Palestinci niso poslednji / Kdaj bo dovolj krvi, lakote in smrti, da se bomo zganili?

Slavni britanski dokumentarist Louis Theroux je že pred 15 leti posnel dokumentarec The Ultra Zionists, v katerem je intervjuval skupino ultranacionalističnih Izraelcev, ki so se po »verski dolžnosti« naselili po Zahodnem bregu, da bi tam ustvarili judovsko večino. Z novim filmom The Settlers (2025) se je Theroux ob koncu prejšnjega leta vrnil na Zahodni breg in tam ugotovil, kako so se po mednarodnem pravu nezakonite naselbine ob podpori in zaščiti izraelske vlade po 7. oktobru 2023 še razširile, nasilje in nadzor nad palestinskim prebivalstvom pa dodatno okrepila. Po dokončnem uničenju Gaze, pomoru ali izgonu Palestincev – potem ko se bodo »v Gazi zgodile stvari, ki jih še niste videli«, kot je na začetku tedna napovedal izraelski premier Benjamin Netanjahu –, že načrtujejo, kako bi ponovno naselili tudi to območje.

Zagotovo eden pretresljivejših prizorov v filmu je pridiga vplivnega ortodoksnega rabina Dova Liorja pred kuliso črnega dima, ki se dviga iz ruševin Gaze nekje v daljavi, medtem ko razlaga, da bi bilo treba »celotno Gazo in Libanon očistiti teh jezdecev kamel«, torej Arabcev. Theroux pa se je med drugimi srečal tudi z Daniello Weiss, ustanoviteljico radikalne organizacije Nachala, ki že več kot 50 let pomaga širiti izraelsko prisotnost na Zahodnem bregu, in zagovornico sionistične vizije »Velikega Izraela«, po kateri naj bi Judom poleg palestinskega ozemlja pripadali tudi ozemlji Libanona in Jordanije ter deli Sirije, Savdske Arabije in Iraka. V zaključnem prizoru filma ta stoji na vrhu hriba v naselbini Evjatar, ki se dviga nad palestinskim mestom Beita, in s prstom kaže na griče, ki bi jih še lahko naselili, ob poizvedovanju novinarja, ali ne bi to pomenilo izgona Palestincev in njihovih otrok, pa hladno odvrne, da o teh stvareh ne razmišlja.

Theroux, ki je znan kot radoveden, neškodljiv spraševalec, se v tistem trenutku ni mogel zadržati – v obraz ji je povedal, da je na tem nekaj neverjetno sociopatskega.

Takšne fundamentalistične skupine bi morda pred leti označili za obroben pojav, ločnica med njihovimi cilji in cilji skrajno desne izraelske vlade, ki jo vodi Netanjahu, pa se je že zdavnaj zabrisala. Toliko bolj očitno po 7. oktobru. Nasilje naseljencev in izraelske vojske na Zahodnem bregu se je okrepilo, Gaza pa se je iz zapora na prostem razvila v poligon za preizkušanje novih, smrtonosnih tehnologij in orožja, tako rekoč v klavnico na prostem.

Izraelska vlada je zadnjih 10 tednov izvajala popolno blokado humanitarne pomoči na okupiranem območju. Odločila se je, da ljudi dobesedno izstrada do smrti.

Po podatkih ministrstva za zdravje v Gazi je izraelska vojska v tem obdobju ubila najmanj 53 tisoč ljudi, 120 tisoč jih je ranila. Devetnajst mesecev trajajoča vojaška ofenziva je uničila večino pomembne infrastrukture in zmogljivosti za pridelavo hrane. Približno 2,3 milijona ljudi je za preživetje skoraj v celoti odvisnih od zunanje pomoči in se spoprijemajo s hudo negotovostjo glede preskrbe s hrano, ob čemer je izraelska vlada zadnjih 10 tednov izvajala popolno blokado humanitarne pomoči na okupiranem območju. Odločila se je, da ljudi dobesedno izstrada do smrti.

