V nedeljo se ne bo odločalo o zakonu in pokojninskih nagradah, zadaj je nekaj bolj zloveščega

V nedeljo bo potekal referendum o zakonu, ki ureja pokojninske dodatke za izredne dosežke v umetnosti. Zaželela si ga je stranka SDS in organizirala tudi zbiranje podpisov, potrebnih za razpis. Opozicijska stran trdi, da varuje slovenske upokojence in upokojenke, da gre za škodljiv zakon, ki je namenjen bogatenju kulturne elite. Vladna stran, še posebej ministrstvo za kulturo, ki ga vodi Asta Vrečko, ji odgovarja, da popravlja zdaj veljavni zakon, na podlagi katerega so se brez pravih meril pol stoletja arbitrarno podeljevali častni dodatki umetnikom in včasih tudi kakšnemu znanstveniku. Pri visokih pokojninskih dodatkih gre nedvomno za privilegije, a vendar se država, ki je utemeljena tudi na kulturi, z njimi pokloni tistim, ki ta poklon zaslužijo. Na podoben način se pokloni športnikom, akademikom in še kakšni drugi skupini ljudi.

Med predreferendumsko razpravo, v resnici pa že dolgo pred njo, je postalo jasno, da ne gre niti za umetnost, niti za upokojence, niti za proračunske obveznosti. Popolnoma jasno je, da je sklic referenduma politična poteza Janeza Janše, ki želi z njo oslabiti vlado Roberta Goloba. Lahko je to umetnost, lahko bi bil to novi zakon o medijih, lahko bi bila to omejitev oddajanja nepremičnin – cilj SDS je zmagati na naslednjih volitvah. Tega ne skriva.

Sklic referenduma je legalno politično orožje, ki ga dopušča ustava. Z enim pripisom, pri večini referendumov ne gre za preverjanje volje volivcev, pač pa za politično manipulacijo, spektakel, propagando, za laži in zlorabe. Kdor pozorno posluša zaletavega Andreja Hoivika, mladega zastavonošo boja proti umetnikom in umetnicam, mu to hitro postane jasno. Stranke SDS desetletja ta zakon ni motil, tudi minister Vasko Simoniti je podeljeval dodatke uglednim umetnikom in umetnicam, v nekaterih primerih ti takrat niso imeli niti Prešernove nagrade niti nagrade Prešernovega sklada.

Tukaj torej smo. Janša ne blefira. Ne gre za pokojninske dodatke, za Prešernove nagrajence, za različne poglede na umetnost, to je pohod na oblast. In kot je znano, ničkolikokrat se je to pokazalo tudi v Sloveniji, način pohoda na oblast določa, kako boš vladal.

Brez dvoma ima vlada Roberta Goloba veliko težav, kadrovskih, vsebinskih, izvedbenih. Brez dvoma bi lahko bil zakon, o katerem se bo odločalo v nedeljo, boljši, moral bi biti, vsaj v delu, ki določa, katere stanovske nagrade naj komisija, ki odloča o dodatkih k pokojninam, upošteva. A brez zatiskanja nosu zapišimo, da je to, kar ponuja druga stran, zloraba instituta referenduma in poniževanje umetnic in umetnikov.

Ivan Cankar je pisal, da je umetnost svobodna in da je zaradi te svobode brezpravna, svoboda je radost in bridkost hkrati, zaradi nje pa družba umetnika zaničuje. Ni se veliko spremenilo od časov, ko je Cankar bival na Rožniku. Velika večina umetnikov in umetnic se danes komaj prebije skozi mesec, njihove pokojnine so mizerne. Država, četudi paternalistično, po svoje nagrajuje najboljše. Prava država, skupnost brez umetnosti, brez zgodb, pripovedi, podob, barv, tonov, plesa, brez refleksije, brez glasu, ne obstaja.

SDS se je danes spravila na umetnike, jutri se lahko na samske ženske pa na tujce, ateiste, izobražence, na ljudi brez otrok, na tiste, ki bodo kritični do njene politike, na tiste, ki se bodo oblačili, ki bodo jedli, ki bodo videti drugače. Na koncu lahko potrka na vrata vsakega izmed nas. O tem, natančno o tem se bo odločalo na nedeljskem referendumu.