Napol(i) Italija

Bistro Italian Lab
Trg svobode 7, Slovenj Gradec
Tel.: 041 665 600
Ob ponedeljkih je Lab zaprt, od torka do petka cmari od 10. do 22., ob sobotah od 12. do 22., ob nedeljah pa od 12. do 21. ure.

Ambient:
v minimalistično opremljeni sobi je nekaj bistrojsko ozkih in ena malo večja okrogla miza, iz zmerno glasnih zvočnikov prihajajo vse sorte italijanskih muzik

Napitki:
zelo osnovno, večina vin je iz briške kleti, opremili so jih z dva- do trikratnikom trgovskih cen; v Italijo so pogledali le bežno – s peronijem ter parom buteljk in likerjev

Vegetacija:
med picami in paštami se najdejo tudi vegetarijanske in veganske opcije

Dostopnost:
na slovenjegraškem Glavnem trgu je kar nekaj parkirnih mest; za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino:
pice

Ne tako fino:
pašte semifredo

Stračatela je stala 11, goveji karpačo 13, pašte stanejo od 10 do 13, pice od 7 do 13, sladice pa od 6 do 8 evrov.

»Neapeljčani so osvojili scudetto, njihov stil pice pa zadnja leta tudi uspešno naskakuje vrhove slovenske picakrajine,« je v skozi Hudo luknjo vijugajočem konzumobilu modroval naš referent za medkulturni dialog, eden od pobudnikov odprave v Slovenj Gradec. Tam je ekipa mladcev odprla lokal, ki ga je ambiciozno poimenovala Italian Lab, aplicirala strog online rezervacijski režim, spletno stran pa opremila s presežnikov polnim mlatenjem prazne slame (najboljše, kar ponujajo lokalne tržnice in italijanska tradicija, nepozabna kulinarična pustolovščina …).

Komercialni uspeh ni izostal, saj smo kar dvakrat neuspešno lovili prosto mizo v kakšnem normalnem terminu. Oni dan pa smo se vendarle prebili do laboratorija in seanso začeli z govejim karpačem (intenzivni dodatki parmezanovega hrustka, cukrastega balzamika, sušenega paradižnika in granatnega jabolka so popolnoma preglasili nežne rezine govedine), če ne štejemo brezveznih ameriških borovnic, všečno bivoljo stračatelo ter z margerito, ki je s testom, zapečenostjo in obloženostjo dala slutiti, da so v Labu od Italije naštudirali predvsem pice. S pijačami so se namreč ustavili na zahodni meji (italijanska birtija brez ene same grappe?!), pa tudi sezonskost razumejo malo po svoje (na pomladnem dodatku stalnemu meniju prevladujejo jesensko-zimske sestavine – sušena vratovina, karbonara, bolonjez in radič na picah ter tartufi na pašti).

A bolj kot vse to so nas razočarale pašte: pri vsaki od štirih naročenih smo našli kakšno tako osnovno napako, da bi jo zamerili že navadni birtiji, kaj šele komu, ki se imenuje Italian Lab. Amatriciana je rustikalna omaka, ki zahteva primerno zajebano pašto – po navadi so to bucatini ali rigatoni, vsekakor pa ne nežni, na razpadanje v kašo obsojeni linguini. Makaroni v karbonari naj bi se kopali v sočni, kremasti omaki, ki pa je je bilo tu skoraj nič, zato so se začeli sprijemati v kepo. Amorfna lazanja se je brez potrebe utapljala še v dodatni zajemalki ali dveh raguja, svedrci z genovskim pestom pa so bili prav po slovensko razkuhani. Plus: zakaj je treba na vsak talar dati zmatran grahov poganjek?

Tudi končali nismo čisto zadovoljni: že res, da sta bila klasični tiramisu in njegov pistacijevski odvod čisto spodobna, a point semifreda je, da je napol zamrznjen, ne da pred gosta postaviš s sladkim grehom prelito opeko in mu rečeš, naj počaka še kakih pet minut, da se malo zmehča. Ekipa Italian Laba je nasedla na finto navidezne preprostosti italijanske kuharije in pri tem spregledala, da se hudič skriva v podrobnostih. Površno!