Prejšnji teden je britanski BBC objavil fotografije šestmesečne Sivar Ašur iz Naserjeve bolnišnice v mestu Han Junis. Pri njeni starosti naj bi imela okoli šest kilogramov, ona ima komaj dva. Ker se je rodila z motnjo požiralnika, težko uživa materino mleko, zato nujno potrebuje posebno mlečno formulo, ki pa je v Gazi primanjkuje. Njeno telo je povsem shirano, znaki podhranjenosti očitni. Podobe takšnih otrok smo bili vajeni gledati kvečjemu iz delov Afrike. Sivar Ašur je ena od najmanj 10 tisoč primerov otrok, za katere so Združeni narodi od januarja že ugotovili akutno podhranjenost. Te vojne najbrž ne bo preživela. Če je ne bo pokončala lakota, jo bo morda katero od bombardiranj izraelske vojske, ki jih je ves čas deležna bolnišnica Naser. Nazadnje so jo napadli ta torek.

Po dvomesečni prekinitvi ognja, ki se je začela januarja in trajala do marca, Izrael namreč nadaljuje napade na Gazo. Na začetku tedna pa je Netanjahu napovedal, da bo izraelska vojska v kratkem »s polno močjo dokončala operacijo« v Gazi. »Izrael stopnjuje ofenzivo v Gazi zaradi zagotavljanja še nadaljnjega obstoja desničarske vlade in zaradi možnosti čim večjega etničnega čiščenja Gaze, pač v skladu s projektom političnega sionizma – pridobiti čim več ozemlja s čim manj Palestinci,« je bil neposreden sociolog in politolog dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, ki velja za enega največjih poznavalcev političnih razmer na Bližnjem vzhodu pri nas. Izraelska napoved novega stopnjevanja napadov se je sicer zgodila skorajda hkrati z začetkom turneje ameriškega predsednika Donalda Trumpa na Bližnjem vzhodu, ki je ta teden obiskal Savdsko Arabijo, Katar in Združene arabske emirate, ne pa tudi Izraela.

Ameriška administracija, je komentiral Šterbenc pred začetkom Trumpove turneje, se zdi razpeta med dve usmeritvi. Po eni strani je – zaradi proizraelskih evangelijskih kristjanov, ki so glavni Trumpovi politični podporniki, ter donacij proizraelskih judovskih Američanov – seveda naklonjena Netanjahujevi vladi in njenim načrtom. To je dal Trump jasno vedeti februarja, ko je začel razlagati, da bi morali Američani prevzeti nadzor nad Gazo, na izpraznjenem območju pa zgraditi veličastno »riviero Bližnjega vzhoda«. Vendar pa Trump noče biti tudi povsem proizraelski, »saj zaradi častihlepja in verjetno tudi geostrateških razlogov to pomeni tekmovanja s Kitajsko na Bližnjem vzhodu, želi doseči najpomembnejši ’abrahamski sporazum’, navezavo diplomatskih odnosov med Izraelom in Savdsko Arabijo. Savdski de facto vladar Mohamed bin Salman pa kot prvi pogoj za to poudarja nastanek palestinske države«, je povedal Šterbenc.

To je bilo ob njunem srečanju v torek sicer postavljeno na stranski tir. Savdska Arabija se je ob Trumpovem obisku zavezala naložbam v Ameriko v višini 600 milijard dolarjev in se odločila za nakup ameriškega orožja v vrednosti 142 milijard dolarjev, kar so v Beli hiši opisali kot začetek »zlate dobe zavezništva« med Ameriko in Savdsko Arabijo. Trump pa je na začetku svoje turneje napovedal tudi umik vseh sankcij proti Siriji, ki jih je Amerika uvedla med tamkajšnjo državljansko vojno. Četudi je Izrael od padca Asadovega režima izvedel več kot 600 letalskih napadov na cilje v Siriji in je nezaupljiv do novega sirskega predsednika Ahmeda Al Šare. Da se je nekoliko distanciral od Netanjahuja, naj bi pričalo tudi dejstvo, da se je za ponedeljkovo izpustitev izraelsko-ameriškega talca Edana Alexandra, sicer vojaka v izraelski vojski, Bela hiša pogajala neposredno s Hamasom, mimo Izraela.

Tako kot je mlada nemška generacija po vojni spraševala starše, na katero stran so se postavili, bodo morale na to prej ali slej odgovoriti današnje generacije.

Pri Trumpovi transakcijski politiki in hazarderstvu je kdaj težko razumeti, kaj mu hodi po glavi, novi kancler najmočnejšega evropskega gospodarstva Friedrich Merz, ki je kljub nalogu haaškega sodišča za aretacijo vabil Netanjahuja v Nemčijo, pa je pri svoji podpori Izraelu neomajen.

