Neusahljivi šarm jugošika

Živo oranžne stropne luči tovarne svetil Sijaj Hrastnik. Kultni stoli Rex znamenitega oblikovalca Nika Kralja, ki so jih serijsko izdelovali v tovarni Stol Kamnik. Ikonične stropne svetilke, ki so bile plod sodelovanja novogoriškega podjetja Meblo in italijanske oblikovalske skupine Harvey Guzzini. Iskrini barvni vrvični telefoni. Pa kavne skodelice Jugokeramika, pladnji in pločevinaste škatle podjetja Saturnus. Morda se teh ikon jugoslovanskega oblikovanja spominjate iz otroštva, iz udobja babičine dnevne sobe, poletnih počitnic pri sorodnikih ali starih fotografij družinskih praznovanj.

Morda pa kateri od omenjenih kosov prav ta hip krasijo vaše domovanje. V zadnjih letih namreč povpraševanje po prepoznavnih kosih jugoslovanskega oblikovanja doživlja pravo renesanso. Najdemo jih na bolšjih trgih, vintage sejmih, v spletnih trgovinah in pri ponudnikih na družbenih omrežjih, ki vznikajo kot gobe po dežju. V teh preprostih, minimalističnih linijah, trpežnih materialih in premišljenih, estetskih ter inovativnih rešitvah znova prepoznavamo kakovost, ki je prestala preizkus časa. Danes, ko so vse bolj v ospredju načela trajnosti, lokalne proizvodnje in premišljenega potrošništva, jugoslovanski oblikovalski dosežki spet vzbujajo pozornost in občudovanje kot navdihujoča oblikovalska dediščina.

»Mislim, da retro trend prinaša veliko dobrega, saj spodbuja trajnostni način življenja – namesto da stvar zavržemo, nas nagovarja, da pomislimo, kako bi jo lahko ponovno uporabili. Poleg tega pa v množici izbire generičnih izdelkov ponuja avtentično alternativo,« pravi arhitektka in oblikovalka Nina Savič, ki stoji za projektom Jugošik, v katerem se s skrbjo in ljubeznijo posveča starim kosom jugoslovanskega oblikovanja in jim vdihuje novo življenje. Vse se je začelo z Instagram profilom jugo.sik, ko je delila fotografije prenove lastnega stanovanja, kjer je v opremo vključevala tudi manjše in večje obnovljene kose. V sodelovanju z mizarjem je ustvarila tudi nekaj posebnih omaric, kamor je vključila stare elemente. Naučila se je celo zvezati svetilo, to pa ji je odprlo čisto nov svet, ki jo je tako pritegnil, da ga še vedno raziskuje.

Danes namreč v Jugošik studiu na Vilharjevi 3a v Ljubljani iz odpadnih, pozabljenih ali podarjenih »jugo« kosov, ki jih skrbno shrani, razstavi in obnovi, ustvarja svetila in pohištvo, kjer se nostalgični šarm preteklosti prepleta s sodobnim oblikovanjem. V spletnem butiku Jugošik so denimo na voljo številna svetila, ustvarjena iz stekel starih lestencev iz jugoslovanskih tovarn, kot sta Sijaj Hrastnik ali Emi Poljčane, obogatena z novimi detajli ter ožičena z novimi električnimi komponentami – pri tem pa vsako nosi svoje ime: Marjeta, Anuška, Darinka, Pavlina, Emilija, Tinkara … A kljub temu Nina Savič pravi, da večino objektov izdela po naročilu za določen prostor ali stanovanje. Poleg izdelave pohištva in svetil se v okviru Jugošika ukvarja tudi z interjerjem – lani je denimo izdelala opremo za pop-up trgovinico v Plečnikovi trafiki na Prešernovem trgu, letos pa predstavila prvi interjer prenove stanovanja.

