področij. Na koncu bosta kandidata čakala še preverjanje in strokovni izpit.

Zgolj za primerjavo: klinični psihologi imajo za sabo petletni študij psihologije, za delo v zdravstvu morajo nato opraviti pripravništvo, ki traja šest mesecev, pred koncem pripravništva morajo opraviti tudi strokovni izpit s področja zdravstva, če se želijo zaposliti kot psiholog v zdravstveni dejavnosti, za pridobitev poklica kliničnega psihologa pa nato še štiriletno specializacijo iz klinične psihologije, ki se zaključi s specialističnim izpitom. Psihiatri pa imajo za sabo šestletni študij medicine, sledita dve leti kroženja po različnih bolnišničnih oddelkih, nato pa se morajo prijaviti za specializacijo s področja psihiatrije, ki traja pet let, po kateri morajo opraviti še specialistični izpit.

Velik del zdravstvene stroke zakonu nasprotuje. »Zakon pod krinko večje dostopnosti legalizira in institucionalizira zasebne interese, saj so psihoterapevtske šole zasebne in plačljive, pogosto brez akreditacije in znanstvene osnove,« so zapisali pri Zdravniški zbornici Slovenije. »Ljudje s težavami v duševnem zdravju bodo s tovrstno zakonsko rešitvijo tisti, ki bodo največ izgubili. Obravnavali jih bodo lahko strokovno neustrezno usposobljeni izvajalci brez kliničnega znanja, ki morebitnega poslabšanja stanja morda ne bodo znali prepoznati in pravočasno ukrepati.«

Z brezglavo cehovsko pripadnostjo je zmeraj križ. O tem morda še najslikoviteje priča dejstvo, da se stroka nikoli ni zares distancirala od Bojana Zalarja.

Ker je to področje tako dolgo ostalo neurejeno, se je na njem razpaslo cel kup zasebnih fakultet, ki so v tem prepoznale tržno nišo. Denimo Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici, ki so jo ustanovili simpatizerji SDS, ali ljubljanska podružnica sicer dunajske univerze Sigmunda Freuda, ki jo je v Slovenijo leta 2013 pripeljal dr. Miran Možina, po izobrazbi psihiater. V tem študijskem letu je dodiplomski študijski program uporabnih psihoterapevtskih študij začela izvajati tudi Nova univerza dr. Petra Jambreka, na Alma Mater Europea pa so prvič študentom ponudili dvosemestrski študij psihoterapevtske propedevtike. Šolnine za posamezen letnik študija na teh fakultetah znašajo od približno tri tisoč do skoraj šest tisoč evrov. S sprejemom zakona bi diplome teh fakultet, če bi ponudile akreditiran študijski program, lahko pomenile vstopnico v ( javno) zdravstvo.

Na oddelku za psihologijo mariborske filozofske fakultete so opozorili tudi, da predlog zakona uvaja psihoterapevte v vzgojno-izobraževalne ustanove in jih umešča v že obstoječi sistem šolske svetovalne službe. Psihoterapevti, izobraženi na način, kot predvideva zakon, pa v svojem usposabljanju ne bi pridobili »temeljnega znanja razvojne in pedagoške psihologije, teorije vzgoje, delovanja vzgojno-izobraževalnih ustanov ter vsebinskih in organizacijskih posebnosti vzgojno-izobraževalnega dela«. Zaradi teh vrzeli po njihovem tudi ne bi smeli prevzemati nalog šolske svetovalne službe. Prava pot, so zapisali, bi bila krepitev kompetenc kadrov, ki že delujejo v šolstvu, ter razširitev in utrditev mreže kredibilnih zunanjih ustanov, kot so svetovalni centri za otroke, mladostnike in starše.

Ob vsem tem je sicer treba opozoriti tudi na hipokrizijo zdravstvene stroke. Navsezadnje so bili oni tisti, ki so z odhajanjem v zasebno zdravstvo ali s sedenjem na dveh stolih, hkrati v javnem in v zasebnem zdravstvu, tudi sami pripomogli k zabrisanju meje med enim in drugim. Seveda ne vsi, je pa takšnih res veliko. Denimo v zasebnem centru Sprememba, kjer vam bodo za 50-minutno individualno obravnavo zaračunali 80 evrov, med njihovimi svetovalci najdemo cel kup kliničnih psihologov, ki prihajajo iz javnega zdravstva, med njimi tudi strokovni vodji centra dr. Špelo Hvalec, ki je sicer vodja klinične psihološke službe v idrijski psihiatrični bolnišnici, in pa Petro Bavčar iz UKC Ljubljana. Pomisleki zdravstvene stroke so seveda umestni, a bilo bi preveč lahkomiselno, če bi verjeli, da nekaterih med njimi ne vodijo tudi zasebni interesi.

Do primerljivih polemik kot zdaj na področju psihoterapije je že prišlo tudi na področju sodnega izvedenstva, kjer sodišča že leta opozarjajo predvsem na pomanjkanje izvedencev klinične psihologije otrok in mladostnikov, kar vpliva na trajanje postopkov v družinskih zadevah in kakovost njihove obravnave. Vendar pa je zdravstvena stroka na tem področju vedno nasprotovala predlaganim rešitvam, da bi delo sodnih izvedencev izvajali tudi psihologi in drugi strokovnjaki z relevantnimi izkušnjami, denimo iz socialnega varstva ali družinskega svetovanja. Podobno kot pri psihoterapiji se je zdravstvena stroka tudi pri tem vprašanju srečevala z očitki, da poskuša ohranjati monopol na nekem področju.

Prava izobrazba ne pomeni zmeraj tudi najprimernejših kompetenc. Za enega najuglednejših slovenskih sodnih izvedencev psihološke stroke denimo velja dr. Bojan Zalar, dolgoletni direktor Psihiatrične klinike Ljubljana, ki je junija 2023, ko je branil kliniko pred razkritji novinarke Barbare M. Smajila (N1), da naj bi tamkajšnji zaposleni nad varovanci izvajali psihično in fizično nasilje, mimogrede navrgel, da je bilo še pred 20 leti prijavljenih 10 spolnih zlorab, od tega devet resničnih, »danes pa od desetih ne vem, če je ena res«. Povedano drugače: obtožbe, ki jih je kategorično zanikal, naj bi bile umetno fabricirane, tako nekako, kot danes tako ali tako ženske lažejo o spolnih zlorabah in nasilju v družini. Zakaj takšen navidezen obvod? Ker je z brezglavo cehovsko pripadnostjo zmeraj križ. O tem morda še najslikoviteje priča dejstvo, da se od Zalarja, ki mu je svet klinike pred kratkim spet podaljšal mandat, stroka nikoli ni zares distancirala ali ga obsodila.

To nas pripelje spet na začetek. Na razmah psihoterapije ni vplivala zgolj, kot bi rekel Christopher Lasch, sodobna kultura narcisizma, niti ne brezbrižnost države, ki ji tega področja dolgo ni uspelo urediti, ali izključno podjetniška žilica psihoterapevtov, pač pa tudi pretirana vzvišenost in samopašnost nekaterih kliničnih psihologov in psihiatrov, zaradi katerih so se ljudje, sploh takšni, ki so imeli z njimi morebiti negativne izkušnje v preteklosti, zatekli drugam. To še ne pomeni, da zakon, ki ga je pred kratkim potrdila vlada, poleg nekaj nujno potrebnih sprememb ne prinaša celega kupa pasti in negotovosti – a bilo bi prav, da za nastalo stanje svoj del odgovornosti prevzame tudi zdravstvena stroka.