»Za zgodovino običajno rečemo, da se ponavlja. Žal (naj)večkrat v slabem kot dobrem,« se boji sociolog in politolog ddr. Rudi Rizman. Nemčija je po drugi svetovni vojni veljala za zgleden primer ene od redkih držav, ki je priznala genocid in se Judom zanj opravičila. Tega ni prej zmogla nobena država ali imperij, ki je v zgodovini zagrešil kaj podobnega. »Bo v Gazi ali na Zahodnem bregu kdaj v prihodnosti isto storil kak nemški kancler in se sramoval tega, kako Nemčija najmanj pasivno spremlja izraelski genocid nad Palestinci in celo vabi njegovega glavnega političnega arhitekta Benjamina Netanjahuja, da obišče Nemčijo?« Po njegovem se je Nemčija z nadaljevanjem političnega in ekonomskega sodelovanja z Izraelom odrekla svoji nekdanji ničelni toleranci do tega pojava množične nasilne smrti v svoji novejši zgodovini.

Za nacistično Nemčijo je težko reči, kdo oziroma katera država bi lahko takrat zaustavila genocid nad Judi. Danes je drugače, genocid nad Palestinci bi lahko ustavili vsaj dve podpisnici konvencije o genocidu, poleg Amerike tudi Velika Britanija s Keirom Starmerjem na čelu, ki je nekoč, tedaj še odvetnik, specialist za človekove pravice, na Meddržavnem sodišču v Haagu zastopal Hrvaško, ki je očitala genocid Srbiji med letoma 1991 in 1995. Podobno bi lahko odigrala odločujočo vlogo Evropska unija – a ta ostaja pregovorno »zaskrbljena«, stori pa bolj malo. »Vsem trem že danes zgodovina nastavlja ogledalo in napoveduje zgodovinske travme, ki jim njihove poznejše generacije ne bodo mogle uiti. In tako kot je mlada nemška generacija po drugi svetovni vojni spraševala svoje starše, na katero stran zgodovine so se postavili, bodo prej ali slej morale na to vprašanje odgovoriti današnje generacije, ki pasivno ali aktivno opolnomočujejo izraelski genocid nad Palestinci,« je prepričan Rizman.

Genocid nad Palestinci lahko spremljamo tako rekoč v živo. Devetnajstletni Medo Halimi je bil pred vojno študent politologije in ekonomije, ob izgubi doma pa se je moral z družino zateči na obalno območje Al Mavasi, ki ga je Izrael po začetku napadov označil za varno. Poleti 2024 je na TikToku začel dokumentirati vsakdanje življenje razseljenih Palestincev v taborišču, trenutke radosti in tudi čiste groze. Zadnji posnetek je objavil avgusta, ko se je njegovo življenje končalo ob zračnem napadu izraelske vojske.

Ameriška javna intelektualka Susan Sontag je v knjigi Pogled na bolečino drugega (2003) opisovala, kako lahko ob nenehnem gledanju vojnih fotografij in podob postanemo otopeli. »Temu bi lahko rekli nekakšna utrujenost od sočustvovanja,« pravi sociologinja in filozofinja dr. Renata Salecl. »Po drugi strani pa pride pri nekaterih tudi do nekakšne samozaščite, ki se ob gledanju te groze preprosto znajdejo pod takšnim psihičnim pritiskom, da morajo zapreti oči oziroma preklopiti drugam.« Takrat lahko edino najbolj tragične fotografije, kot so bile te šestmesečne Sivar Ašur prejšnji teden – ali mrtvega sirskega dečka, ki ga je leta 2015 morje naplavilo na turško obalo, ali napalmovega dekleta iz vietnamske vojne (1972) ... – še zamajejo človeka in morda, četudi samo za trenutek, predramijo mednarodno javnost.