Kateri pa je njen najljubši kos jugoslovanskega oblikovanja? Poleg ikoničnega stola Rex, ki je »praktičen, estetski in udoben, so mi med kosi, ki jih predelam v okviru Jugošika, zelo pri srcu kovani lestenci iz Krope, ki jih barvam in kombiniram z drugimi stekli, da pridejo njihovi motivi še bolj do izraza,« pravi. »Zdi se mi, da na ta način nastanejo res posebni, pravi ’statement’ kosi za sodobne domove.« Jugošik tako ni le poklon jugoslovanskemu oblikovanju, temveč most med dvema svetovoma – preteklim in sodobnim –, ki v svoji kombinaciji delujeta nepričakovano sveže in brezčasno.

Projekt Jugošik ni edini, ki nam 35 let po razpadu Jugoslavije približuje takratno kakovostno oblikovanje. Špela Golčer stoji za projektom Made in Yugoslavia ter izredno priljubljenim istoimenskim profilom na Instagramu, ki ima prek 76 tisoč sledilcev. Kot pravi, je posebno mesto pri njej prihranjeno za izdelke Iskre – prvega podjetja v Jugoslaviji, ki je imelo svoj oddelek za industrijsko oblikovanje – ter skodelice Jugokeramike, ki so jih nekoč uporabljali v skoraj vseh restavracijah in hotelih. »Njihov dizajn je zame popoln primer socialistične estetike – preprost in funkcionalen,« pravi. »Doma kavo pijem izključno iz njih.« Tudi projekt Made in Yugoslavia se je rodil precej spontano in brez posebnega načrta, bolj iz hobija kot poslovne ideje.

Špelo Golčer je sicer poklicna pot zanesla v svet marketinga in agencij, a sta jo od nekdaj zanimala umetnost in oblikovanje. Ko se je preselila v svoje prvo stanovanje, ga je začela opremljati z mešanico novih in vintage kosov – in ko se je slednjih precej nabralo, jih je začela tudi prodajati.

»Ko sem leta 2018 na Instagramu odprla profil made.in.yugoslavia, si nisem predstavljala, da bo pritegnil toliko ljudi,« pravi. »Začetki so bili počasni, a izjemno pozitiven odziv me je ves čas motiviral, da nadaljujem z objavami. Največ mi pomeni, ko mi kdo napiše: ’Hvala vam, popeljali ste me nazaj v otroštvo’ ali ’Prav takšno luč je imela moja babica.’« V okviru projekta se poleg prodaje vintage predmetov danes ukvarja tudi z oblikovanjem lastnih izdelkov pod znamko Made in Yugoslavia – na primer majic, plakatov, skodelic in drugih artiklov, ki oživljajo duh jugonostalgije. Denimo z motivom ikonične kravice z mlečno-čokoladnega namaza Kinderlada ali pa volkom Vučkom, maskoto zimskih olimpijskih iger v Sarajevu, pri njihovem oblikovanju pa sodeluje z različnimi slovenskimi ustvarjalci in oblikovalci. Izdelke pošilja po vsem svetu – pogosto so to kupci iz nekdanje Jugoslavije, pa tudi izseljenci, ki živijo v tujini in si želijo vsaj košček domovine.

»Mislim, da projekt nagovarja ljudi na dveh ravneh – nostalgični in estetski,« pravi Špela Golčer. »Zdi se mi, da smo šele v zadnjih letih začeli prepoznavati jugoslovanski dizajn kot nekaj posebnega. Predmeti, ki so bili nekoč povsem vsakdanji, danes pridobivajo oblikovalsko vrednost.«

Po navdihu kultnih tehničnih in oblikovalskih dosežkov nekdanje Jugoslavije pa sta brata Darko in Marko Miladinović ustvarila umetniški projekt JUS – imenovan po kratici za jugoslovanski standard –, kjer si ikonične jugoslovanske izdelke lahko kar uokvirimo in obesimo na steno. Projekt namreč predstavlja serijo grafik z motivi, kot so legendarni Kiosk K67 Saše Mächtiga, eden najbolj prepoznavnih stacionarnih telefonov, Iskrin Eta 85, fotelj Rex, cigarete Filter 57 ali pa izvenkrmni motor Tomos 4 in številne druge.