V tem je bilo tudi bistvo pisanja Susan Sontag, ki se je vprašala, zakaj bi sploh gledali fotografije teh oddaljenih grozot, če potem ne naredimo ničesar. Ne bi bilo to v resnici malce perverzno? In tudi zgolj sočutje je premalo. »Treba ga je spremeniti v dejanje, sicer usahne,« je zapisala. »Če človek meni, da ’mi’ ne moremo storiti ničesar – a kdo so tisti ’mi’? – in da tudi ’oni’ ne morejo storiti nič – in kdo so ’oni’? –, šele potem postane zdolgočasen, ciničen, apatičen.«

Slovenija je resda lani poleti končno priznala Palestino. Sodelovala je v postopku za izdajo svetovalnega mnenja Meddržavnega sodišča glede humanitarnih obveznosti Izraela in pri postopku za izdajo mnenja o zakonitosti izraelske okupacije palestinskih ozemelj. Vztrajala je pri financiranju agencije Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem (Unrwa). Kot nestalna članica sedi v varnostnem svetu Združenih narodov in opozarja na situacijo v Gazi. Izvaja rehabilitacije pohabljenih otrok iz Gaze – pri čemer je šesterici otrok in njihovim spremljevalcem, ki so lani oktobra prispeli na zdravljenje in zaprosili za mednarodno zaščito, nedavno odobrila azil.

A četudi ministrstvo za obrambo od oktobra 2023 ni izdalo nobenega dovoljenja za izvoz orožja in vojaške opreme v Izrael, je Slovenija še naprej podpirala izraelsko vojaško industrijo, na policah trgovin še vedno najdemo izdelke iz nezakonitih izraelskih naselbin. Kot je povedala zunanja ministrica Tanja Fajon v zadnji oddaji Marcel na TV SLO 1, pa vlada še zmeraj ni odločila, ali se namerava pridružiti tožbi, ki jo je na Meddržavnem sodišču proti Izraelu zaradi genocida vložila Južna Afrika.

Vse to se bo vrnilo kot krvav bumerang – ne le državi Izrael, ampak tudi zahajajočemu Zahodu na obeh straneh severnega Atlantika.

Izrael izvaja genocid nad Palestinci, to je danes že povsem jasno. »Ne preseneča, da se med najboljše poznavalce družbenega pojava genocida uvrščajo ravno judovski sociologi in mednarodni pravniki, ki ne glede na to, da obstaja nenavadno visok prag za pravno prepoznavanje genocida, ugotavljajo, da gre pri državnem nasilju izraelske države za šolski primer genocida,« pravi Rudi Rizman. Zakaj bi se potem, ko smo soočeni s tem očitnim, največjim zlom, pri čemerkoli obotavljali?

»Nekateri lucidnejši avtorji govorijo o tem, da je to, kar se danes dogaja v Gazi, prihodnost vseh nas. Izraelu naj bi bila dana vodilna vloga v okviru širšega napada na norme in standarde, ki so obstajali od druge svetovne vojne,« razmišlja Primož Šterbenc. »Pisala naj bi se pravila veliko bolj nepoštenega in nasilnega sveta. Ko gledamo Gazo, naj bi bežno gledali temo, ki nas čaka v prihodnosti. Palestina naj bi bila naša prihodnost. Maska liberalne spoštljivosti naj bi padla, vračal pa naj bi se barbarizem stare Evrope.«

»Vse to se bo vrnilo kot krvav bumerang – ne le državi Izrael, ampak tudi zahajajočemu Zahodu na obeh straneh severnega Atlantika, ki ta genocid ne le dopušča, ampak tudi aktivno omogoča,« se boji filozof in nekdanji politik dr. Gregor Golobič. »Nikoli več ne bo nikoli več! Oziroma – kot je serijo svojih strahovitih slik z gomilami zveriženih, zlakotenih in zmaličenih trupel iz nemških koncentracijskih taborišč naslovil Zoran Mušič, tudi sam dahavec: ’Nous ne sommes pas les derniers’ (Nismo poslednji). Naslovil po francosko, slejkoprej zato, da ne bi kdo imel iluzije, da se lahko ’dela Francoza’ ... Takrat in danes le še bolj. Palestinci niso poslednji.«

Pokojni Jaša Zlobec, književnik, prevajalec, politik in tudi kolumnist Mladine, ki je med zasedbo ljubljanske Filozofske fakultete leta 1971 postal eden najdejavnejših aktivistov v študentskem gibanju, zaradi svojih polemičnih stališč pa bil izključen iz Zveze komunistov, je nekoč zapisal: »V začetku sedemdesetih let, ko je bilo na Slovenskem (še bolj seveda drugod v tedanji Jugoslaviji) najhuje, najbolj zadušljivo in brezizhodno, mi je postalo, pri dvajsetih, natančno jasno nekaj. Kdor ne stori vsega, kar more, da bi bilo boljše, je sokriv za zlo okoli sebe. In tudi kriv pred svojimi najbližjimi.«