»Seveda gre v prvi vrsti za nostalgijo, združeno z estetiko, ki je zaznamovala tisti čas,« pravita brata Miladinović. »Če le malo odgrneš ideološke plašnice, hitro ugotoviš, da je bil v tistem obdobju dizajn popolnoma v rokah stroke. To dokazujejo številna imena, kot so Niko Kralj, Davorin Savnik, Saša Mächtig, Edvard Ravnikar in mnogi drugi.«

V ospredju projekta Jus je odnos do dediščine in »opomnik, da smo nekoč znali. Razumeva, da so bili ti dosežki plod domišljije, znanja in ustvarjalnosti, ki si zaslužijo svoje mesto na steni in v spominu tudi danes.«

Pri tem dodajata, da »če nostalgijo opredelimo kot čustvo, prežeto z mešanico topline, žalosti in idealizacije, kot občutkom, da je bilo nekoč vse lepše, bolj pristno, hitro pridemo do spoznanja, da danes živimo v precej hektičnem, hitro spreminjajočem se in pogosto negotovem svetu«.

Po njunih besedah je nesporni zmagovalec v priljubljenosti med kupci Jusovih grafik, ki prihajajo iz nekdanjih jugoslovanskih republik, a tudi od drugod, Kiosk K67, tik za petami pa mu sledi legendarno kolo ROG Sprint. Marko Miladinović ob tem pravi, da zanj kot eden najbolj ikoničnih jugoslovanskih izdelkov izstopa avtomobil Yugo – ne le zaradi dizajna, ampak zaradi zgodbe, ki jo nosi. »Pogosto so jih razglašali za najslabši ali najgrši avto vseh časov, a tudi v tem tiči njegov čar. Ta ’grdobec’ se je med drugim pojavljal v hollywoodskih filmih – od Die Hard III do Drowning Mona, kjer so bili prav vsi avtomobili v filmu Yugoti.«

Ko smo že pri Yugu – to (besedo) najdemo tudi na nogavicah vse bolj priljubljene znamke Slavsocks, ki ponuja (praviloma) bele športne nogavice z značilnima dvema črtama in duhovitimi, nostalgično navdahnjenimi napisi, kot so ajvar, rakija, Čokolino in burek. Veliko zanimanje torej vlada za obojim, tako za igrivim prepletanjem retro estetike in popkulturnih referenc nekdanje skupne države kot za dejanskimi predmeti, ki smo jih morda nekoč, v preteklih časih, jemali za povsem vsakdanje; kot samoumevni del doma in javne infrastrukture, ki ni vzbujal posebne pozornosti.

Toda danes, ko jih odkrivamo ponovno, jih gledamo z drugačnimi očmi in jih morda znamo ceniti kot izjemne primerke premišljenega, funkcionalnega in trajnega oblikovanja. Kot zgodbo o času, ko so bila merila za kakovost drugačna; času, ko se ni kupovalo na hitro, ampak za dolgo, in času, ko je bilo poslanstvo industrijskega oblikovanja jasno – izboljšati in olajšati vsakdanje življenje posameznika. Kot predmete, zasnovane za to, da jih uporabljamo, popravljamo in dedujemo.

V današnjem kapitalističnem svetu hitre potrošnje, serijske proizvodnje ter instantnih izdelkov brez prave življenjske dobe se zdi takšna filozofija skoraj subverzivna. Prav zato nas jugoslovanski oblikovalski in tehnični dosežki danes ne nagovarjajo le s svojo formo in pristnostjo, temveč tudi s svojo idejo – sporočilom o upočasnitvi, skrbi in spoštovanju materiala ter stremljenju k oblikovanju, ki presega čas.